Jedro

Kolikor pritožnica tudi v pritožbi poudarja pet letni pogodbeno dogovorjeni jamstveni rok in s tem v zvezi povezuje prenehanje bančne garancije za škodo iz naslova napak, višje sodišče odgovarja, da ta pogodbena določba predstavlja dogovor o garanciji (glej 14. člen pogodbe), ki ne izključuje odgovornosti iz naslova jamčevanja za napake. Predvsem pa je treba upoštevati, da je določba prvega odstavka 662. člena OZ kogentna.

Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da tožeča stranka pritožnici ni dala primernega roka za odpravo napak, kot to določa drugi odstavek 639. člena OZ. Dokazni postopek je namreč pokazal, da pritožnica pri odpravi napake sploh ni hotela sodelovati.

Da se je tožeči stranki mudilo zaradi zahtevka naročnika in končno tudi narave objekta, na katerem je bila AB rampa nameščena, pa so tudi razumni razlogi za postavljene časovnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.080,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po nastopu zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 31.721,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2013 dalje do plačila; v presežku, to je za plačilo zneska 13.419,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od istega dne pa tožbeni zahtevek zavrnilo ter; (II.) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača njene pravdne stroške v višini 1.954,62 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka v delu, v katerem ni uspela (prvi odstavek I. točke in II. točka). Uveljavlja vse pritožbene razloge.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Najprej višje sodišče odgovarja na pobudo tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, da bi bilo treba pritožbo zavreči, ker so napačne pritožničine trditve in pritožbeni predlog, saj je tam navedeno, da pritožbo vlaga tožeča stranka in tudi tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe oziroma vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Pritožnici (toženi stranki) se je v prvih odstavkih pritožbe res zapisalo, da je namesto sebe (tožena stranka) navedla nasprotno stranko (tožečo stranko), vendar gre za očitno pisno napako, ki ni mogla vplivati na presojo popolnosti pritožbe.

7. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo škode (iz naslova jamčevanja za stvarne napake), to je stroškov, ki jih je tožeča stranka imela z odpravo dveh sklopov napak na objektu X v Kočevju. Prvi sklop prisojenega zneska predstavlja znesek 26.354,63 EUR in se nanaša na škodo, ki je nastala zaradi odprave napak po nadomestnem izvajalcu zaradi odprave napak pri propadanju površine in mikroarmirane dovozne betonske nakladalne rampe (AB rampa; glej 4. točko obrazložitve in do 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Kako je prisojeni zahtevek strukturiran, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi natančno in jasno predstavilo v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter sumarno povzelo v 23. točki, zato višje sodišče teh razlogov v svojo odločbo ne vnaša in se na tam navedeno v celoti sklicuje. V preostalem obsodilnem delu (v višini 5.367,08 EUR) je sodišče dosodilo tožeči stranki škodo, ki jo je utrpela zaradi odprave napak po nadomestnem izvajalcu zaradi propadanja površine na asfaltiranem parkirišču - luščenje, udiranje in posedanje terena; glej 4. točko obrazložitve in drugi odstavek 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). V tem delu je pritožnici naložilo povračilo stroškov, ki jih je tožeča stranka imela v zvezi s postavko: sanacija vozišča, sanacija razpok na asfaltih, jaških in sanacija kanalete.

8. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke presojalo po določbah gradbene pogodbe (glej pogodbo na prilogi A2), kar med strankama ni sporno, in upoštevalo določbe Obligacijskega zakonika (637. člen in 649. do 665. člen OZ).

