Jedro

Ker je tožnik navedbe o novi partnerki in hčeri podal prvič šele v upravnem sporu, čeprav je s temi podatki že razpolagal že v času upravnega postopka, gre za nedopustno tožbeno novoto, ki se pri odločanju sodišča ne upošteva.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka odpravila zagotovilo Upravne enote (v nadaljevanju UE) Velenje št. 213-44/2019-28 z dne 21. 10. 2019 (1. točka izreka) in zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo in odločila, da se vlogi za sprejem v državljanstvo tožnika ne ugodi (2. točka izreka). Ugotovila je še, da v postopku niso nastali posebni stroški.

2.Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je UE z navedenim zagotovilom odločila, da bo tožnik sprejet v državljanstvo, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz dosedanjega državljanstva Bosne in Hercegovine in če bo ob predložitvi tega dokazila izpolnjeval pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Zagotovilo je bilo izdano za obdobje dveh let od soglasja toženke, ki pa je v revizijskem postopku na podlagi 27.c člena ZDRS presodila, da UE ni pravilno ugotovila ali tožnik izpolnjuje pogoje iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, torej pogoj dejanskega in neprekinjenega življenja. V zvezi s tem toženka pojasnjuje pravno podlago, in sicer na nedoločni pravni pojem osmega odstavka 10. člena ZDRS in 2. člen Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitev državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (v nadaljevanju Uredba). Nato je ob dejstvu, da je tožnik 1. 7. 2019 zaprosil za sprejem o državljanstvu ugotovilo, da se preverjajo pogoji najmanj od 1. 7. 2009 dalje. Toženka ugotavlja, po večkratnem pozivu tožniku pri presoji elementa tesne in trajne povezanosti z Republiko Slovenijo, da tožnik svojih osebnih interesov, razen ekonomskega, ni prenesel v Republiko Slovenijo vse od njegovega prihoda aprila 2009 do 21. 10. 2019, torej v obdobju preverjanja.

3.Njegova družina (žena in oba otroka) je namreč ves čas živela v Bosni in Hercegovini. Tožnik je sicer v postopku predložil dokaz (fotokopiji dovoljenj za začasno prebivanje obeh družinskih članov v Republiki Sloveniji za obdobje od 11. 9. 2014 do 10. 9. 2015) o nameravani preselitvi sina B. B. in žene C. C. v Republiko Slovenijo v letu 2014, do katere pa po navedbah stranke ni prišlo, ker je ravno takrat zbolela njegova mati. Iz predloženega dokaza - odpustnega pisma JU Kantonalne bolnice Zenica z dne 25. 9. 2014 o odhodu D. D., matere tožnika, namreč izhaja, da je ta bolnico zapustila v spremstvu hčerke (sestre prosilca) in zeta, kar kaže na to, da ima tožnikova mati v Bosni in Hercegovini tudi pomoč drugih družinskih članov (tako moža kot tudi sestre in zeta). Iz odpustnega pisma pa tudi izhaja, da se mati imenovanega zdravi v Bosni in Hercegovini že več let in da ne gre za bolezen, ki bi se pojavila v trenutku, ko je imenovani želel v Slovenijo pripeljati svojo družino. V nadaljevanju je tožnik kot razlog, da družina ni prišla v Republiko Slovenijo tudi navedel, da so želeli počakati na čas, da starejši sin zaključi osnovno šolo.

