Jedro

Zahtevek za podajo izjave volje spada med dajatvene zahtevke. Pri tem mora tožnik želeno izjavo volje v celoti in izrecno povzeti v tožbeni predlog, vendar pa mora zahtevek oblikovati kot dajatveni zahtevek.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da tožena stranka izrecno in nepogojno dovoljuje, da se pri nepremičnini s parc. št. 331/49 k.o. D., vknjiži lastninska pravica na ime tožnice, do celote (1/1), zavrne.

2. V 2. točki izreka se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da tožena stranka izrecno in nepogojno dovoljuje, da se pri nepremičnini s parc. št. 331/49 k.o. D. vknjiži lastninska pravica na ime M. L. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema odločbe pravdne stroške v višini 337,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, zaradi zmotne uporabe določil ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita. Terjatev, ki jo v tem postopku uveljavlja tožnica, je terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine, gre torej za terjatev, ki je dajatvene narave in so v tem smislu podane tudi trditve tožeče stranke v tožbi. Tožeča stranka pa uveljavlja zahtevek, ki predpostavlja in vsebuje izjavo toženca. Sodba in zahtevek vsebujeta zemljiškoknjižno dovolilo toženca, takšen zahtevek sploh ni predviden v določilih ZPP in bi se zahtevek tožeče stranke moral glasiti kot terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine z zemljiškoknjižnim dovolilom. Že iz tega razloga je potrebno zahtevek tožeče stranke zavrniti kot neutemeljen. Poudarja še, da je v konkretnem primeru veljavnost posla odvisna od odobritve s strani pristojne upravne enote. Na podlagi izpodbijane sodbe tožeča stranka razpolaga s sodno odločbo, ki je omogoča takojšnjo vknjižbo v zemljiški knjigi, saj določila ZZK ne predvidevajo vknjižbe lastninske pravice upravičenca šele po predložitvi in izkazu odobritve s strani pristojne upravne enote. ZZK dopušča takojšnjo vknjižbo na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila. V nasprotju z materialnopravnimi pravili se lahko tožnica vknjiži v zemljiško knjigo, kljub temu, da posel, ki je podlaga za vknjižbo, sploh ni veljaven, kar je pravno nedopustno.

Pritožba je utemeljena.

V skladu s 318. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 318. člena, med katerimi je tudi sklepčnost tožbe, torej mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP).

Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da bi se moral glede na v tožbi navedena dejstva zahtevek tožeče stranke glasiti kot terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine z zemljiškoknjižnim dovolilom, za takšen zahtevek je tožeča stranka ustrezna dejstva navedla. Tudi zahtevek za podajo izjave volje namreč spada med dajatvene zahtevke. Pri tem mora tožnik želeno izjavo volje v celoti in izrecno povzeti v tožbeni predlog, vendar pa mora zahtevek oblikovati kot dajatveni zahtevek, česar pa tožeča stranka ni storila. Pritožba ima prav, da je tožeča stranka postavila zahtevek, kakršen v ZPP sploh ni predviden. Iz dejstev, navedenih v tožbi ne izhaja utemeljenost takšnega tožbenega zahtevka. Tožba je torej (v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek) nesklepčna. V skladu s 3. in 4. odstavkom 318. člena ZPP sodišče v primeru nesklepčnosti tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe, česar pa ne stori, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru niso pomanjkljive tožbene navedbe, pač pa je neustrezen sam tožbeni zahtevek, zato tožeča stranka z dopolnitvijo navedb nesklepčnosti tožbe (v okviru istega tožbenega zahtevka) ne bi mogla odpraviti.

Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek zavrniti in je napačno izdalo zamudno sodbo po 1. odstavku 318. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje je bilo zato potrebno spremeniti tako, da se primarni tožbeni zahtevek zavrne (kot to izhaja iz izreka te odločbe, 358. člen ZPP).

Pri tem pa je sicer neutemeljena pritožbena navedba, da Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/03-ZZK-1) dopušča takojšnjo vknjižbo na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila. V skladu z 2. odstavkom 38. člena ZZK-1 mora biti namreč v primeru, kot je konkretni, zemljiškoknjižnemu dovolilu priloženo tudi soglasje, odobritev oziroma potrdilo pristojnega organa (v skladu s 1. odstavkom 36. člena ZZK-1 pa tudi listina o pravnem poslu).

Tudi pozivanje na popravo po 108. členu ZPP v konkretnem primeru ne bi prišlo v poštev, glede na to, da je tožeča stranka tožbo vložila po odvetniku.

Glede na to, da je tožeča stranka postavila tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek, s konkretno odločitvijo pa je odločeno le o primarnem tožbenem zahtevku, gre za delno sodbo (314. člen ZPP).

Glede stroškov postopka je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo. O celotnih stroških postopka bo sodišče prve stopnje odločalo potem, ko bo odločilo še o podrednem tožbenem zahtevku, saj so bili stroški priglašeni enotno, tako za primarni kot podredni tožbeni zahtevek. Glede stroškov postopka je torej zadeva vrnjena v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki bo moralo, glede na to, da je pravnomočno odločeno o primarnem tožbenem zahtevku, v nadaljnjem postopku odločiti še o podrednem tožbenem zahtevku.

V skladu s 4. odstavkom 165. člena ZPP je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.