9. Tožeča stranka je zahtevek utemeljila na določbi 662. člena OZ - jamčevanje izvajalca in naslova solidnosti gradnje. Da gre za gradbo tako pri AB rampi kot tudi parkirišču, je tožeča stranka izrecno zatrjevala in navajala, da je treba AB rampo z dovozom in parkiriščem šteti za gradbo, ker je tudi vse to bilo obseženo v enotnem gradbenem dovoljenju (glej vlogo tožeče stranke z dne 13. 10. 2015, list. št. 255). Sodišče prve stopnje je temu sledilo, se glede AB rampe do tega izrecno opredelilo, ko je odgovorilo tudi na nasprotne argumente pritožnice (ker tega tožena stranka sedaj v pritožbi več ne izpodbija, se višje v celoti sklicuje na pravilne in popolne razloge sodišča prve stopnje). Glede zahtevka v višini 5.367,08 EUR pa je iz poteka obrazložitve vidno, da je odločitev prav tako oprlo na to pravno podlago. Sodišče prve stopnje je sicer pri obsegu in načinu obrazložitve sledilo procesnemu gradivu v spisu, ki se prav tako v skoraj celotnem delu nanaša na AB rampo.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka pritožnico pravočasno pozvala k odpravi napak (glej razloge v točkah 7 in 8 izpodbijane odločbe), čemur višje sodišče pritrjuje in po nepotrebnem ne ponavlja. Posebej glede AB rampe je še navedlo, da gre za gradbo iz 650. člena OZ, saj njena izdelava terja večja in zahtevnejša dela, za napake, ki se tičejo solidnosti gradnje, pa izvajalec odgovarja še 10 let od izročitve in prevzema del (prvi odstavek 662. člena OZ). Zato je ugovor zastaranja zavrnilo že iz tega razloga. Glede tega je še ugotovilo, da je tožeča stranka pritožnico večkrat pisno pozivala k odpravi napak, vendar je tudi pred tem med strankama potekala komunikacija glede nastalih napak, ti pogovori so se intenzivneje vrstili od februarja 2012 pa vseskozi do julija istega leta, pri tem pa je upoštevalo tudi dejstvo, da je pritožnica pred zadnjim pozivom predhodno že trikrat pristopila k odpravi napak in jih s tem priznavala (zamenjava kanalet, ki niso bile ustrezno vgrajene in betonirane). Obsežnejši poziv k odpravi napak je tožeča stranka na pritožnico naslovila na podlagi poročila pregleda objekta X Kočevje z dne 24. 2. 2012 (A8), pri čemer sta bila direktor tožene stranke F. R. in njen delovodja B. K. z notifikacijo napak s strani L. tudi seznanjena na skupnem sestanku.

11. Glede zahtevka zaradi sanacije vozišča, razpok na asfaltih, jaških in sanacije kanalete (račun V.) je tožena stranka v pritožbi navedla naslednji pritožbeni argument: sodišče prve stopnje je kot upravičen strošek tožeči stranki v celoti priznalo strošek sanacije vozišča, razpok na asfaltih, jaških in sanacije kanalete, kljub temu, da je hkrati pritrdilo ugotovitvi izvedenca, da ta strošek ni v neposredni zvezi s sanacijo AB rampe, pri tem pa je sodišče prve stopnje celo zapisalo, da tožena stranka teh trditev tožeče stranke ni z ničemer izpodbila, čeprav je tožena stranka ves čas opozarjala, da je tožeča stranka preko asfaltiranega parkirišča polagala celo električni kabel za kiosk, ki ga ima tam občasno postavljenega, zdaj pa bi želela toženi strani zaračunati sanacijo pri tem uničenega asfalta. V tem delu naj bi bile navedbe sodišča v nasprotju z njegovo odločitvijo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj ob tem, ko pritrjuje izvedencu hkrati odloča v nasprotju z njegovim mnenjem.

12. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje odločitve v tem delu ni oprlo na ugotovitve izvedenca, temveč je uporabilo procesno pravilo iz drugega odstavka 214. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožeča stranka v svojih vlogah zatrjevala, da je tožena stranka sanacijo asfaltov v celoti zavrnila, kanaleto pa delno sanirala, kar nadzor naročnika ni sprejel (kar naj bi izhajalo iz priloge A8). Tožena stranka pa tega ni več v ničemer izpodbijala. Višje sodišče o pritožbi odloči v okviru zatrjevanih pritožbenih razlogov, s tako pritožbeno navedbo pa pritožnica v tem delu ne more uspeti (smiselno, da je sodišče pravilo iz 214. člena ZPP napačno uporabilo, ker je ves čas pritožnica opozarjala, da je tožeča stranka preko asfaltiranega parkirišča polagala celo električni kabel za kiosk, ki ga ima tam občasno postavljenega, sedaj pa naj bi tožeča stranka skušala pritožnici celo to naprtiti v plačilo). Višje sodišče ob pregledu zadeve ugotavlja, da je to navedbo pritožnica dala v odgovoru na tožbo (list. št. 18), vendar pa potem, ko je tožeča stranka v spis priložila račun V. (A30), tega ugovora ni več podala. Svojo trditveno podlago je celo spremenila, saj se je sklicevala le na dejstvo, da sama ni bila zadolžena za izvedbo asfalterskih del (zatrjevala je, da je bil zanjo zadolžen C. d.d.), vendar na argument tožeče stranke, da gre za njenega in ne naročnikovega izvajalca, poleg tega pa tožeča stranka ne graja postopka polaganja in same kvalitete asfaltne zmesi, temveč nekvaliteto ob kanaletah in razpoke asfalta, ta napaka pa se je pokazala v času trajanja jamčevanja (glej na primer vlogo z dne 16. 6. 2014), ni več konkretno odgovorila, bistveno pa je, da tega argumenta v pritožbi več ne ponavlja. Da ne gre za odgovornost iz naslova solidnosti gradnje,a je v postopku pred sodiščem prve stopnje le zatrjevala, brez konkretnih navedb oziroma le z navedbo, da to z AB rampo nima nobene zveze, kar pa samo po sebi glede na zgoraj povedano ne more zadoščati. Tudi sicer se v nadaljnjih vlogah ni več v ničemer konkretno opredelila do tožničine navedbe, da gre tu za poškodbe, ki so razvidne kot linijske razpoke. Iz slik v spisu (glej npr. sliko A7 in sliko A8) ne izhaja, da bi šlo za razpoke, ki so nastale kot posledica polaganja kabla s strani tožeče stranke. Gre za razpoke na asfaltni površini in ob kanaletah, na kar je tožeča stranka konkretno opozorila, tožena stranka pa sedaj v pritožbi tega izrecno več ne izpostavlja, temveč se ponovno vrača k navedbam v odgovoru na tožbo. Višje sodišče torej meni, da je sodišče prve stopnje v tem delu drugi odstavek 214. člena ZPP pravilno uporabilo.

13. V preostanku se pritožba ukvarja z vprašanjem, ali so napake, ki so nastale na AB rampi, take napake, ki zadevajo solidnost gradnje, in kolikšen je zastaralni rok v zvezi z uveljavljanjem tovrstne odgovornosti izvajalca del. 14. Kolikor pritožnica tudi v pritožbi poudarja pet letni pogodbeno dogovorjeni jamstveni rok in s tem v zvezi povezuje prenehanje bančne garancije za škodo iz naslova napak, višje sodišče odgovarja, da ta pogodbena določba predstavlja dogovor o garanciji (glej 14. člen pogodbe), ki ne izključuje odgovornosti iz naslova jamčevanja za napake. Predvsem pa je treba upoštevati, da je določba prvega odstavka 662. člena OZ kogentna (glej peti odstavek istega člena, N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, 2004, komentar k 662. členu OZ; V. Kranjc, Sporazum strank o reševanju zahtevkov iz naslova odgovornosti za solidnost gradbe; PiD, 2009, št. 8).

15. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo predvsem na izvedensko mnenje A. B., ki ga je tudi zaslišalo, in iz katerega izhaja, da je bila napaka na AB rampi posledica napačne sestave betona, ki ni bil skladen z zahtevo gradbene pogodbe. Po izvedencu je ugotovilo, da napake ne gre iskati pri samem postopku vgradnje betona oziroma nepravilnem ravnanju izvajalca, ki je beton vgrajeval, temveč je napaka nastala v kvaliteti in pripravi betona. Sodišče je ugotovilo, da je bila v izvajalski pogodbi zahtevana zrnavost vgrajenega agregata drobljenca 0-31,5 mm, vgrajen pa je bil agregat drobljenca 0-16 mm. Sama zrnavost agregata drobljenca sicer nima zveze s kvaliteto betona, vendar je treba stopnji granulacije prilagajati količine dodanih kemijskih sestavin ali elementov. Količina cementa na kubik je pri nižji granulaciji višja. Teh podatkov (o kemijski sestavi betona, dodatkov Cementol Zeta in Eta) pa ni, pri čemer je bila receptura delana pri drugačni granulaciji, kot je bila dejansko uporabljena. Zato beton ni bil odporen proti vdoru vode, tlačna trdnost pa ni dosegala zahtevani marki betoni MB 30 OZ.S25/30. To ima značilnosti napake v kvaliteti betona. Tu se je izvedenec oprl na preiskavo Inštituta Z. (A10), iz katere izhaja, da beton ni imel ustrezne odpornosti proti prodoru vode, kar pomeni, da je bil (poleg drugih ugotovitev glede kvalitete betona) tudi v tem delu beton kvalitetno neustrezen. Sam izvedenec je tudi še pojasnil, da mu ni jasno, zakaj razlike, ki bi morala biti očitna na prvi pogled ob vgradnji, nihče ni zaznal. Izvedenec je pojasnil, da ob odsotnosti ostalih podatkov zrnatost vgrajenega agregata še kako vpliva na vprašanje vodopropustnost. 16. Izvedenec je v nadaljevanju še ugotovil, da je prišlo do tako močnega zamakanja skozi asfaltno površino in površino betona, da je posledično prišlo do prodiranja vode s solmi od 63 mm do 103 mm ob debelini AB plošče 20 cm, zato je bila AB rampa na nekaterih mestih poškodovana že do 1/2 preseka plošče. Ocenil je, da je bilo treba tako poškodovano AB rampo odstraniti in zgraditi novo.

17. Zato ne more biti utemeljena pritožbena navedba, da se tožeča stranka ni držala predloga za sanacijo dovozne rampe, pač pa je nasprotno temu nestrokovno pristopila k zamenjavi dovozne rampe, čeprav zamenjava rampe ni bila potrebna. Izvedenec je povedal, da je bila AB rampa izpostavljena bistveno hitrejšemu propadanju zaradi neustrezne kvalitete betona, posledično bi sčasoma prišlo tudi do rjavenja armature in kasneje propadanja same rampe. V tem primeru bi nastopila statična oslabitev AB rampe, ki je potrebna za oskrbo trgovine. Brez nje trgovski objekt ne more obratovati. Kaj drugega tudi ne izhaja iz pričanja D. L. kot sicer meni pritožnica. Iz njenega pričanja namreč izhaja prav nasprotno. Povedala je, da do nekje 20 do 25 cm plasti rušenje ni bilo problematično, saj je bila plast do tam že čisto krhka, rampa je bila že videti poškodovana, uničena, olupljena, kaj natančno je z njo narobe, je ugotovil šele Inštitut Z. Tudi priča J. F, sicer tudi izvedenec, ki ga je angažiral L., je povedal, da je sprva tudi sam mislil, da bo treba AB rampo le popraviti z debeloslojnim mat betonom, ko pa je videl rezultate raziskave Inštituta Z., je zaključil, da je treba AB rampo zamenjati zaradi samih karakteristik vgrajenega betona, ki po njegovem mnenju ni imel ustreznih dodatkov, ki bi zagotavljali zmrzlinsko odpornost in odpornost proti soli, saj se tam pozimi precej posipava.

