Dostop in obdelava osebnih podatkov mladoletnega otroka

Datum

11.06.2024

Številka

07121-1/2024/677

Kategorije

Fotografije kot OP, Obdelava osebnih podatkov otrok in mladoletnih, Pravica do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, Pravne podlage, Svetovni splet

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) je po elektronski pošti prejel vaš dopis, v katerem na IP naslavljate naslednja vprašanja:

1.Ali lahko partner matere otroka na družbena omrežja objavlja fotografije otroka, če ima dovoljenje samo od matere in ne tudi dovoljenja za objavo fotografij tudi s strani očeta otroka?

2.Ali ima oče pravico dostopati do informacij glede psihoterapevtske obravnave njegovega otroka?

3.V primeru ločenega življenja matere in očeta, ali je dovolj, da za vse dejavnosti, ki so povezane z otrokom, soglasje poda zgolj eden izmed staršev? O katerih zadevah bi morala soglašati oba starša?

4.Ali se lahko zvočno snema otroka ali odraslo osebo z namenom uporabe dokaza v sodnem postopku? Če da, v katerem primeru in kdo?

5.Ali sme babica pridobi informacije o uspehu vnuka v šoli?

***

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22, ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A, ZInfP) posredujemo naše nezavezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.

1.Objava fotografij otrok na spletu praviloma zahteva sporazumno soglasje obeh staršev, ki izvajata starševsko skrb.

2.Pravica otrok do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter skrb za zdravo rast in skladen osebnostni razvoj otrok ima prednost pred pravico staršev do izražanja (o otrocih) na družbenih omrežjih.

3.Izvajalec zdravstvenih storitev je vsakemu izmed staršev dolžan omogočiti seznanitev z zdravstveno dokumentacijo njegovega otroka razen v primerih povzetih v mnenju spodaj.

4.O zakonitosti pridobljenih dokazov odločajo sodišča. Zgolj na splošno lahko pojasnimo, da načeloma na skrivaj posnetega zvočnega posnetka v nasprotju z ustavnimi garancijami in zakonskimi omejitvami posega v osebnostne pravice in pravico do zasebnosti (npr. pravicami do obrambe, pravili kazenskega postopka ipd.) tj. brez soglasja osebe, ki je bila snemana, ali na podlagi drugih ustreznih predpisov na splošno ne bi mogli šteti za zakonito pridobljen dokaz in ga kot takega uporabiti v sodnem postopku, razen kadar bi zato obstajale posebej utemeljene okoliščine pogojene z varstvom ustavno varovane pravice in bi tak poseg v pravico do zasebnosti snemajočega bil tudi sorazmeren (torej nujen in tako neizogibno potreben, primeren in v razumnem sorazmerju z zasledovanim ciljem). IP ni pristojen za končno presojo zakonitosti pridobljenih dokazov v sodnem postopku, ampak so za to pristojna sodišča.

5.Določbe o stikih med otrokom in starimi starši v DZ ter določbe zakona, ki ureja osnovnošolsko izobraževanje, ne vsebujejo nobenih posebnih pravil o obvezni ali dopustni izmenjavi informacij o otroku oz. njegovem uspehu ter šolanju. Splošna pravna podlaga za razkrivanje osebnih podatkov otroka njegovi babici, bi tako morala izhajati iz 6. člena Splošne uredbe ter bi bila v danem primeru mladoletnega otroka (če staršema ni omejena starševska skrb oz. če ta skrb ni morda deloma podeljena babici), najverjetneje lahko veljavna privolitev otrokovih staršev.

Obrazložitev

IP uvodoma poudarja, da konkretnega in dokončnega odgovora o zakonitosti obdelave osebnih podatkov v okviru mnenja v nobenem primeru ne more podati, saj lahko IP posamezne primere obdelave podatkov konkretno presoja zgolj v okviru inšpekcijskega ali drugega upravnega postopka.

Glede vprašanja objave fotografij mladoletnega otroka na družbena omrežja s strani enega izmed staršev (oz. tretje osebe ob soglasju zgolj enega izmed staršev) pri tem, ko drugi izmed staršev temu nasprotuje, IP poudarja, da je o tem vprašanju že podajal neobvezujoča mnenja (glej mnenje IP št. 07121-1/2024/483 z dne 23. 4. 2024 in mnenje IP št. 07121-1/2024/554 z dne 13. 5. 2024), ki si jih lahko preberete. Kljub omejeni sodni praksi pri tem vprašanju ter upoštevaje okoliščine vsakega konkretnega primera, lahko zgolj posplošeno pojasnimo, da bi lahko objava fotografij otrok na spletu (tudi družbenih omrežjih) bistveno vplivala na otrokov zdrav razvoj in kot take vrste dejavnost praviloma zahteva sporazumno soglasje obeh staršev, ki izvajata starševsko skrb. To pomeni, da bi praviloma moral vsak izmed staršev za objavo fotografij mladoletnega otroka na spletu (tudi na družbenem omrežju) pridobiti soglasje drugega starša, saj tako ravnanje temelji na soglasju obeh staršev, ki jima (v tem obsegu) ni bila odvzeta starševska skrb.

Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu št. VSL Sklep IV Cp 1440/2020 jasno poudarilo, da ima pravica otrok do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter skrb za zdravo rast in skladen osebnostni razvoj otrok prednost pred pravico staršev do izražanja (o otrocih) na družbenih omrežjih. Kot navaja sodišče, stališče katerega zavzema tudi IP, ni videti nobene kratkoročne ali dolgoročne koristi, ki bi jo lahko otroci imeli od tega, da se vsebine o njih objavljajo na družbenih omrežjih. V primeru, ko starša o tem vprašanju ne soglašata, niti sodišče takšnega soglasja za objavljanje vsebin o otrocih na družbenih omrežjih ne more v nobenem primeru nadomesti; kar pomeni, da se zlasti ne sme dopustiti, da tako ravna eden od staršev (oz. tretja oseba ob soglasju enega izmed staršev, npr. partner matere) brez soglasja oz. ob nasprotovanju drugega starša.

Glede dostopa očeta do informacij v zvezi s psihoterapevtsko obravnavo njegovega otroka vas napotujemo na naša obstoječa neobvezujoča mnenja, npr. mnenje št. 0712-1/2014/2767 z dne 20. 8. 2014; mnenje št. 07121-1/2023/1312 z dne 19. 10. 2023; mnenje IP št. 0712-758/2008/2 z dne 20. 11. 2008; mnenje IP št. 0712-1/2014/2806 z dne 1. 9. 2014; mnenje IP št. 07120-1/2024/56 z dne 13. 2. 2024).

Kot izhaja iz navedenih mnenj, je treba glede pridobitve zdravstvene dokumentacije upoštevati določila Zakona o pacientovih pravicah[1] (ZPacP). Izvajalec zdravstvenih storitev je vsakemu izmed staršev dolžan omogočiti seznanitev z zdravstveno dokumentacijo njegovega otroka, razen če:

•starši ne uspejo izkazati svoje identitete ali

•starši ne uspejo izkazati sorodstvenega razmerja ali razmerja posvojitve ali

•je bila staršem odvzeta (oz. na drug način omejena) starševska skrb ali

•je otrok podal veljavno prepoved razkrivanja tiste zdravstvene dokumentacije, ki je nastala v zvezi z zdravstveno oskrbo, v katero je v skladu s pogoji iz ZPacP samostojno (veljavno) privolil ali

•bi bilo utemeljeno sklepati, da bi bile zaradi seznanitve s posameznimi deli zdravstvene dokumentacije s strani staršev ali z določenimi osebnimi podatki neposredno ali posredno prizadete koristi, pravice ali upravičeni interesi otroka ter če te pravice in interesi pretehtajo nad interesi zakonitega zastopnika za seznanitev. Zlasti so taki primeri lahko situacije v zvezi s postopki obravnave otroka, ki je bil domnevno izpostavljen kakršnim koli oblikam telesnega ali duševnega nasilja, poškodb ali zlorab, zanemarjanja ali malomarnega ravnanja, trpinčenja ali izkoriščanja, tudi spolne zlorabe s strani staršev. Zahtevo mora upravljavec v takem primeru zavrniti na podlagi 20. člena ZVOP-2 v povezavi s četrtim odstavkom 19. člena ZVOP-2.

Več o tem (npr. o načinu uveljavljanja pravice skladno z ZPacP) si lahko preberete v zgoraj citiranih mnenjih.

Glede odgovora na vprašanje o tem, katere dejavnosti, povezane z otrokom, potrebujejo soglasje obeh staršev ter katere dejavnosti potrebujejo soglasje zgolj enega izmed staršev, IP ni pristojen. IP se namreč ne more, niti ne sme opredeljevati do vprašanj in zadev, za katere so pristojni drugi organi. Predlagamo vam, da se za temeljit odgovor o tem vprašanju obrnete na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti oz. na pristojen center za socialno delo.

Kljub navedenemu zgolj na kratko pojasnjujemo, da področje izvajanja starševske skrbi primarno ureja 151. člen Družinskega zakonika[2] (DZ). Ta določa, da starševsko skrb izvajata oba od staršev sporazumno v skladu s koristjo otroka. Kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema od staršev, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na njegov razvoj, sporazumno in v skladu s koristjo otroka. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi mediatorji. Tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, odloča o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja in o otrokovem stalnem prebivališču, če s tem ne posega na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.

Zagotavljanje otrokove koristi torej predstavlja temeljno vodilo, ki velja tako za starše, druge osebe, kot tudi za državne organe in nosilce javnih pooblastil, ki morajo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom, skrbeti za njegovo korist.

