Jedro

V 2. odstavku 250. člena ZGD so res navedeni nekateri razlogi, ki jih je mogoče opredeliti kot krivdne (hujša kršitev obveznosti, nesposobnost za vodenje poslov, na skupščini izrečena nezaupnica), ni pa tako mogoče opredeliti vseh navedenih razlogov (ekonomsko-poslovni razlogi, npr. pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev). Toda navedeni abstraktni normi mora slediti konkretizacija očitka upravi, ki jo je šele mogoče podvreči navedeni abstraktni normi. Le tako je članu uprave oziroma njenemu predsedniku omogočeno, da z izkazom ekskulpacijskih razlogov ovrže očitek nadzornega sveta, ki ga je vodil k odpoklicu.

Ob povedanem se izkaže, da tudi za ob koncu leta 2002 ugotovljeno izgubo ni mogoče pripisati tožeči stranki, ker je bila izguba posledica deloma objektivnih zunanjih vzrokov, deloma pa vplivanja večinskega lastnika tožene stranke na poslovne odločitve tožnika, ki so onemogočale izvedbo sanacijskega programa oziroma poslovnega načrta tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 4.232,47 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da v 15-ih dneh plača tožeči stranki neto znesek odpravnine od bruto zneska šestih povprečnih neto plač v višini 56.310,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2006 ter od bruto zneska obračunati in odvesti vse obvezne dajatve (1. točka izreka). Višji obrestni tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 3.250,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (3. točka izreka). Tožbo je v delu, ki se nanaša na zahtevek, da se sklep nadzornega sklepa tožene stranke z dne 29. 1. 2003 o odpoklicu tožnika s funkcije direktorja iz krivdnega razloga razveljavi in na ugotovitev, da je bil tožnik kot direktor odpoklican brez utemeljenih razlogov, zavrglo (4. točka izreka).

2. Zoper 1. in posledično 3. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijanega dela sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da o pritožbi tožene stranke odloča že drugič in sicer potem, ko je tožeča stranka z revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 434/2010 z dne 2. 3. 2011 uspela in je s sklepom III Ips 126/2011 z dne 19. 11. 2013 Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik kot odpoklicani direktor tožene stranke vtožuje pogodbeno dogovorjeno odpravnino zaradi neutemeljenega odpoklica z mesta direktorja iz krivdnih razlogov. Že na tem mestu je treba ovreči pritožbeno stališče, da so v drugem odstavku 250. člena ZGD-F uzakonjeni krivdni razlogi za odpoklic uprave, kar pomeni, da se krivda njenega člana ali predsednika domneva že po samem zakonu, sklicujoč se neutemeljeno na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 54/2004. V drugem odstavku 250. člena ZGD-F so res navedeni nekateri razlogi, ki jih je mogoče opredeliti kot krivdne (hujša kršitev obveznosti, nesposobnost za vodenje poslov, na skupščini izrečena nezaupnica) ne pa vseh (ekonomsko-poslovni razlogi npr. pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev). Toda navedeni abstraktni normi mora slediti konkretizacija očitka upravi, ki jo je šele mogoče podvreči navedeni abstraktni normi. Le-tako je članu uprave oziroma njenemu predsedniku omogočeno, da z izkazom ekskulpacijskih razlogov ovrže očitek nadzornega sveta, ki ga je vodil k odpoklicu.

7. Med pravdnima strankama ni sporno, da je nadzorni svet tožene stranke tožnika na seji dne 29. 1. 2003 predčasno odpoklical s funkcije direktorja iz krivdnih razlogov in sicer zaradi preteče potencialne izgube ob koncu poslovnega leta 2002, ki naj bi znašala 233.000.000,00 SIT. Po tožeči stranki neprerekana je bila tudi trditev tožene stranke, da je tožena stranka leta 2002 končala z izgubo 224.000.000,00 SIT, navedena izguba pa je bila po stališču tožene stranke posledica neizpolnitve poslovnega načrta za obdobje 2001 do 2003, ki ga je izdelal sam tožnik in premajhnega poudarka stroškom, kar bi na abstraktnem nivoju, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, predstavljalo nevestno delo tožnika in kršitev drugega odstavka II. točke Pogodbe o zaposlitvi (priloga A2) in s tem razlog za odpoklic tožnika.

