Jedro

Glede temelja odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je pravdno sodišče v primeru identičnega dejanskega stanja v skladu s 14. členom ZPP vezano na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice) in kazenske odgovornosti (to je ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv). To pomeni, da odločitev pravdnega sodišča ne sme biti v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

Napeljevalec in pomagač ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njimi. Zato niso odločilne navedbe pritožbe, da toženec ni bil tisti, ki je neposredno poškodoval tožnika oziroma ni bil prisoten na kraju poškodovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah II in V izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo v točki I izreka sklenilo, da se predlog za prekinitev postopka zavrne. V točki II izreka je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2017 do prenehanja obveznosti. Kar je zahtevala tožeča stranka več (glede zneska 80.000,00 EUR s pp), je zavrnilo (točka III izreka). V točki IV izreka je ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 20.000,00 EUR. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.457,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (točki II in V izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke v tej zadevi ne obstoji. Civilno sodišče je vezano na opis dejanja, kot izhaja iz kazenske sodbe. V kazenski sodbi ni navedeno, da naj bi tožena stranka pomagala poškodovati tožečo stranko, kot to zmotno navaja sodišče v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz opisa dejanja kazenske sodbe zgolj izhaja, da je dala tožena stranka ostalim obdolženim predhodno navodilo in informacije, kje prebiva tožeča stranka in kdaj ter po kateri poti bo ponoči zaradi odhoda na nočno službo tožena stranka zapustila stanovanjski blok. V kazenski sodbi je izrecno navedeno, da tožena stranka edina ni bila neposredno prisotna na kraju izvršitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Je pa navedeno, da je bilo posredovanje naslova in življenjskih navad tožnika ostalim soobdolženim ključno in odločilno, da so lahko neposredno izvršili kaznivo dejanje hude telesne poškodbe. V opisu dejanja pa ni nikjer navedeno, če je tožena stranka hotela (direktni naklep), da ostali soobdolženi tožečo stranko hudo telesno poškodujejo (oziroma ji karkoli storijo), ali če se je zavedala, da bi lahko ostali soobdolženi tožečo stranko hudo telesno poškodovali (oziroma ji karkoli storili), pa je v to privolila (eventualni naklep). V skladu s prvim odstavkom 40. člena Kazenskega zakonika (KZ-1)1 storilec in sostorilec odgovarjata za kazniva dejanja v mejah svojega naklepa, napeljevalec in pomagač pa v mejah njunega naklepa. Glede na to, da se v kazenski sodbi toženi stranki očita zgolj dajanje informacij, ni pa opisano, da bi tožena stranka hotela, da se tožečo stranko poškoduje ali pa da bi se zavedala, da se jo lahko poškoduje, pa bi v to privolila, tožena stranka ne more odškodninsko odgovarjati za škodo, ki so jo tožeči stranki povzročili drugi. Tudi če bi iz opisa kaznivega dejanja izhajalo, da je tožena stranka kakorkoli odgovorna za nastalo škodo tožeči stranki, bi bil v takšnem primeru prispevek tožene stranke tako zanemarljiv, da ne bi utemeljeval odškodninske odgovornosti. Sodišče je tožeči stranki prisodilo previsoko odškodnino glede na škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede temelja odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je pravdno sodišče v primeru identičnega dejanskega stanja v skladu s 14. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP2) vezano na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice) in kazenske odgovornosti (to je ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv). To pomeni, da odločitev pravdnega sodišča ne sme biti v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.3 Ker iz pravnomočne kazenske sodbe izhaja, da je bil toženec pri izvršitvi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 na škodo tožnika udeležen kot pomagač, je pravdno sodišče vezano na to ugotovitev. Zato ni napačna ugotovitev sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve sodbe, da „je toženec pomagal poškodovati tožnika“. S tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sodeloval kot pomagač pri hudi telesni poškodbi tožnika, kar izhaja iz pravnomočne kazenske sodbe. Po določbi 1. in 2. odst. 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ4) za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Napeljevalec in pomagač ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njimi. Zato niso odločilne navedbe pritožbe, da toženec ni bil tisti, ki je neposredno poškodoval tožnika oziroma ni bil prisoten na kraju poškodovanja. Neutemeljene pa so navedbe toženca, da je bil njegov prispevek zanemarljiv ter da zato za škodo ne odgovarja, saj so v nasprotju z določbo 2. odst. 186. člena OZ. Ker je pravdno sodišče vezano tudi na ugotovitev glede obstoja kazenske odgovornosti, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o neobstoju naklepa. Odločitev sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti je torej materialnopravno pravilna.

6. Tožena stranka višino prisojene odškodnine izpodbija zgolj z navedbo, da je ta odmerjena previsoko glede na škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka. Zato je pritožbeno sodišče opravilo preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo pravilno uporabilo določbo 179. člena OZ oziroma iz nje izhajajoči načeli individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odškodnina ni odmerjena previsoko, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točkah II in V izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 3 Tako A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 142 4 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami