Jedro

Podana je nesklepčnost tožbe, saj gre za popolno neskladje med trditveno podlago in tožbenim zahtevkom, ki bi se moral glasiti na zemljiškoknjižni izbris neveljavne vknjižbe zastavne pravice ter prepovedi odtujitve in obremenitve.

Pomanjkljiva je tudi sama trditvena podlaga, saj manjka zatrjevanje odločilnega dejstva, ki bi preprečilo upoštevanje načela zaupanja v zemljiško knjigo, to je trditve o neupoštevnosti oziroma nedobrovernosti tožene stranke pri sklepanju pogodbe o zastavi nepremičnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da naj bi tožena stranka dopustila bremen prosti vpis lastninske pravice za tožnico v vl. št. 2172 k.o. ... do 1/2 in izdala za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, v kateri bi se dovolil takšen bremen prosti vpis lastninske pravice in ugotovilo, da se nanaša zastavna pravica po pogodbi o zastavi nepremičnin ter prepoved odtujitve in obremenitve samo na 1/2 vl. št. 2172 k.o. ..., last A. T. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti drugostopenjski sodbi je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je sodišče zagrešilo kršitev, ker je nepravilno uporabilo Zakon o pravdnem postopku (318. člen) glede vprašanja, ali je bila zakonito ali ne izdana zamudna sodba. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj bi moralo izdati zamudno sodbo. Višje sodišče v Celju ni želelo ugoditi pritožbi tožnice, da je pravzaprav ves postopek po razveljavitvi prve zamudne sodbe nezakonit in se v argumente sploh ni poglabljalo. V 318. členu Zakona o pravdnem postopku je predvidena izdaja zamudne sodbe, če so izpolnjeni taksativno našteti pogoji, za kar je tožeča stranka v tožbi vse potrebno navedla in podala vse dokaze. Sodišči sta bili dolžni šteti vsa dejstva, ki jih je navedla tožnica, za resnična, kar pomeni, da je tožnica dokazala, da je bila lastnica nepremičnine do 1/2 prej, preden je bila sklenjena kreditna pogodba med A. T. in toženo stranko.

Tožnica nadalje v reviziji navaja, da gre za zmotno uporabo materialnega prava, ko se navaja stališče o zaupanju v javno knjigo. Za sodišče je nepomembno, da je tožničin mož ravnal v nasprotju z določilom 54. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in ni izvedlo predlaganega dokaza o zaslišanju tožnice kot stranke, ki bi pojasnila, da je tožena stranka vedela, da je tožnica do 1/2 solastnica sporne nepremičnine in da tako načelo zaupanja v zemljiško knjigo ni odločilno v tej zadevi. Zaupanje v javno knjigo ima meje, in sicer ne more veljati mimo vedenja druge pogodbene stranke o pravem dejanskem stanju. Zaupanje v javno knjigo je absolutno samo v razmerju do tretjih, tožena stranka pa je pogodbenica. Vedela je, da je tožnica solastnica nepremičnine, čeprav to ni vpisano v zemljiški knjigi. Sodišče bi moralo izreči, da je bila tožena stranka v slabi veri glede vedenja o pravem lastniškem stanju in načelo zaupanja v javno knjigo ne more nadomestiti slabe vere pogodbenika. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi torej pritožbeno sodišče moralo izreči, da je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen, ker tožena stranka ni ravnala pošteno.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 16/99 do 2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka s trditvijo, da so bile nepravilno uporabljene določbe 318. člena ZPP o zamudni sodbi, ker zamudna sodba v tej zadevi ni bila izdana. V prvem postopku izdano zamudno sodbo z dne 29.2.2000 je sodišče druge stopnje razveljavilo zaradi nesklepčnosti tožbe (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) in navedlo razloge za tako odločitev. V ponovljenem postopku je na podlagi istih v tožbi navedenih dejstev in istega tožbenega zahtevka tožba ostala nesklepčna in ne držijo drugačne trditve v tožničini reviziji. Nesklepčnost tožbe pomeni, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Iz revizijskih navedb pa je razvidno, da tožnica v nasprotju z dejstvi, ki jih je dejansko navedla v tožbi, zatrjuje dejstva, ki naj bi jih navedla v tožbi, vendar to ne drži. Ko pa navaja, da določenih dokazov sodišče ni izvedlo, govori izključno o dokazovanju takih trditev, ki jih v tožbi ni navedla. Dokazujejo se namreč samo tista dejstva, ki jih stranka navede (7. člen ZPP), zato ne gre za nikakršno kršitev postopka, če tožnici ni bilo omogočeno dokazovanje tistih dejstev, ki jih pravočasno sploh ni navedla.