8. Za presojo, ali je v letu 2002 nastala izguba posledica nevestnega dela tožeče stranke in s tem kršitve njene pogodbene obveznosti iz drugega odstavka II. točke pogodbe so zato odločilni razlogi za nastalo izgubo.

9. Med pravdnima strankama sporno pa je, ali je do tako visoke izgube prišlo zaradi nevestnega dela tožnika in torej krivdnih razlogov na strani tožeče stranke, kar ji očita tožena stranka, ali iz objektivnih razlogov, kar zatrjuje tožeča stranka.

10. Objektivni razlogi, zaradi katerih je prišlo do tako visoke izgube v letu 2002, so bili po stališču tožeče stranke:

1. izguba iz rednega poslovanja zaradi okvar na strojih ter zastarelega in iztrošenega strojnega parka v višini približno 45 mio SIT,

2. odpravnine delavcem tožene stranke v višini 38,5 mio SIT,

3. odškodnine delavcem tožene stranke zaradi postopka prisilne poravnave v višini 42,8 mio SIT,

4. tožbe delavcev tožene stranke in drugih tožb v višini 20 mio SIT,

5. dodatno obračunane amortizacije zaradi manj vrednih osnovnih sredstev v višini 7,3 mio SIT,

6. izgube zaradi prodaje osnovnih sredstev (strojev lastniku V., d.d.) v višini 41,5 mio SIT in

7. odpisov zalog v višini 28,3 mio SIT ter onemogočanje večinskega lastnika tožene stranke pri izvajanju poslovnega načrta oziroma predvidenih ukrepov sanacije ekonomskofinančnega stanja tožene stranke, ki jih je pripravil oziroma predvidel tožnik. Pri tem zlasti izpostavlja zahtevo novega nadzornega sveta za odprodajo premičnih osnovnih sredstev novemu večinskemu lastniku V. d.d. po ceni, ki je bila 41,5 mio SIT nižja od knjigovodske vrednosti, čemur je tožnik nasprotoval (trditve na list. št. 4 in list. št. 21), zahtevo gospoda P. (lastnika V. d.d.) po zvišanju ponudbene cene za 50 mio SIT pri udeležbi na javnem razpisu za izgradnjo podhoda pod K. cesto, kar je omogočilo, da je bilo kot najugodnejši ponudnik izbrano podjetje S. (trditve na list. št. 4 in list. št. 31), in nepotrditev predloga tožnika za odprodajo nepotrebnih nepremičnin ter dezinvestiranja, kar bi omogočilo dokončno poravnavo obveznosti tožene stranke iz naslova potrjene prisilne poravnave, ti ukrepi pa so bili s strani novega lastnika blokirani (trditve na list. št. 29).

11. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča, da so dekonjunktura v gradbeništvu v letu 2002, izpad predvidene realizacije zaradi nepodpisanih pogodb, odpravnine in odškodnine delavcem, sodni stroški, zamudne obresti od prepozno izplačanih osebnih dohodkov, zastoji na deloviščih zaradi okvar strojev, stroški rezervnih delov, tisti objektivni razlogi, ki so botrovali nastanku izgube ob koncu leta 2002. 12. Poleg zgoraj navedenih ekskulpacijskih razlogov za izgubo pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi neformalno vplivanje večinskega lastnika tožene stranke na poslovne odločitve tožeče stranke (zahteva po formiranju višje ponudbene cene za projekt podhoda pod K. cesto, zahteva po odprodaji osnovnih sredstev tožene stranke pod tržno ceno) in oviranje tožene stranke pri nameravani odprodaji poslovno nepotrebnih nepremičnin, ki so mu dodatno onemogočale izvedbo poslovnega načrta sanacije tožene stranke.

13. Tožena stranka ni prerekala trditev tožnika, da je družba V. d.d. še pred zaključkom prisilne poravnave postala lastnik 54 % poslovnega deleža tožene stranke, da je postal direktor V. d.d. tudi predsednik nadzornega sveta tožene stranke, nadzorni svet pa je pod njegovim vodstvom odpoklical dolžnika z mesta direktorja tožene stranke. Dolžnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je prišlo do odprodaje osnovnih sredstev tožene stranke navedenemu lastniku tožene stranke kljub pripombam tožnika po ceni, nižji tako od knjigovodske kot od tržne vrednosti le-te. Že na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da sta tožena stranka kot odvisna družba in njen večinski lastnik V. d.d. kot obvladujoča družba tvorili dejanski koncern.

