Jedro

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moral biti sodni izvedenec za varstvo pri delu C. C. izločen. ZPP v 247. členu določa, da je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Za izločitev izvedenca zakon poleg izključitvenih razlogov določa odklonilne razloge (izvedenec ne sme opravljati dolžnosti izvedenca, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti - 6. točka 70. člena ZPP). Pri tem je od presoje konkretnega primera odvisno, ali so okoliščine takšne, da vzbujajo dvom o nepristranskosti izvedenca. Sodišče prve stopnje je po pridobitvi izjave izvedenca, ki je pojasnil, da z D. D. nima nikakršnih poslovnih povezav in da se je tudi sicer iz društva varnostnih inženirjev že pred leti distanciral, tožnikovo zahtevo za njegovo izločitev utemeljeno zavrnilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča poznanstvo z omenjeno pričo, ki je toženkin zunanji sodelavec za varstvo pri delu, oziroma dejstvo, da je bila priča v iniciativnem odboru lokalnega društva varnostnih inženirjev, v katerem bi bil postavljeni izvedenec aktiven, ni okoliščina, ki bi lahko sama po sebi kazala na njegovo pristranskost in narekovala postavitev drugega izvedenca. Sicer pa se na ugotovitve iz izvedenskega mnenja, ki je izdelano jasno, skladno s pravili stroke in popolno, v pritožbi sklicuje sam tožnik.

V zvezi s pritožbenim očitkom vodenja glavne obravnave, na kateri je sodišče prve stopnje del izpovedi tožnika in nekaterih prič zvočno snemalo, del pa povzemalo na zapisnik, pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev, da med zaslišanjem odredi delno zvočno snemanje, ne predstavlja nobene kršitve določb pravdnega postopka. Prvi odstavek 125.a člena ZPP določa, da predsednik senata lahko odredi zvočno ali zvočno-slikovno snemanje celotnega naroka ali dela naroka, kar pomeni, da je odločitev o snemanju kot tudi o prekinitvi snemanja prepuščena predsedniku senata.

Pravilna je presoja v izpodbijani sodbi, da je do nastale poškodbe pri delu prišlo zaradi nespoštovanja tožniku poznanih navodil o odpravljanju napak in prepovedanem vzpenjanju na stroj, in ne zaradi opustitve toženke v smislu nepopolne usposobitve za novo delovno mesto brizgalec-materiali. Zaradi neobstoja vzročne zveze z nastankom škodnega dogodka kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti je posledično odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 13.086,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2019 do plačila in zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 5.797,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je menjal cev z granulatom, kar je potrjeno z izpovedjo priče A. A., da je bilo po tleh razsutega nekaj granulata. Izvedenec je v izvedenskem mnenju označil lokacijo cevi za granulat in s puščico v zgornjem delu slike navedel, da je to mesto zgoraj mogoče doseči s premikom po robu stroja. Torej je bila cev za granulat na dosegljivem mestu pritrjena na kovinsko cev. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje je zmotna. Neutemeljeno je zavrnilo predlog za izločitev izvedenca. Poznanstvo in sodelovanje izvedenca s sodelavcem toženke za varstvo pri delu vzbuja dvom v objektivnost in nepristranskost. Pojasnilu izvedenca je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo. Kršilo je določbe pravdnega postopka o kontradiktornosti in enakemu obravnavanju strank. Tožniku pred zaslišanjem prič ni vročilo pripravljalne vloge z dne 22. 2. 2023. Onemogočilo mu je postaviti vprašanja pričam. Priča B. B. je odklonil pričanje, za kar ni imel razlogov, niti jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Kršilo je 241. člen ZPP. Ni dovolilo postavljati vprašanj. V zvezi s tožnikovim znanjem slovenskega jezika ni zaslišalo predlaganih prič. Zmotno je ugotovilo, da je tožnik poznal pravilo, da se o napaki obvesti in stroja ne popravlja, ter da se na stroj ne vzpenja. Ni bil ustrezno vpeljan v delo niti deležen teoretičnega ter praktičnega usposabljanja iz varstva pri delu. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da ga toženka že na prejšnjem delovnem mestu brizgalec-operater ni praktično usposobila, za novo delovno mesto brizgalec-materiali pa sploh ni bil usposobljen. Uvajanje ni bilo celovito izvedeno. Izvedenec je podal mnenje, da je bil razlog tožnikove poškodbe v nepopolni usposobitvi tožnika. Nepravilen pristop k odpravi napake na stroju in menjavi poškodovane cevi za granulat s stopanjem na stroj in nevarnim sestopanjem z njega je posledica nepopolne usposobitve. Vsi dokazi kažejo, da tožnik za delovno mesto ni bil usposobljen, da ni vedel, kaj lahko in česa ne sme. Delal je, kot mu je bilo naročeno. Opozorila, nameščena na strojih, bi se lahko upoštevala le, če bi bil tožnik ustrezno usposobljen iz varstva pri delu, morala bi biti razumljiva. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Navaja, da vprašanje, katero cev je tožnik skušal popraviti, sploh ni bistveno. Tožnik ni bil pooblaščen ali usposobljen za to, da sam odpravlja kakršnekoli napake. S tem, kakšne so njegove obveznosti v primeru napake, je bil seznanjen tako s strani nadrejenih in sodelavcev, kot v okviru usposabljanja za varstvo pri delu ter navodil na stroju. Bistvo je, da je tožnik kršil jasno in njemu poznano navodilo v zvezi s postopkom odprave napake. Ugotavljanje, ali je menjava cevi zgoraj mogoča, je nebistveno, saj je potrditvah tožnika do padca prišlo pri sestopanju s stroja, ne pri menjavi cevi na višini. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi razlogi in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, ki jih po nepotrebnem ne ponavlja.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moral biti sodni izvedenec za varstvo pri delu C. C. izločen. ZPP v 247. členu določa, da je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Za izločitev izvedenca zakon poleg izključitvenih razlogov določa odklonilne razloge (izvedenec ne sme opravljati dolžnosti izvedenca, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti - 6. točka 70. člena ZPP). Pri tem je od presoje konkretnega primera odvisno, ali so okoliščine takšne, da vzbujajo dvom o nepristranskosti izvedenca. Sodišče prve stopnje je po pridobitvi izjave izvedenca, ki je pojasnil, da z D. D. nima nikakršnih poslovnih povezav in da se je tudi sicer iz društva varnostnih inženirjev že pred leti distanciral, tožnikovo zahtevo za njegovo izločitev utemeljeno zavrnilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča poznanstvo z omenjeno pričo, ki je toženkin zunanji sodelavec za varstvo pri delu, oziroma dejstvo, da je bila priča v iniciativnem odboru lokalnega društva varnostnih inženirjev, v katerem bi bil postavljeni izvedenec aktiven, ni okoliščina, ki bi lahko sama po sebi kazala na njegovo pristranskost in narekovala postavitev drugega izvedenca. Sicer pa se na ugotovitve iz izvedenskega mnenja, ki je izdelano jasno, skladno s pravili stroke in popolno, v pritožbi sklicuje sam tožnik.