Potrebno je navesti, da je vprašanje sklepčnosti pretežno materialnopravno vprašanje. Nesklepčnost tožbe ima za posledico neutemeljenost in zavrnitev tožbenega zahtevka. V tožničinem primeru je zato ob tem, ko ni podana kršitev postopka, ker ni bila zaradi nesklepčnosti izdana zamudna sodba, materialnopravno pravilna tudi zavrnitev tožbenega zahtevka.

Trditvena podlaga tožničine tožbe je v tem, da je tožničin mož A. T., ki je vknjižen kot edini lastnik nepremičnine vl. št. 2172 k.o. .., v zvezi s posojilom družbe M. d.o.o. sklenil zaradi zavarovanja denarnih terjatev s toženo stranko pogodbo o zastavi nepremičnin z dne 13.1.1998. Na podlagi te pogodbe sta na nepremičnini vknjiženi zastavna pravica ter prepoved obremenitve in odtujitve. Že pred sklenitvijo pogodbe o zastavi nepremičnine je bila tožnica (nevknjižena) solastnica te nepremičnine do 1/2. Z A. T. je živela v izvenzakonski skupnosti in je prispevala svoja sredstva k nakupu in dogradnji nepremičnine. Ta je skupno premoženje z deležem vsakega partnerja do 1/2. Tožena stranka je zavrnila njeno pisno zahtevo z dne 10.5.1999, da se njena lastnina brez bremen vpiše v zemljiško knjigo oziroma, da se zastavna pravica in prepoved odtujitve ter obremenitve nanašata samo na 1/2 nepremičnine, ki je last A. T.. Na podlagi teh dejstev je tožnica v tožbi postavila tožbeni zahtevek, da tožena stranka dopusti bremen prosti vpis lastninske pravice na sporni nepremičnine do 1/2 in izda zemljiškoknjižno listino, s katero se bo dovolil bremen prosti vpis lastninske pravice in v kateri se bo ugotovilo, da se nanašata zastavna pravica in prepoved odtujitve in obremenitve samo na 1/2 sporne nepremičnine.

Iz zgoraj navedenih dejstev ne izhaja utemeljenost opisanega tožbenega zahtevka. V času vložitve tožbe veljavni Zakon o zemljiški knjigi (ZZK, Ur. l. RS št. 33/95) je v 17. členu določal, da lahko dovoli vpis lastninske pravice oziroma izda listino za vknjižbo lastninske pravice samo oseba, na katero je vpisana lastninska pravica. Na sporni nepremičnini je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik toženkin mož (prej izvenzakonski partner) A. T. in ne tožena stranka, zato ta ne more dopustiti vpisa lastninske pravice in ne izdati listine za vpis lastninske pravice. Besedna zveza "bremen prosti vpis" navedenega ne spreminja. Tudi izstavitev listine z nekakšno ugotovitvijo, da se nanašata zastavna pravica in prepoved odtujitve in obremenitve samo na 1/2 nepremičnine, ne zadošča namenu, ki ga zasleduje tožnica, to je izbrisu zastavne pravice in izbrisu vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine glede (tožničine) 1/2 nepremičnine. Zastavna pravica in prepoved odtujitve in obremenitve se namreč pridobita na podlagi pravnega posla z vpisom v zemljiško knjigo (64. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih; ZTLR, Ur. l. SFRJ št. 6/80 in 36/90; 10., 20. in 21. člen ZZK). Če nekdo misli, da je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna, mora vložiti izbrisno tožbo (101. in 102. člen ZZK), s katero zahteva izbris neutemeljeno vpisanih pravic. Za to gre v tožničinem primeru, ko gre po vsebini za izbrisno tožbo glede 1/2 sporne nepremičnine, vendar temu tožbeni zahtevek ni prilagojen. Glasiti bi se moral na izbris neveljavne vknjižbe, takega zahtevka pa tožnica ni postavila. Gre torej za popolno neskladje med trditveno podlago in tožbenim zahtevkom, saj tega, kar navaja tožnica v tožbi kot dejansko podlago, ne more doseči s postavljenim tožbenim zahtevkom. Podana je zato nesklepčnost tožbe in s tem neutemeljenost tožbenega zahtevka, kar pomeni materialnopravno pravilnost odločitev nižjih sodišč.

