Jedro

Iz dejanskega stanja izhaja, da se je prodajalec (toženec) odzval na ponudbo kupca (tretjega). Kupec je kupoval stanovanje preko posrednika. S tem, ko je posrednik prišel na ogled stanovanja, je zgolj izpolnjeval svojo obveznost iz pogodbe med njim in tretjim (kupcem). Ob takšnem stanju pa je bila podlaga za sklenitev nove posredniške pogodbe med posrednikom in prodajalcem lahko edinole pridobitev premoženjske koristi brez protidajatve. Takšna kavza je nedopustna in pogodba zato nična.

Izrek

Pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe z dne 22.5.2000 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi. Pritožba zoper sodbo in sklep z dne 16.3.2000 se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II I 737/96 z dne 10.4.1996 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrne. Z 2. točko izreka pa je sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na plačilo 275.760,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.2.1994 dalje. V sodbo pa je sodišče prve stopnje sprejelo tudi sklep, da se zaradi umika tožbe za 111.072,00 SIT z zahtevanimi obrestmi postopek v tem delu ustavi. Tožeči stranki pa je še naložilo, naj tožencu povrne pravdne stroške v višini 181.790,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo in sklep z dne 16.3.2000 se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo spremeni v tožnikovo korist, sicer pa naj jo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik uvodoma povzema določena dejstva, ki po njegovem utemeljujejo, da je bila pogodba sklenjena v skladu z načelom pogodbene avtonomije strank (10. člen ZOR). Tako navaja, da je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prišlo do ogleda stanovanja tožene stranke in da sta ob tej priliki stranki tudi sklenili pogodbo. Pritožnik poudarja celo obličnost le-te, čeravno je ZOR niti ne zahteva. Bistveni razlog vzpostavitve medsebojnega razmerja pa je, da posrednik pridobi pravico trženja nepremičnine, oglaševanja, kot tudi iskanja kupca oziroma prodajalca konkretne nepremičnine. Torej je tudi iz tega razloga za tožečo stranko obvezna sklenitev medsebojnega obligacijskega razmerja. Pritožnik dalje navaja, da tožeča stranka ravno zaradi kasnejšega dokazovanja z vsako stranko sklene pogodbo o posredovanju. Navedeno po pritožnikovem mnenju izpodbija ugotovitev sodišča, da naj tožeča stranka ne bi imela nobene osnove za sklenitev pogodbe. Nadalje pritožnik zatrjuje, da je tožena stranka s konkludentnimi dejanji pravzaprav priznala obstoj pogodbe, saj sta se s kupcem nepremičnine skušala ogniti pogodbeno določenemu 6 mesečnemu roku. V tej luči pritožnik meni, da je bilo nemoralno kvečjemu dejanje toženca, saj nasprotuje tako splošnim načelom ZOR kot posebnim določbam pisne pogodbe o posredovanju. Ugotovitvi ničnosti pritožnik nasprotuje. Ni namreč res, tako pritožnik, da tožeča stranka ni opravila za toženo nobenega dela. Pritožba sodišču tudi očita, da v sodbi ni navedlo v čem, naj bi bila podana nasprotja z ustavnim načelom družbene ureditve, prislilnimi predpisi ali moralo. Po naziranju pritožnika gre za grobo poseganje v pravice tožeče stranke in prihaja v nasprotje z načeli usmeritve gospodarskih subjektov na trgu in želji R Slovenije in njenega gospodarstva po vključitvi v EU in mednarodne gospodarske posle. Odločitev negira načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti. Gospodarstvo RS je tržno gospodarstvo in vsaka aktivnost subjektov na trgu je usmerjena v ustvarjanje prihodka. Nazadnje pa pritožnik povzema še določila ZOR, ki govorijo o posredniški pogodbi, med njimi tudi tisto, ki v 825. členu določa, da sme posrednik od vsake stranke zahtevati samo 1/2 posredniškega plačila. Po mnenju pritožnika je to edina sankcija, ki jo lahko uporabi sodišče in v skladu z njo tudi zniža pogodbeno kazen. Sodišče prve stopnje je pritožbo zavrglo kot prepozno. Zoper sklep o zavrženju se je zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožil tožnik. Sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in po potrebi vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da pooblaščenec ni prejel izpodbijane sodbe. Pošta je bila vročena odvetniški pisarni V. Ta pisarna ni zastopnik ali pooblaščenec tožeče stranke, niti ni pooblaščenec za sprejemanje sodnih pisanj. Pritožba zoper sklep o zavrženju pritožbe je utemeljena, pritožba zoper sodbo in sklep z dne 16.3.2000 pa neutemeljena, O pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožnikove navedbe v celoti utemeljene. Tudi iz povratnice izhaja, da