Jedro

Če je obstajala prava volja za sklenitev prodajne pogodbe, posel ni navidezen.

Pobot terjatve kot način delnega plačila kupnine ne spreminja pravne narave kupoprodajne pogodbe, tožeča stranka pa ni pogodbena stranka, zato ne more zahtevati, da pogodba iz tega razloga nima pravnega učinka (prvi odstavek 50. člena).

Časovna neomejenost uveljavljanja ničnosti zaradi varstva pravnega prometa zahteva restriktivno obravnavo ničnostnih zahtevkov, kar pomeni, da mora upnik poleg pravne koristi izkazati tudi javni interes, ki se kaže tudi v tem, da izkaže utemeljene razloge zaradi katerih, mu pravni učinki po tožbi za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ne nudijo ustreznega pravnega varstva.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in se sodba v I. točki spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne.

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (točka III) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 3.055,50 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je prodajna pogodba opr. št. SV-1662/07 z dne 04. 09. 2007 (1) sklenjena med drugotožencem kot prodajalcem, in prvotožencem kot kupcem in pridobiteljem do ⅓ idealne lastnine na nepremičnini parc. št. 141/10 in do ½ idealne solastnine na nepremičnini parc. št. 141/5, obe vl. št. 342 k.o. Č. (2) nična v točki „drugič“ in „tretjič“ (točka I), kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače glede ugotovitve ničnosti pogodbe in glede zahtevka za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, je prvo sodišče zavrnilo (točka II) in tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 6.183,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka vlaga zoper zavrnilni del sodbe pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da kupnina po navidezni prodajni pogodbi ni bila plačana in da toženi stranki nista želeli skleniti prodajne pogodbe. Želeli sta s prodajno pogodbo prikriti prepovedani disimulirani posel. Na tako ugotovljenih pravilnih dejstev je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj je pogodbo umetno razcepilo po njeni vsebini na tisti del, ki je sam po sebi ničen kot simulirani posel in na tisti del, ki ostane v veljavi, saj sta takšno posledico toženi stranki želeli. Nesporno je, da je bila prava pogodbena volja toženih strank, da lastninska pravica na nepremičninah preide z drugotoženca na prvotoženca. Prvo sodišče je ugotovilo, da pogoji za veljavnost prikrite pogodbe niso izpolnjeni, saj je ta nemoralna in nasprotuje prisilnim predpisom. Disimuliran posel bi veljal, če bi bili izpolnjeni pogoji za njegovo veljavnost, sodišče pa je ugotovilo, da prikrita pogodba ni veljavna, ker je nemoralna in nasprotuje prisilnim predpisom. Hipotekarni upnik se ne more prednostno poplačati in izključiti ostale upnike. Prvo sodišče bi moralo upoštevati, da je bil disimulirani pravni posel že izvršen in da bo lahko samo z ničnostjo vzpostavljeno stanje, ki ga zakonska norma zasleduje. Veljavnost disimuliranega pravnega posla je tožeča stranka vseskozi izpodbijala, s tem, ko je zahtevala ugotovitev ničnosti celotnega pravnega posla.

3. Tožena stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Tožbeni zahtevek ni sklepčen, prvo sodišče pa ni odločalo o mejah postavljenega zahtevka. Obligacijski zakonik (3) ne pozna delne navideznosti. Če je pogodba navidezna, med pogodbenima strankama nima učinka. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Odločitev sodišča prve stopnje tožeči stranki ne daje možnosti uveljavljanja povračilnih zahtevkov, zato tožeča stranka nima pravnega interesa, da uveljavlja ničnost pogodbe. Znesek terjatve prvotoženca do P. R. se ne ujema s prvim obrokom kupnine, ki je določena v pogodbi. Iz pogodbe izhaja, da je bil prvi del del kupnine plačan, zato so zmotne drugačne ugotovitve prvega sodišča. Tudi če ne bi bil plačan, je prvotoženec prejel v last nepremičnino kot poplačilo svojega dela terjatve do P. R. in drugotoženca. Sodišče je ugotovilo ničnost pogodbe v delu, kjer je plačilna zaveza prvotoženca, da bo drugotožencu plačal drugi obrok v višini 50.000,00 EUR. Ker je navedena pogodbena določba razveljavljena, je drugotoženec oškodovan za 50.000,00 EUR. Če kupnina po pogodbi ni plačana, pogodba še ni nična. Napačna je tudi odločitev glede pravdnih stroškov, ki so bili priznani toženi stranki.

4. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je deloma utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (4). Prvo sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka, tožba pa je sklepčna, zato tudi niso podane kršitve pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba tožene stranke.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim ugotovitvam prvega sodišča, da: - ima tožeča stranka terjatev do P. R., ki je v škodo tožeče stranke kot upnice prodal nepremičnine drugotožencu; - je imel prvotoženec do sklenitve prodajne pogodbe s prvotožencem terjatev do P. R.; - je bil pogodbeni namen toženih strank, da drugotoženec pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, drugotožencu pa plača del kupnine s pobotom svoje terjatve do P.R. in drugotoženca, del pa plača v gotovini; - je bila pogodbena cena za nepremičnine 112.000,00 EUR; - prvotoženec dela kupnine v višini 62.00,00 EUR ni plačal drugotožencu v gotovini; -se višina prvega dela kupnine skoraj v celoti ujema s terjatvijo drugotožnika, ki jo je imel do P. R. (62.593,89 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 03. 2007).

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je prvotoženec prvi obrok pobotal s terjatvijo, ki jo je imel do P. R., pri tem pa se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge, ki jih je navedlo v sodbi že prvo sodišče (5) in ki tudi prepričljivo odgovarjajo na pritožbene navedbe. Terjatev prvotoženca in znesek prvega obroka sta sorazmerno enaka, drugotoženec ni predložil nobenega potrdila o dvigu gotovine v spornem obdobju, podpisano potrdilo je bilo izdano za potrebe pravdnega postopka, saj ni logične razlage zaradi katere toženca navedenih dejstev ne bi zapisala v prodajni pogodbi, zato so neutemeljene pritožbene trditve toženca, s katerimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje prvega sodišča. 9. Pravni red ne dopušča tretjim, da posegajo v pogodbena razmerja, razen v izjemnih primerih. Takšen izjemen primer so pravila o izpodbijanju dolžnikovih ravnanj (255.člen – 260. člen OZ), tretji pa lahko poseže v pogodbeno razmerje tudi v primeru, če dokaže, da ima kot zainteresirana oseba (93. člen OZ) pravni interes, da se ugotovi, da je pogodba nična, ker nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom oziroma, če sta pogodbeni stranki sklenili navidezno pogodbo in na ta način poskušali izigrati tretje osebe (npr. upnike). Primarno varstvo zoper pravna dejanja dolžnika, ki so storjena v škodo upnika, daje upniku tožba na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (Actio Pauliana), s katero se ne razveljavlja pravno dejanje, pravno dejanje le izgubi pravni učinek proti upniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve. Tožbo je treba vložiti v prekluzivnem roku, upnik pa mora dokazati, da sta pogodbenika vedela, da je pravno dejanje storjeno v škodo upnika. Če upnik uveljavlja ničnost pravnega dejanja mora izkazati, da je zainteresirana oseba (93. člen OZ) in da za poseg v pravno razmerje pogodbenih strank obstaja javni interes. Če pa upnik zatrjuje, da pogodba nima pravnih učinkov, ker je navidezna (50. člen OZ) (6), mora dokazati, da pogodbenika nista imeli volje skleniti pravnega posla.