Odgovor na vprašanje, kdaj gre pri posamezni dejavnosti otroka za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj ter kdaj „zgolj“ za vprašanje otrokovega dnevnega življenja, pa je venomer treba presojati primera do primera, upoštevaje primarno otrokovo največjo korist. V primeru, ko se starša pri izvajanju starševske skrbi sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma lahko sicer pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi mediatorji. V primeru, ko niti tak sporazum ni mogoč, o tovrstnem vprašanju odloči sodišče (četrti odstavek 151. člena DZ). Sodna poravnava ali odločitev sodišča o konkretnem vprašanju glede izvajanja starševske skrbi je zavezujoča.

Glede vprašanja zakonitosti zvočnega snemanja otrok ali odraslih z namenom uporabe takšnega zvočnega posnetka v sodnem postopku, IP poudarja, da ni pristojen za presojo zakonitosti dokaznih sredstev uporabljenih v sodnih postopkih. Glede na 213. člen Zakona o pravdnem postopku[3] (ZPP), ki ureja pravila postopka, po katerih sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, je namreč sodišče tisto, ki odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. V tem kontekstu velja opozoriti predvsem na sodbo Ustavnega sodišča RS št. Up-472/02-12 z dne 7. 10. 2004, v katerem je sodišče poudarilo, da sta zasebnost in komunikacija zaščitena v 35. in 37. členu Ustave RS in da je zato "zagotovljeno varstvo pred (tajnim) snemanjem pogovorov brez dovoljenja vseh oseb, ki v pogovoru sodelujejo". Ustavno sodišče je v sodbi navedlo, da je poseg v pravico do zasebnosti pod določenimi pogoji sicer lahko dopusten, če za izvedbo tako pridobljenega dokaza v pravdnem postopku obstajajo posebej utemeljene okoliščine oz., da bi izvedba takšnega dokaza morala imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje Ustava RS. V takšnem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost (odst. št. 14). Ustavno sodišče tudi v zadevi št. U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 (sicer glede varstva prostorske zasebnosti po Ustavi RS) poudarja, da mora izvajanje dokazovanja slediti ustavnim garancijam, da so pridobljeni dokazi zakoniti.

V kontekstu zgoraj omenjenih sodb Ustavnega sodišča RS tako praviloma velja, da na skrivaj posnetega zvočnega posnetka v nasprotju z ustavnimi garancijami (npr. pravicami do obrambe) tj. brez soglasja osebe, ki je bila snemana, na splošno ne bi mogli šteti za zakonito pridobljen dokaz in ga kot takega uporabiti v sodnem postopku, razen kadar bi zato obstajale posebej utemeljene okoliščine pogojene z varstvom ustavno varovane pravice in bi tak poseg v pravico do zasebnosti snemajočega bil tudi sorazmeren (torej nujen in tako neizogibno potreben, primeren in v razumnem sorazmerju z zasledovanim ciljem).

Glede vprašanja o tem, ali babica sme pridobiti informacije o uspehu njenega vnuka v šoli, IP pojasnjuje, da mora za vsako obdelavo osebnih podatkov (v konkretnem primeru tudi za razkrivanje osebnih podatkov otroka s strani šole) biti na voljo ustrezna pravna podlaga, ki jo zahteva 6. člen Splošne uredbe o varstvu podatkov. Podlaga za razkrivanje osebnih podatkov otroka njegovi babici, bi bila v danem primeru mladoletnega otroka, najverjetneje lahko veljavna privolitev otrokovih staršev. Določbe o stikih med otrokom in starimi starši v DZ ter določbe zakona, ki ureja osnovnošolsko izobraževanje, namreč ne vsebujejo nobenih posebnih pravil o obvezni ali dopustni izmenjavi informacij o otroku oz. njegovem uspehu ter šolanju. Vsekakor lahko do teh informacij dostopa vsak izmed staršev otroka (o tem tudi prvi odstavek 63. člena Zakona o osnovni šoli[4] ter mnenje IP št. 07120-1/2023/247 z dne 28. 4. 2023).

V upanju, da ste dobili odgovor na vaša vprašanja, vas lepo pozdravljamo.

Pripravil

Grega Rudolf, asistent svetovalca pri IP

Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav., informacijska pooblaščenka

---

[1]Uradni list RS, št. 15/08, 55/17, 177/20 in 100/22 – ZNUZSZS

[2]Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZMatR-C, 200/20 – ZOOMTVI, 94/22 – odl. US, 94/22 – odl. US, 5/23 in 34/24 – odl. US

[3]Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US, 10/17, 16/19 – ZNP-1, 70/19 – odl. US, 1/22 – odl. US in 3/22 – ZDeb

[4]Uradni list RS, št. 81/06 – uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF, 63/13, 46/16 – ZOFVI-K, 76/23 in 16/24