Tudi pod predpostavko, da bi bil tožbeni zahtevek pravilen, je tožba nesklepčna, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi. V zemljiški knjigi je vknjižen kot lastnik samo en zakonec, ki je v zvezi s posojilno pogodbo sklenil sporazum o vknjižbi zastavne pravice na celotni nepremičnini. Če gre za v izvenzakonski skupnosti pridobljeno skupno premoženje, je res kršena prepoved enostranskega razpolaganja zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja s skupnim premoženjem (52. in 54. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, Ur. l. RS št. 15/76 do 64/2001). Vendar je odločilno zaupanje v podatke zemljiške knjige (5. člen ZZK). Tisti, ki v pravnem prometu ravna pošteno in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiško knjigo, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Vse, kar je vpisano v zemljiško knjigo, se šteje kot resnično in pravno veljavno, za tisto, kar ni vpisano v zemljiški knjigi, pa se šteje, da ne obstaja. To je pomembno zaradi varnosti pravnega prometa, pri tem pa je treba v tem primeru upoštevati tudi subjektivni razlog, ki je na tožničini strani, ko ni ravnala pravilno in skrbno, saj ni poskrbela, da bi se njena zatrjevana (na originarni način) pridobljena lastninska pravica tudi vpisala v zemljiško knjigo. S svojo neaktivnostjo se je tožnica sama izpostavila nevarnosti, da bo kdo v zaupanju v podatke zemljiške knjige pridobil kakšno pravico na skupni nepremičnini. Le nepošteno ravnanje tožene stranke bi preprečilo upoštevanje načela zaupanja v zemljiško knjigo, kar sicer tožeča stranka v reviziji pravilno navaja. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo namreč varuje samo dobroverno osebo, ne pa tudi nedobrovernih. Pošteno ravnanje oziroma dobrovernost se domneva in mora nasprotna stranka dokazati nasprotno. V tožbi mora zato v skladu s 7. členom ZPP, ko mora tožeča stranka navesti vsa dejstva, zatrjevati tudi nepoštenost oziroma nedobrovernost tožene stranke pri sklepanju pogodbe o zastavi nepremičnine. V obravnavanem primeru pa tožnica tega ni storila. Vse, kar je o toženi stranki navedla v tožbi je, da je toženi stranki moralo biti znano, da tožnica živi v izvenzakonski skupnosti v sporni nepremičnini. Edino ta trditev o toženi stranki pa ne pomeni zatrjevanja toženkine nepoštenosti oziroma nedobrovernosti, saj v tožbi ni nikakršne navedbe o tem, da bi tožena stranka ob sklepanju pogodbe o zastavi nepremičnine z A. T. vedela, da je tudi tožnica solastnica oziroma skupna lastnica nepremičnine, ki je bila pogodbeno dana v zastavo za posojilo. Številne drugačne revizijske trditve so v nasprotju s pravo vsebino tožbe in s tem neupoštevne. Ker torej v tožbi ni navedbe dejstva o nepoštenem ravnanju tožene stranke, manjka pravno odločilno dejstvo, ki bi ob dokazanosti preprečilo upoštevanje načela zaupanja v zemljiško knjigo in bi omogočilo tožnici doseči izbris zastavne pravice in izbris prepovedi obremenitve in odtujitve glede njene polovice nepremičnine. Ker pa v tožbi niso navedena vsa pravno odločilna dejstva, ki bi utemeljevala tožničin tožbeni zahtevek (kolikor bi bil pravilno postavljen), je tudi na ta način podana nesklepčnost tožničine tožbe v smislu 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

Revizijsko sodišče torej zaključuje, da ni podana zatrjevana kršitev postopka in da materialno pravo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ni bilo zmotno uporabljeno. Vse to narekuje zavrnitev revizije (378. člen ZPP).