10. Tožeča stranka ne trdi, da so izpolnjeni pogoji, da sama sklene pogodbo s drugotožencem (tretji odstavek 50. člena OZ), trdi pa, da je nesporno, da je bila pogodbena volja toženih strank, da prvotoženec pridobil lastninsko pravico na nepremičninah (7). Ob takšni nesporni ugotovitvi prodajna pogodba ni navidezna, saj je izkazan pogodbeni interes toženih strank, da prvotoženec pridobi lastninsko pravico na nepremičninah. Okoliščina, da je prvotoženec del pogodbene cene plačal s pobotom terjatve ne vpliva na veljavnost pogodbe, saj je prvotoženec sklenil pogodbo iz razloga, da bi dobil poplačano svojo terjatev, ki jo je imel do P. R. (in posledično do drugotoženca) in da bi pridobil lastninsko pravico na nepremičninah. Če pa je obstajala prava volja za sklenitev prodajne pogodbe, posel ni navidezen. Pobot terjatve kot način delnega plačila kupnine ne spreminja pravne narave kupoprodajne pogodbe, tožeča stranka pa tudi ni pogodbena stranka, zato ne more zahtevati, da pogodba iz tega razloga nima pravnega učinka (prvi odstavek 50. člena). Ni bilo tudi dokazano, da je bil pogodbeni namen (nagib; primerjaj 39. člen OZ) toženih strank oškodovati tožečo stranko kot upnico (8),Tožeča stranka tudi ni dokazala javnega interesa, da se ugotovi, da je pogodba nična (86. člen OZ), posebej iz razloga, ker bi lahko dosegla, da pogodba ne bi imela učinka zoper njo v višini njene terjatve, če bi pravočasno vložila tožbo na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Kratki roki za te izpodbojne zahtevke so določeni zaradi varstva pravnega prometa, ničnostna sankcija pa ni način varovanja upnikov, ker so zamudili roke za vložitev tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Časovna neomejenost uveljavljanja ničnosti (93. člen OZ) zaradi varstva pravnega prometa zahteva restriktivno obravnavo ničnostnih zahtevkov, kar pomeni, da mora upnik poleg pravne koristi izkazati tudi javni interes, ki se kaže tudi v tem, da izkaže utemeljene razloge zaradi katerih mu pravni učinki po tožbi za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ne nudijo ustreznega pravnega varstva.

11. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo pravdne stroške v višini 6.183,67 EUR oz. 12.166 točk po Odvetniški tarifi ter dodatno 20% DDV, kilometrino in sodne takse. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam tožene stranke, da je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo in obračunalo posamezne priglašene pravdne stroške tožene stranke, vendar hkrati ugotavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo tožeči stranki pravdne stroške za sestavo druge, tretje in četrte pripravljalne vloge, saj bi lahko tožena stranka, kljub vlogam tožeče stranke (ki so bile tudi nepotrebne in so se ponavljale), v dveh vlogah (odgovoru na tožbi in prvi pripravljalni vlogi) navedla vsa relevantna dejstva, zato je sodišče prve stopnje nekritično priznalo toženi stranki pravdne stroške za pet pisnih vlog. Iz vsebine vlog izhaja, da se ponavljajo, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da so za pisne vloge utemeljeni stroški tožene stranke le za odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo. Tudi za sestavo pritožbe zoper sklep z dne 31. 10. 2008 tožeči stranki ne pripada 2.250 točk, ampak 1.800 točk (6. točka tar. št. 27 Odvetniške tarife), vse ostale stroške, kot jih navaja pritožba pa pritožbeno sodišče sprejema (9). Po izračunu pa se pokaže, da je prvo sodišče priznalo toženi stranki višje stroške, kot so bili potrebni (155. člen ZPP) in upravičeni na podlagi Odvetniške tarife, zato pritožbeno sodišče v stroškovnem delu ni spreminjalo odločitve sodišča prve stopnje.

12. Pritožbeni razlogi tožeče stranke so neutemeljeni, zato je njeno pritožbo pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožba tožene stranke zoper I. točko sodbe je bila utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo razveljavilo ter tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo. Pritožba tožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških prvega sodišča je neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo.

13. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo pritožbene stroške v višini 3.055,50 EUR in sicer za sestavo pritožbe 1.032,75 EUR, za poročilo stranki 22,95 EUR, za administrativne stroške 15,14 EUR, za zastopanje več strank 107,08 EUR, za DDV 235,58 EUR in za takso za pritožbo 1642,00 EUR. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožba tožeče stranke je bila zavrnjena, s tem pa je bil zavrnjen tudi njen predlog za povrnitev pritožbenih stroškov.

(1) V nadaljevanju prodajna pogodba.

(2) V nadaljevanju nepremičnine.

(3) V nadaljevanju OZ.

(4) V nadaljevanju ZPP.

(5) Glej sodbo stran tretji odstavek stran 5 in prvi odstavek stran 6. (6) Kar je primer v konkretni pravdni zadevi.

(7) Glej npr. pritožbo tožeče stranke stran 205 sodnega spisa.

(8) Že je bilo pojasnjeno, da je bil namen drugotoženca za sklenitev pogodbe poplačilo lastne terjatve in pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ne pa prikrajšanje tožeče stranke kot upnice.

(9) Stran 9 in 10 pritožbe.