4.Tožnik v tožbi zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb postopka, da je bilo zmotno in popolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Zatrjuje, da izpolnjuje vse pogoje za ugoditev vlogi za sprejem v državljanstvo, kot določa 10. člen ZDRS. Poudarja, da se je aprila 2009 preselil v Republiko Slovenijo zaradi zaposlitve in namena, da živi v Sloveniji, z njim pa tudi njegova družina. Od 24. 4. 2009 dalje je zaposlen pri delodajalcu E., d. o. o., kjer je opravljal delo osem ur na dan, od ponedeljka do petka, pri čemer poudarja, da to omenja iz razloga, da tožnik razen v času letnega dopusta in dela prostih dnevih oziroma prazničnih dnevih ni odšel v Bosno in Hercegovino in gre za enostaven izračun časa potovanja in prostih dni. Jasno je navedel, v izjavi z dne 10. 6. 2020, kdaj je potoval v Bosno in Hercegovino. Poudarja, da se je poročil leta 2004 in da so žena in otroka živeli v Bosni in Hercegovini vse do ureditve ekonomskih in socialnih pogojev za življenje v Sloveniji. V spornem obdobju je zbolela tudi tožnikova mati, ki pa je potrebovala pomoč in oporo od celotne družine tožnika. Tožnik je strmel k temu, da živi skupaj s svojo družini v Sloveniji, priučil se je slovenskega jezika, redno kot vestni delavec izpolnjeval vse delovne obveznosti in si uredil zavarovanje, redno plačeval vseh življenjskih stroškov, tekoče poravnal vse druge obveznosti in si poiskal osebno zdravnico, pomagal prijateljem v Sloveniji ter se športno in kulturno udejstvoval. Vezi oziroma stiki z Bosno in Hercegovino so že zdavnaj zbledeli in si življenja drugje kot v Sloveniji ne predstavlja, saj je tukaj vzpostavil tesne in trajne povezave. Poudarja, da je ob prihodu v Slovenijo bil star 28 let, navezal tesne stike s svojci, ki so se že preselili v Slovenijo in si tukaj uredili življenje, sedaj ko se je v Slovenijo preselila še njegova družina, pa tudi z družino. Njegov sin pa sedaj obiskuje prvi letnik programa elektrotehnik v šolskem letu 2020 - 2021. Tudi žena in otroci si življenja drugje kot v Sloveniji ne predstavljajo, žena aktivno išče službo, vendar ji je bilo to zaradi razglašene epidemije Covid-19 onemogočeno. Poudarja, da je dejansko v Sloveniji živel deset let, od tega neprekinjeno zadnjih pet let pred predložitvijo prošnje in ima urejen status tujca. V primarnem zahtevku predlaga odpravo odločbe toženke in vrnitev v ponovno odločanje, v podrednem zahtevku pa, da se kot nezakonito odpravi izpodbijana odločba, da se zagotovilo UE Velenje ne odpravi in ostane v veljavi in da se vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo ugodi. Prav tako priglaša stroške.

5.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da tožnik ni izkazal tesnih in trajnih povezav z Republiko Slovenijo v obdobju od aprila 2009 do 21. 10. 2019, ko je bilo izdano zagotovilo UE Velenje. Družina tožnika je namreč ves čas živela v Bosni in Hercegovini zato tožnik s Slovenijo ni vzpostavil takoj vezi, da bi jih bilo mogoče šteti, da je bila Slovenija dejansko središče njegovega osebnega in družinskega življenja in s tem socialnih vezi. Tudi, če bi se družina tožnika že leta 2014 preselila v Slovenijo, tožnik z vlogo, ki jo je vložil 1. 7. 2019, ne bi med drugim izkazal obstoja tesnih in trajnih povezav z Republiko Slovenijo za obdobje deset let po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS. Navedba in dokazi tožnika ob preselitvi družine v Slovenijo v letu 2020 niso relevantni za predmetni postopek, saj se ne nanašajo na obdobje od aprila 2009 do 21. 10. 2019, ko je bila sprejeta odločitev organa prve stopnje. Tudi zaslišanje prič, glede na dosedanje dokazilo v upravnem spisu ne bi pri ničemer vplivalo na drugačno ugotovljeno dejansko stanje o neobstoju tesnih in trajnih povezav tožnika z Republiko Slovenijo.

6.Tožnik je v pripravljalni vlogi še navajal, da je od leta 2013 bil v razmerju s F. F., ki je 9. 1. 2018 rodila hči G. G., po razvezi F. F. z bivšim zakoncem je stekel postopek izpodbijanja očetovstva in iz opravljene DND analize o določitvi biološkega očetovstva izhaja, da je tožnik biološki oče G. G. Očetovstvo je dne 6. 7. 2021 tudi priznal. Tožnik je za hči skrbel vse od rojstva in ima z njo redne stike. Tako ne drži, da ni izkazal trajnih in tesnih povezav, ne drži, da Republika Slovenija zanj ni dejansko središče njegovega osebnega in družinskega življenja in s tem socialnih vezi. Tožnik tega ni mogel navesti prej, ker gre za izredno občutljivo zadevo, zato priznanje očetovstva pa je bilo zaključeno šele v letu 2021.

K I. točki izreka:

7.Tožba ni utemeljena.

8.Med strankama ni sporno, da je tožnik 1. 7. 2019 pri pristojni UE vložil prošnjo za pridobitev državljanstva z naturalizacijo na podlagi 10. člena ZDRS. Ta organ je po ugotovitvi, da so za to izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka navedenega člena, izdal zagotovilo, da bo tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz dosedanjega državljanstva Bosne in Hercegovine, in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoja iz 6. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS (da ni bil pravnomočno obsojen na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev, ali da mu ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta) ter 8. točke iste določbe (da njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države).

9.Zagotovilo je bilo predloženo v revizijo toženki, ki je ugotovila neizpolnjevanje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji deset let pred vložitvijo prošnje iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Z izpodbijano odločbo je toženka v postopku obvezne revizije na podlagi 27.c člena ZDRS odpravila zagotovilo z dne 2. 12. 2020, da bo tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, ker je ugotovila, da je bilo dejansko stanje glede 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, torej pogoja dejanskega in neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji nepopolno ugotovljeno, zato vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo ni ugodila.

10.Med strankami je sporno vprašanje, ali so izkazane dejanske okoliščine, da je bilo v obdobju od leta 2009 do 2019, Republika Slovenija središče tožnikovih interesov, s čimer je izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

11.ZDRS kot enega od načinov pridobitve državljanstva Republike Slovenije določa naturalizacijo, to je sprejem v državljanstvo na podlagi prošnje (3. točka 3. člena). V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, sprejme v državljanstvo Republike Slovenije po prostem preudarku, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati pogoje, naštete v 1. do 10. točki prvega odstavka navedenega člena. Le v primeru, ko jih izpolnjuje, ima možnost, da bo naturalizirana.¹

12.ZDRS med drugim kot pogoj v prvem odstavku 10. člena določa, da mora oseba, ki prosi za naturalizacijo, dejansko živeti v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje, in da ima urejen status tujca (3. točka).

13.V skladu z osmim odstavkom 10. člena ZDRS se šteje, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če je fizično prisotna na njenem ozemlju, in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave. S to določbo je zakonodajalec določil vsebinske okvire, v katerih naj se giblje razlaga pojma dejanskega življenja.

14.Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 13/2019 z dne 26. 11. 2019 presodilo, da iz navedene določbe ZDRS izhajata dva pogoja, in sicer fizična prisotnost osebe na ozemlju Republike Slovenije in središče interesov v tej državi (10. točka obrazložitve). To pomeni, da zahtevani pogoj lahko izpolni samo prosilec za državljanstvo, ki je fizično prisoten v Sloveniji (v njej dejansko biva) in če tu udejanja svoje bistvene življenjske interese (poklicne, ekonomske, socialne, družinske ipd.). V predlogu ZDRS-D je poudarjeno, da oseba opravlja bistvene življenjske aktivnosti na ozemlju Republike Slovenije, če je tu središče njenih interesov, če ima tu družino, če se tu udejstvuje v javnem življenju, če je povezana z ustanovami javnega in zasebnega prava, če si tu zagotavlja socialno varnost, zdravstveno zavarovanje itd.² Tudi Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah sprejelo stališče, da na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem ozemlju tudi druge okoliščine, iz katerih izhaja, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju, da ima torej posameznik v Republiki Sloveniji središče svojih življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.³ Odločilnega pomena za trajno in tesno povezanost prosilca z Republiko Slovenijo pa ne morejo imeti kratkotrajne odsotnosti in odsotnosti, ki niso posledica izključno prosilčeve odločitve.⁴