je izpodbijano sodbo prejela odvetniška pisarna V. Navedeno pomeni, da sodbe ni prejela ne tožeča stranka in ne njen pooblaščenec. Ob takšnem stanju pa tudi pritožbeni rok ni mogel začeti teči (1. odstavek 333. člena Zakona o pravdnme postopku - ZPP). Dejstvo, da sodba ni bila vročena tožeči stranki ali njenemu pooblaščencu, potrjuje tudi sodišče prve stopnje v predložitvenem poročilu. Vendar pa je pravno stališče sodišča prve stopnje, češ da je takšna vročitev kljub vsemu pravilna, ker naj bi bilo tudi vabilo za prvi narok na glavno obravnavo poslano na isti naslov, pa pooblaščenec tožeče stranke temu ni nasprotoval, napačno. Pravila vročitve določa ZPP. V obravanavi zadevi to pomeni, da mora biti sodba vročena v skladu 6. odstavkom 142. člena, torej odvetniku ali nekomu, ki je zaposlen v njegovi pisarni (138.člen ZPP). Iz navedenih razlogov pritožbeni rok niti ni začel teči, zato se tudi ni mogel izteči. Pritožba zoper sklep o zavrženju je iz navedenih razlogov utemeljena, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP) in pritožbo zoper sodbo in sklep z dne 16.3.2000 obravnavalo kot pravočasno. O pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 16.3.2000: Pritožbeno sodišče soglaša z zavrnitvijo tožbenega zahtevka z utemeljitvijo, da je posredniška pogodba nična. Pritožnik ima v teoretičnem izhodišču, češ da je temeljno načelo pogodbenega prava načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) sicer prav, vendar pa pri tem pozablja, da to načelo ni vseobsegajoče. Omejitev tega načela je izražena že v samem 10. členu, ki smiselno pravi, da stranke sicer svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo. Z drugimi besedami to pomeni, da stranke posle sklepajo sicer svobodno, vendar pa ti posli ne smejo biti nezakoniti ali nemoralni. Pri iskanju odgovora na vprašanji, kaj je to nedopustnost in nezakonitost, in kdaj sta ti dve takšne vrste, da mora pravni posel doleteti ustrezna sankcija, ponuja izhodišče neko drugo temeljno načelo obligacijskega prava in sicer načelo vestnosti in poštenja. 12. člen ZOR določa, da morajo pri sklepanju obligacijskih razmerjih ter pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja. Razvidno je, da načela niso neposredno uporabljiva, marveč predstavljajo le izhodiščna merila, v skladu s katerimi je treba razlagati pravna pravila in ki po drugi strani sodni praksi pomagajo kot vodilo pri zapolnjevanju nedoločnih pravnih pojmov ob reševanju konkretnih primerov. Pri odgovoru na vprašanje, kdaj gre za nedopustno ravnanje, torej ne zadošča le uporaba posameznega pravnega načela ali pravila, marveč je treba dejansko stanje presojati v skladu s celotno zgradbo pravnega reda. Ta pa je takšna, da se na več mestih izrecno sklicuje tudi na moralo, torej na trenutno obstoječe in splošno sprejete moralne norme. Po drugi strani pa so določeni splošno sprejeti moralni standardi vsebovani že tudi v pravnih pravilih in načelih ter pravnih standardih. V obravnavanem primeru pride v poštev še eno izmed temeljnih načel ZOR-a in sicer načelo enake vrednosti dajatev (15.člen ZOR), ki temelji neposredno na splošnem, tradicionalnem (Aristotel) pravnem načelu izravnalne pravičnosti. V skladu z navedenimi izhodišči je torej treba razlagati vsa pravila ZOR. To pa pomeni tako tista, ki se nanašajo na okoliščine sklepanja in sklenitve določenega pravnega posla, na pravni posel kot tak, torej kot sklop medseboj določenih pravic in dolžnosti in nazadnje na pravni posel kot se v izpolnitveni fazi odraža v dejanskem razmerju. Odločilne dejanske okoliščine, ki jih je v smeri nedopustnosti ugotovilo sodišče prve stopnje, so predvsem: - da je imela tožeča stranka s potencialnim kupcem sklenjeno posredniško pogodbo, na podlagi katere je bila nasproti svojemu pogodbenemu partnerju za določen tip stanovanja in na določnem območju zavezana najti prodajalca in ga spraviti z njim v stik, vse to s končnim namenom, da bosta sklenila prodajno pogodbo; - da je tožeča stranka za kupca (Mihaela Ž.) iskala stanovanje na več načinov, med drugim tudi tako, da je v stolpnici, kjer stanuje tožena stranka, izobesila letak, da kupuje stanovanje; - da se je na številko, ki je bila navedena na oglasu, javil toženec, saj je želel stanovanje prodati; - da je predstavnik tožeče stranke po tem telefonskem pogovoru prišel na ogled stanovanja in - da je ob tem ogledu prišlo do podpisa pogodbe med pravdnima strankama. Ne glede na vsa ostala v tem postopku zatrjevana in tudi izkazana ravnanja, ki merijo na