18. Ob tako ugotovljenih dejstvih (sestava betona, ki ni ustrezala pogodbenim specifikacijam) je sodišče pravilno štelo, da so prepavšalne navedbe tožene stranke o prekomernem soljenju, neprimernem vzdrževanju, ostrejših klimatskih razmerah (19. točka obrazložitve). Enako velja za pritožbene navedbe. Pravilno pa tudi tožeča stranka opozarja, da navedbe v smeri opozarjanja s strani tožene stranke, kakšna bi bila pravilna izvedba dovozne rampe, niso pomembne, ker je bila to obveznost tožene stranke v fazi izvedbe posla ne pa šele na naroku. Sicer pa tudi po prepričanju višjega sodišča pritožba tu prezre bistvo ugotovitve izvedenca, to pa je, da je vzrok propadanja AB rampe v neustrezni sestavi betona.

19. Pritožnica navaja, da sodišče ni zaslišalo pričo P., ki je strokovnjak za betone. Navaja še, da sodišče prve stopnje o njenih trditvah, ki jih je podala po povedanem s strani predlagane priče P., sodnemu izvedencu ni niti posredovalo niti mu ni naložilo pisnega odgovora na te trditve.

20. Sodišče prve stopnje kakovosti betona ni ugotavljalo s pričami temveč z izvedencem, kot to pravilno navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo. Čeprav je predlagani g. P. strokovnjak za betone, sodišče predlaganega zaslišanja ni bilo dolžno izvesti (prim. drugi odstavek 213. člena ZPP), ker je bil predlagan le za oceno narejene izvedenine in ne ugotavljanja dejstev.

21. Iz zatrjevanega izhaja, da je pritožnica z zatrjevanim hotela izpodbijati pravilnost izvedenskega mnenja, izdelanega v tem postopku. Sodišče prve stopnje na trditve tožene stranke v vlogi z dne 28. 10. 2015, ki jih sedaj ponavlja v pritožbi, resda ni odgovorilo neposredno, vendar to tudi ni treba. Zadošča, da iz celotne obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje izhaja, da se je z navedbami seznanilo in v svojih razlogih tudi vsaj posredno opredelilo. Sicer pa višje sodišče dodaja, da po pritožnici izpostavljeno dejstvo, da je beton kupila pri edini tehnični in logistično primerni betonarni, ni pomembno. Pomembno je, da beton ni imel zahtevane granulacije, kar je ugotovil izvedenec in to izhaja iz poročila Inštituta Z. (A10), ki ga je upošteval izvedenec. Iz poročila Inštituta Z. izhaja, da beton ne ustreza pogodbeno zahtevani granulaciji agregata. Za drugačen sklep bi bil potreben podatek o njegovi kemični sestavi, tega pa pritožnica ne v tej vlogi ne sedaj v pritožbi ne navaja. Ne navaja zato, ker ta analiza ni bila narejena, vendar gre to njej v breme. Ob že očitno vidnim poškodbam AB rampe in kasneje ugotovljeni neustrezni granulaciji je bilo na njej trditveno in dokazno breme, da je vgrajeni beton dejansko ustrezal pogodbenim zahtevam, zato ne more biti utemeljena pritožbena navedba, da trditvena podlaga tožeče stranke, da betonu niso bile dodane ustrezne kemične snovi, ni bila nikoli potrjena. Ob tako ugotovljenem dejstvu pa vse ostalo (od vodotesnosti do naštevanja različnih standardov) ne more biti bistveno, nikakor pa ne more ovreči verodostojnosti izvedenskega mnenja, ki ga je v pomembnem delu podprlo tudi pričanje J. F. (glej obrazložitev v točki 11).