15.Nesporno med strankami postopka je ugotovljeno, da je tožnik prišel iz Bosne in Hercegovine v Republiko Slovenijo aprila 2009 in je bil od 24. 4. 2009 in vse do danes zaposlen pri delodajalcu E., d. o. o. Sporno ni bilo niti, da je tožnik v letu 2004 v Bosni in Hercegovini sklenil zakonsko zvezo z C. C., v kateri sta bila rojena dva otroka, oba v Bosni in Hercegovini. Žena in otroka sta najmanj od 1. 7. 2009 do 21. 10. 2019 (v obdobju, ki je predmet preverjanja) ves čas živela v Bosni in Hercegovini. Imenovani je podal izjavo, da ima v Republiki Sloveniji izbrano zdravnico H. H., s prvim datumom obravnave 13. 5. 2010 in predložil zdravstveni karton z obravnavami za obdobje od 13. 5. 2010 do 26. 9. 2017. V Republiki Sloveniji ima poravnane davčne in druge obveznosti. Pri NLB banki ima odprt račun od 15. 6. 2010 dalje. Na podlagi potrdila G. iz Velenja z dne 7. 4. 2020, pa tudi redno obiskuje športno dejavnost od leta 2009 dalje. V Republiki Sloveniji ima krog prijateljev in je redni udeleženec športnih dogodkov. Prav tako si je uredil dopolnilno zdravstveno zavarovanje za obdobje od 1. 12. 2013 do 1. 12. 2023, sklenil naročniško pogodbo za storitve v omrežju T2 UMTS od 18. 12. 2009 dalje in zavarovalno polico za avto od 26. 4. 2010 dalje.

16.Ugotovljene okoliščine po presoji sodišča kažejo, da je tožnika v obravnavanem obdobju na Republiko Slovenijo vezal le ekonomski interes, predvsem zaradi pridobivanja dohodkov za preživljanje družine, ki je do takrat živela v Bosni in Hercegovini.

17.Tožnik zatrjuje, da so žena tožnika ter otroka živeli v Bosni in Hercegovini vse do ureditve ekonomskih in socialnih pogojev za življenje v Sloveniji. Izpostavlja, da je v spornem obdobju zbolela še mati tožnika, ki je potrebovala pomoč in oporo celotne družine tožnika.

18.Tožnik ne prereka ugotovitev toženke, da so za mater tožnika v Bosni in Hercegovini skrbeli tudi drugi sorodniki in da njene zdravstvene težave trajajo dlje časa. Prav tako ne ugotovitve, da je v celotnem spornem obdobju tožnikova družina živela v Bosni in Hercegovini, kot toženka poudarja v izpodbijani odločbi.

19.Tožnik sicer poudarja, da je od prvega dne vseskozi strmel k temu, da živi skupaj s svojo družino v Sloveniji, o čemer so bili seznanjeni tudi starši tožnika in njegovi sorodniki v Bosni in Hercegovini. Nadalje navaja, da se je njegova družina preselila v Slovenijo 6. 11. 2020, in sicer ima sin B. B. prijavljeno začasno bivališče za obdobje od 6. 11. 2020 - 8. 10. 2021, ima urejen status zavarovanca pri ZZZS in izbranega zdravnika. Enako velja tudi za sina I. I. in ženo C. C. Izpostavlja, da je sin B. B. vpisan v 1. letnik programa elektrotehnik v šolskem letu 2020 - 2021 pri Šolskem centru Velenje in ga tudi obiskuje.

20.Vendar navedene navedbe ne omajejo zaključka, da dokler se družina tožnika ni priselila v Republiko Slovenijo tožnik v Republiki Sloveniji ni vzpostavil takih vezi, da bi bilo mogoče šteti, da je bilo tu središče njegovih življenjskih interesov. Razlikovati namreč velja med "imeti interes živeti v Sloveniji", ki se kaže kot želja za priselitev ter med "vzpostavitvijo tesnih in trajnih povezav", ki pa pomeni, da postane Republika Slovenija središče tako fizične prisotnosti posameznika kot tudi središče poklicnega in osebnega oziroma družinskega življenja.⁵ Slednjega pa v tožnikovem primeru vsaj do leta 2020 (kar je izven obravnavanega obdobja), ko se je v Slovenijo priselila tožnikova družina, kljub prehodni želji in načrtom po priselitvi, ni bilo, pač pa je imel tožnik vse do takrat središče svojih družinskih in socialnih vezi v Bosni in Hercegovini (kamor je večinoma odhajal v času letnega dopusta ter dela prostih in prazničnih dni), medtem ko je bilo v Sloveniji le središče njegovih ekonomskih interesov.