7. Pritožba konkretizirano ugovarja sprejetemu dokaznemu sklepu le v zvezi z ugotavljanjem znanja slovenskega jezika. Sodišče prve stopnje je kot neprimeren in nepotreben pravilno zavrnilo dokaz za zaslišanje prič glede tega; za odločitev bistveno dejstvo je, da je tožnik poznal pravilo, da se o napaki obvesti, da se je ne odpravlja, ter da je prepovedano vzpenjanje na stroj.

8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določbe pravdnega postopka o kontradiktornosti in enakemu obravnavanju strank, ker naj bi tožnik pripravljalno vlogo toženke z dne 22. 2. 2023 prejel šele 19. 4. 2023, po opravljenem naroku za glavno obravnavo dne 9. 3. 2023. V pritožbi tožnik ne navede konkretno, v zvezi s katerimi navedbami iz toženkine pripravljalne vloge bi na tem naroku želel postavljati vprašanja zaslišanim pričam, zato očitka o onemogočanju zaslišanja ni mogoče preizkusiti. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka v tej pripravljalni vlogi le odgovarjala na navedbe tožnika, ki jih je podal v svoji pripravljalni vlogi z dne 15. 2. 2023, zato ta kršitev, če bi bila podana, ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

9. V zvezi s pritožbenim očitkom vodenja glavne obravnave, na kateri je sodišče prve stopnje del izpovedi tožnika in nekaterih prič zvočno snemalo, del pa povzemalo na zapisnik, pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev, da med zaslišanjem odredi delno zvočno snemanje, ne predstavlja nobene kršitve določb pravdnega postopka. Prvi odstavek 125.a člena ZPP določa, da predsednik senata lahko odredi zvočno ali zvočno-slikovno snemanje celotnega naroka ali dela naroka, kar pomeni, da je odločitev o snemanju kot tudi o prekinitvi snemanja prepuščena predsedniku senata.