22. Pritožnica zato tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da izvedensko mnenje temelji le na poročilu Inštituta Z., o izdelavi katerega jo tožeča stranka v fazi priprave mnenja ni nič obveščala, in da ni bilo mogoče preizkusiti rezultatov te analize, ki pa jo je na strani Inštituta Z. izvajala ista oseba, kot je prej pripravila recepturo za beton, nadzirala njegovo izdelavo in izdajo certifikata o njegovi ustreznosti. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zgolj s posplošenim opozarjanjem, da gre tako pri recepturi za beton in potrjevanju njegove pravilnosti na eni strani kakor tudi pri izdelavi mnenja Inštituta Z. na drugi strani za eno in isto osebo (B. G.), pritožnica ne more uspeti. Višje sodišče dodaja, da je bila pritožnica obveščena o nesolidnosti gradnje, bila je pozvana k sanaciji napake, ki je ni odpravila, pri njeni sanaciji niti ni sodelovala. V postopku ni niti zatrjevala, da bi si pri tem poskušala pridobiti dokaze, ki bi potrjevali, da beton ni bil neustrezen. Ves čas pa je vedela za tožničino grajanje napake na AB rampi, pa si dokaza o nasprotnem ni priskrbela, pri čemer je bilo ob izkazani dotrajanosti AB rampe trditveno in dokazno breme o nasprotnem prav na njej. Zato tega sedaj ne more izpodbiti s splošnim sejanjem dvoma v poročilo Inštituta Z., pri čemer tako iz poročila Inštituta Z. (glej A10) kot tudi izvedenskega mnenja izhaja, po kakšnem postopku in s kakšnimi vhodnimi podatki je bilo poročilo izdelano. Če je prišlo pri izdelavi recepture, betonske mešanice in končno tudi pri izdaji certifikata do napake, je to stvar tožene stranke in morebitne odškodninske odgovornosti njenega izvajalca do nje, nikakor pa to ne more vplivati na pravilnost izvedenskega mnenja, izdelanega v tem postopku.

23. Da je za napake toženkinih pogodbenih partnerjev odgovorna toženka sama, pa je sodišče prve stopnje tudi že pravilno povedalo (18. točka obrazložitve). Da sta bila S. s.p. in T. d.o.o. pogodbena izvajalca pritožnice, je dokazni postopek jasno pokazal (glej 12. točko obrazložitve), kar pritožba s pavšalnim drugačnim navajanjem (glej list. št. 324) ne more izpodbiti.

24. Tudi ni utemeljeno pritožbeno stališče, da tožeča stranka pritožnici ni dala primernega roka za odpravo napak, kot to določa drugi odstavek 639. člena OZ. Dokazni postopek je namreč pokazal, da pritožnica pri odpravi napake sploh ni hotela sodelovati (zaradi zmotnega prepričanja o pet letnem jamčevalnem roku), zato sedaj v pritožbi ne more uspešno zatrjevati, da je tožeča stranka 25. 7. 2012 in 31. 7. 2012 pritožnico pozvala k zamenjavi AB rampe, 11. 8. 2012 pa začela sama in čez dva dni končala z deli, pri tem pa ni upoštevala, da je bila gradbena sezona v poletnem času na višku. Da se je tožeči stranki mudilo zaradi zahtevka naročnika in končno tudi narave objekta, na katerem je bila AB rampa nameščena, pa so tudi razumni razlogi za postavljene časovnice.

25. Pravilna je tudi odločitev sodišča glede zapadlosti terjatve in teka zakonskih zamudnih obresti od glavnice. Sodišče je v tem delu odločitev oprlo na prvi odstavek 299. člena OZ in račun na prilogi A13, s katerim je tožeča stranka pritožnico pozvala k plačilu do 4. 5. 2013. Poleg tega, da pritožnica ne pojasni, zakaj bi bilo zapadlost tožničine terjatve vezana na trenutek izpolnitve njene obveznosti, saj gre za odgovornost iz naslova jamčevanja (primerjaj N. Plavšak, ibidem, stran 871), tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tudi pravilno navaja, da pritožnica trenutka zapadlosti terjatve na prvi stopnji ni niti prerekala in so pritožbene navedbe, da bi morala dati tožeča stranka dokazila o plačilu katerega od računov odprave napak in trditve o tem, kdaj jih je plačala, nedovoljena pritožbena navedba (prvi odstavek 337. člena ZPP).

26. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

27. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.080,43 EUR, kar zajema nagrado do postopek z rednim pravnim sredstvom (865,60 EUR; glede na vrednost spornega predmeta v izpodbijanem delu in tar.št. 3210), povečano za 20 EUR materialnih stroškov in 22 % DDV. Odločitev o stroških temelji na določbah prvih odstavkov 154. in 155. člena ZPP.