21.Navedeno pomeni, da tožnik ne izpolnjuje enega od kriterijev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS, in je bila zato odločitev toženke, da njegovo prošnjo za sprejem v državljanstvo, zavrne, po presoji sodišča utemeljena.

22.Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi navajal, da je od leta 2013 dalje bil v razmerju s F. F., ki je zanosila in dne 9. 1. 2018 rodila hči G. G. Po razvezi F. F. z bivšim zakoncem je stekel postopek izpodbijanja očetovstva. Iz opravljene DNK analize z dne 24. 6. 2021 izhaja, da je tožnik biološki oče G. G. in je očetovstvo na UE 6. 7.2021 tudi priznal. Navaja, da je za hči skrbel vse od rojstva in ima s slednjo redne stike, kar vse kaže, da je bila Slovenija zanj dejansko središče njegovega osebnega in družinskega življenja in s tem socialnih vezi. Poudarja, da tega ni mogel prej navesti, saj gre za izredno občutljivo zadevo, samo priznanje očetovstva pa je bilo zaključeno šele v letu 2021.

23.Glede teh navedb sodišče razume, da gre za občutljivo osebno zadevo tožnika, vendar je ugotoviti, da pa ne more iti mimo dejstva, da so navedbe tožnika v tem delu, ob dejstvu, da je s temi podatki razpolagal že v času poteka upravnega postopka, prepozne (20. in 52. členom Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1)⁶ . Ugotoviti je, da je bil tožnik tekom upravnega postopka večkrat pozvan, in nazadnje z dopisom toženke z dne 29. 9. 2020 seznanjen, da na podlagi predloženih dokazil ni mogoče pritrditi, da je Republika Slovenija središče njegovih interesov, upoštevajoč, da je njegova družina (žena C. C. in sin B. B. ter kasneje tudi sin I. I.) ves čas živela v Bosni in Hercegovini. Istočasno je bil seznanjen, da bo odpravljeno zagotovilo in izdana zavrnilna odločba ter da ima možnost vlogo umakniti. Vendar pa kljub temu v prvi pripravljalni vlogi podanih trditev v zvezi s hčero G. G. in partnerko F. F. ni podal. Ker je tožnik navedbe o novi partnerki in hčeri podal prvič šele v upravnem sporu, gre za nedopustno tožbeno novoto, ki se skladno z 52. členom ZUS-1 pri odločanju ne upošteva.

24.Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožnikova tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

25.Obe stranki sta sodišču posredovali podpisano pisno soglasje, da sodišče o sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 22. členom ZUS-1. Sodišče je na podlagi navedenega v zadevi odločilo na podlagi listin v upravnem in sodnem spisu. Glede na navedeno izrecno soglasje tako sodišče ni zaslišalo tožnika in predlaganih prič, saj je izvedba navedenih dokazov bila za razsojo nepotrebna ob podanih nespornih dejstvih glede prihoda družine tožnika v Slovenijo v letu 2020 in tudi nespornih ugotovitev glede skrbi za bolno mamo, kot izhaja iz obrazložitve zgoraj.

K II. točki izreka:

26.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 (14. točka obrazložitve).

2Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS-D), prva obravnava, EPA 979-IV, obrazložitev k 3. členu sprememb, str. 15.

3Glej Sklep X Ips 13/2019 z dne 26. 11. 2019 (11. točka obrazložitve).

4Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 (21. točka obrazložitve).

5UPRS Sodba III U 75/2019 z dne 20. 10. 2020.

6Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.