10. Tožnik uveljavlja kršitev 241. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni preverjalo razlogov, zakaj priča B. B. ni želel odgovoriti na določena vprašanja (šlo je za vprašanja glede delovnega mesta pripravljalec materiala v sušilnici in pitja kave s tožnikom - dejstva, ki za odločitev niso bistvena), pri čemer v pritožbi ne navaja, v čem bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, kar pritožbenemu sodišču onemogoča preizkus očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu ni dovolilo postavljati vprašanj. Iz prepisa zvočnega posnetka naroka, na katerem sta bila zaslišana tožnik in priča D. D., izhaja, da sodišče prve stopnje pooblaščencu tožnika ni dopustilo zgolj tistih vprašanj, za katere ni bilo trditvene podlage. Takšno postopanje je pravilno, saj se dokazi izvajajo le za (pravočasno) podane navedbe strank (prvi odstavek 7. člena ZPP, 212. člen ZPP).

12. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kako je prišlo do delovne nesreče oziroma poškodbe tožnika pri menjavi cevi nad strojem. Ker sta nad brizgalnim strojem, na katerem je prišlo do delovne nesreče, dve cevi - vakuumska cev in cev za granulat, je sodišče prve stopnje za vsako od obeh cevi posebej ugotavljalo, ali je bila možna njena zamenjava na način, kot ga je opisal tožnik, torej tako da je s stopnice splezal na ravno površino stroja in cev namestil na kovinsko dovodno cev. Ugotovilo je, da tožnik na opisan način ni mogel zamenjati niti vakuumske cevi niti cevi za granulat, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje mimo izvedenskega mnenja ugotovilo, da tožnik ni mogel menjati cevi za granulat zaradi njene nedosegljivosti. Drži, da je izvedenec na sliki s puščico nakazal, da je bilo mesto zgoraj, kjer je cev za granulat nameščena na kovinsko dovodno cev, dosegljivo s pomočjo lestve ali s premikom po robu stroja, vendar pa iz izpovedi tožnika ne izhaja, da bi se premaknil v desno na to pozicijo, temveč da je stopil in stal na označenem mestu (zraven nameščene stopnice). Sodišče prve stopnje je tako ob upoštevanju izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi pravilno zaključilo, da tožnik z mesta na stroju, na katerega je stopil, ni mogel zamenjati oziroma namestiti cevi za granulat na zgornjo kovinsko dovodno cev, saj je ni bilo mogoče doseči. 13. Pritožba neutemeljeno navaja, da izvedenec ni bil natančen pri ugotavljanju, ali bi tožnik lahko dosegel bodisi vakuumsko cev bodisi cev za granulat, ter da je izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju dopustil možnost dosega cevi za granulat, v zaslišanju na glavni obravnavi pa ne več. Po predočenju oznake tožnika na fotografiji, iz katere izhaja, da naj bi menjal vakuumsko cev, je izvedenec na glavni obravnavi dodatno podal še mnenje glede nemožnosti zamenjave te cevi, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožba ugotovitvam sodišča prve stopnje glede vakuumske cevi niti ne nasprotuje, saj poudarja, da je tožnik menjal poškodovano cev za granulat. 14. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane naslednje predpostavke: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. Če ni podana že ena od teh predpostavk, ni podana krivdna odškodninska odgovornost. Tožnik toženki očita, da za delovno mesto brizgalec-operater, ki ga je opravljal po pogodbi o zaposlitvi, ni imel praktičnega usposabljanja iz varstva pri delu, ter da ga za drugo delovno mesto brizgalec-materiali, na katerem se je poškodoval, ni niti teoretično niti praktično usposobila, prav tako ga ni ustrezno oziroma zadostno uvedla v to delo. Pri teh očitkih, za katere navaja, da so vzrok za škodni dogodek, in glede katerih sodišče prve stopnje ni ugotovilo predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti, tožnik vztraja v pritožbi.

15. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je izvedenec v svojem izvedenskem mnenju izpostavil nedokončano oziroma pomanjkljivo izvedeno usposabljanje iz varstva pri delu za novo delovno mesto, na katerem je tožnik nadomeščal sodelavca in na katerem se je poškodoval (za praktični preizkus za delovno mesto brizgalec-materiali ni potrdila o usposobitvi), kot to zmotno očita pritožba. Vendar je ob upoštevanju stališča sodne prakse, da mora biti podana vzročna zveza med konkretnim protipravnim ravnanjem in škodo oziroma škodnim dogodkom (prim. sklep VS RS II Ips 367/2004 z dne 27. 10. 2005, ki ga je citiralo že sodišče prve stopnje), pravilno presodilo, da poškodba tožnika (zdrs in padec pri sestopu s stroja) ni posledica očitane opustitve toženke, temveč izključno tožnikovega neskrbnega ravnanja oziroma kršenja navodil toženke za varno delo, posluževanje stroja in opreme za brizganja plastike, ki so bila po izpovedi A. A. na vsakem stroju, po izpovedi E. E. pa so jih obravnavali tudi pri varstvu pri delu. Kot je razvidno iz pisne dopolnitve izvedenskega mnenja, je izvedenec ocenil, da je toženka obvladovanje tveganj za delavce zagotavljala s primernimi varnostnimi navodili za rokovanje in vzdrževanje stroja. Sodišče prve stopnje jih je povzelo v izpodbijani sodbi, in sicer: prepovedano je plezati po stroju izven namenskih pohodnih površin, o nastali motnji je treba obvestiti nadrejenega, popravilo, vzdrževanje, nastavljanje in odpravljanje motenj pa sme opravljati le strokovno usposobljena in pooblaščena oseba.

16. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o prepričljivi izpovedi nadrejenega A. A., da ga tožnik pred padcem ni obvestil o alarmu in napaki ter da ga ni napotil na vzdrževalce, saj jih sicer vedno pokliče sam, potem ko oceni škodo. Na dan škodnega dogodka v popoldanski izmeni ni bilo nobenega vzdrževalca, od nastavljalcev pa le F. F. V zvezi z F. F. pritožba sicer izpostavlja, da iz njegove izpovedi izhaja, da je bil takrat že operativni tehnolog in ne več nastavljalec, kar na odločitev ne vpliva. Glede na to, da priča ni izpovedal, da bi se tožnik nanj obrnil, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožniku, da je poiskal vzdrževalce oziroma nastavljalce, ki so mu povedali, naj cev zamenja sam. Kljub temu pa tožnikova izpoved, da naj bi šel do izmenovodje, poleg izpovedi A. A., da je tožnika poučil, naj ga pokliče v vsakem primeru napake, in izpovedi E. E., da tožniku ob uvajanju za delo brizgalca-materiali ni dal navodila, da gre stroj popraviti, ampak da se mora obrniti na izmenovodjo, dodatno potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnik poznal pravilo, da je treba o nastali napaki obvestiti nadrejenega, ne pa je odpravljati. Padec tožnika in njegova poškodba je torej neposredna posledica dejstva, da je tožnik mimo varnostnih navodil, ki jih je poznal, poskušal sam odpraviti napako in počeno cev zamenjati tako, da je s pohodne stopnice stopil na stroj. Ne glede na v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da so se ob strojih nahajale cevi, se tožnik menjave cevi sam ne bi smel lotiti, saj za to ni bil pooblaščen (to je bilo delo vzdrževalcev).

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik kot brizgalec-operater udeležil teoretičnega usposabljanja iz varstva pri delu in uspešno opravil preizkus znanja. Pravilno je razlogovalo, da ni razlike med strojem, pri katerem je tožnik delal kot brizgalec-operater, in strojem, pri katerem se je poškodoval, saj je po izpovedi A. A. tudi na stroju, na katerem je tožnik predhodno delal kot brizgalec-operater, lahko prišlo do takšne napake, kot se mu je zgodila v obravnavanem škodnem dogodku. Pri tem je pravilno upoštevalo povsem nedvoumno mnenje izvedenca, da so varnostna navodila in postopki v primeru napake (da so za vzdrževanje strojev in odpravo napak zadolženi vzdrževalci, da se o napaki obvesti nadrejenega delavca, da se ne sme plezati po stroju) enaki na vseh brizgalnih strojih, zato toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je tožnik teoretično usposabljanje opravil kot delavec na delovnem mestu brizgalec-operater, ne pa kot brizgalec-materiali. Ključno je, da je bil tožnik s strani nadrejenega A. A. in sodelavca E. E. tudi ustno seznanjen s pravili varnega delovanja strojev; predvsem pa s pravilom, da o napaki obvesti, da je ne odpravlja, in da se na stroj ne vzpenja.

18. Glede na vse obrazloženo je pravilna presoja v izpodbijani sodbi, da je do nastale poškodbe pri delu prišlo zaradi nespoštovanja tožniku poznanih navodil o odpravljanju napak in prepovedanem vzpenjanju na stroj, in ne zaradi opustitve toženke v smislu nepopolne usposobitve za novo delovno mesto brizgalec-materiali. Zaradi neobstoja vzročne zveze z nastankom škodnega dogodka kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti je posledično odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo.

19. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, ki jih uveljavlja tožnik, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

20. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP), toženka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo ne šteje za pravdo potreben strošek (155. člen ZPP).