nedopustnost, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi, ki utemeljujejo sankcijo ničnosti tega pravnega posla, zgoščeni v sami kavzi (podlagi) pogodbe. Vsaka pogodbena obveznost mora namreč imeti v skladu s 1. odstavkom 51. člena ZOR dopustno podlago (razlog). Kavza pravnega posla se sicer domneva (3. odstavek 51. člena ZOR), vendar pa je pogodba nična, če se ugotovi, da le-te ni oziroma da je nedopustna. O pojmu nedopustnosti je bilo sicer govora že zgoraj, kljub temu pa tudi na tem mestu 2. odstavek 51. člena ZOR izrecno določa in povzema, da je podlaga nedopustna, če je v nasprotju z ustavnimi načeli, s prisilnimi predpisi ali z moralo. O pojmu kavze je bilo v teoriji napisanega veliko, skupni imenovalec pa verjetno predstavlja ugotovitev, da je kavza neposreden razlog, interes (zlasti tudi ekonomski) zaradi katerega sta stranki sklenili pogodbo. Ta je neposredno vraščen v samo vsebino pogodbe in tudi vpliva na njeno nadaljnje življenje (B. Strohsack: Obligacijska razmerja I, str. 107, Ljubljana 1998). Na podlagi kazuističnega pristopa pa je z induktivno metodo mogoče ugotoviti, da obstaja več splošno določenih tipov kavze. Trije takšni toposi (glej S.Cigoj: Komentar ZOR, Ljubljana 1978) so causa credendi oz. causa acquirendi (dajatev, ki se opravi zato, da se prejme nasprotna dajatev), causa donandi (darilni namen) in causa solvendi (namen doseči plačilo zaveze, ki je že nastala; primer: zastava, poroštvo). Tako splošno (klasično) določene podlage pravnega posla seveda ne predstavljajo tudi kavze pogodbe v konkretnem primeru (subjektivne kavze), pomagajo pa ugotoviti, ali je ta v posameznem primeru sploh podana in če je, ali je dopustna. Pri posredniški pogodbi bo ne glede na vse konkretne okoliščine, nagibe in odločilne elemente kavza morala ustrezati pojmu cause acquirendi. Pri odplačnih pravnih poslih se šteje causa običajno za nedopustno, če se izkaže, da je posel, ki naj bi določal ekvivalntne izpolnitve obeh strank, v resnici daleč neekvivalenten. Zlasti je neekvivalentna kavza prepovedana, če zlorablja položaj druge stranke, njeno lahkomiselnost, stisko, neizkušenost (glej S. Cigoj: Komentar k 52. členu ZOR). Dejansko stanje v obravnavni zadevi pokaže, da dopustne kavze pri sklenitvi posredniške pogodbe med strankama ni bilo. Z vidika tožeče stranke je kavza te pogodbe (kot prizna tudi sama v pritožbi) pridobitev premoženjske koristi brez protidajatve, ki temelji zgolj na izkoriščanju tržnih razmer. Prav takšna kavza pa je (sodba VS II Ips 84/84, objavljena v B. Strohsack, nav. delo, str. 106) nična, saj nasprotuje morali. Dejstvo, da je sedanji ekonomski sistem tržno gospodarstvo, pri tem ne sme motiti, kajti morala je še vedno meja avtonomije strank. Neekvivalentnost je in bo nasprotovala načelu izravnalne pravičnosti. V obravnavani zadevi je treba posebej izpostaviti dvoje. Prvič to, da se je tožena stranka odzvala na ponudbo kupca (!) za pogajanja, ki naj pripeljejo do sklenitve pogodbe. Res je sicer, da je ponudbo na letak zapisala tožeča stranka kot njen posrednik, a to ne sme motiti, kajti navedeno ne spremeni dejstva (ne glede na to, da povedano iz letaka niti ni bilo razvidno), da se je toženec odzval na takšno ponudbo v razmerju do kupca ter da je predstavnik tožeče stranke prišel na ogled stanovanja k tožencu kot prodajalcu izključno zato, ker je izpolnjeval svojo pogodbeno zavezo iz posredniške pogodbe med njim in kupcem (tretjo osebo). Slednje pa je drugo dejstvo, ki ga je bilo treba posebej izpostaviti. To namreč pokaže, da je bila sklenitev te druge, obravnavane pogodbe ne le povsem nepotrebna, ker v ničemer ne spreminja dejanskih življenjskih razmerij ter da ta pogodba ne omogoča dosege nobenega izmed ciljev, nobenega izmed poslovnih interesev, razen seveda tega, da bi tožeča stranka prišla do dodatnega zaslužka. Ob takšnem dejanskem stanju pa je podan položaj, kot ga opredeljuje 52.člen ZOR. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovotilo, da je sporna pogodba nična, je zato pravilna. Z gornjimi razlogi pa je odgovorjeno tudi na tiste pritožbene navedbe, ki se sprašujejo po razlogih ničnosti, ki izpostavljajo določbo 10. člena ZOR in implicitno navajajo, da le-ta predstavlja neomejen in nereguliran temelj pogodbenim odnosom v času tržnega gospodarstva. Ker je bilo ugotovljeno, da je pogodba nična, je nadaljnje odgovarjanje na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na druga vprašanja, nepotrebno. Ker je pritožba neutemljena ter niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353.člen ZOR).