14. V taki situaciji pa je utemeljenost odpoklica člana poslovodstva odvisne družbe treba presojati z vidika, ali razlogi, s katerimi je utemeljen odpoklic, izvirajo iz poslovnih odločitev, ki jih je član uprave sprejel samostojno, ali pa iz tistih odločitev, ki jih je sprejel po neformalnih navodilih obvladujoče družbe (tako sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 126/2011). Kot neutemeljeno se zato izkaže pritožbeno stališče, da na vmešavanje lastnikov tožene stranke v njeno poslovanje ni mogoče sklepati, ker tožnik ni navedel nobenega škodljivega sklepa organov lastnikov in nadzornega sveta.

15. Že je bilo zgoraj obrazloženo, da tožena stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča o prodaji osnovnih sredstev, ki jih je lastnik tožene stranke kljub pripombam tožnika kupil po nižji ceni od knjigovodske in tržne vrednosti, z najemno pogodbo pa jih je toženi stranki oddal v najem za mesečno najemnino 12.000,00 EUR. S pritožbenimi trditvami o razlogih za odkup in sicer zaradi poplačila zastavnih upnikov in zatrjevano nameravano dokapitalizacijo tožene stranke s temi istimi osnovnimi sredstvi kot stvarnim vložkom pa ne more ovreči tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča o izčrpavanju tožene stranke glede na višino najemnine. Nameravano dokapitalizacijo tožene stranke z navedenimi osnovnimi sredstvi bi namreč lastnik tožene stranke že zdavnaj lahko izvedel. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je opisana situacija bistveno oteževala uresničitev tožnikovega poslovnega načrta.

16. Pritrditi je sicer pritožniku, da vloge večinskega lastnika tožene stranke k zvišanju ponudbenega zneska za 50.000.000,00 SIT ob sodelovanju tožene stranke na javnem razpisu za izvedbo podhoda na K., tožeča stranka ni neposredno izpostavila, saj je zatrjevala vpliv gospoda P., toda evidentno je, da ga je tožeča stranka kot večinskega lastnika tožene stranke dojemala tudi kot predstavnika večinskega lastnika tožene stranke. Sicer pa tožena stranka ves čas trdi, da s prvotno ponujeno ceno izvedbe podhoda na K. tožeča stranka v pridobljenem poslu sploh ne bi bila sposobna izpeljati. Vse navedeno pa utemeljuje zaključek prvostopenjskega sodišča o vplivanju večinskega lastnika tožene stranke na poslovno odločitev tožnika in da je bila glede na dolgoletne izkušnje tožnika njegova ocena izvedbe projekta podhoda tudi po prvotno postavljeni ponudbi z dobičkom dovolj verodostojna.

17. Prvostopenjsko sodišče je po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilno presodilo tožnikov dopis S.P. in J.D. (kot predstavniku lastnika tožene stranke in predsedniku nadzornega sveta tožene stranke) z dne 28. 11. 2002 (priloga A37 oziroma A39), v katerem tožnik poziva k potrditvi odločitve o prodaji za toženo stranko predimenzioniranih nepremičnin. Že to njegovo ravnanje po presoji pritožbenega sodišča kaže na njegovo odvisnost od volje lastnika tožene stranke pri bistvenih poslovnih odločitvah, kakršna je bila odprodaja nepremičnin in posledična možna preselitev sedeža tožene stranke. Na nestrinjanje lastnika tožene stranke z navedeno odprodajo pa kaže tudi stališče tožene stranke, izraženo v tem postopku, da zaradi neurejenega pravnega stanja nepremičnin, le-teh sploh ne bi bilo mogoče dobro prodati. Pri tem tožena stranka niti ne izpodbija trditev tožnika, da je za navedene nepremičnine že imel kupca za prodajo po realni tržni ceni. Neutemeljeno pri tem pritožnik izpodbija zaključek prvostopenjskega sodišča, da je realizacijo plana odprodaje nepremičnin ovirala tožena stranka, ker naj bi le-to kot družbo zastopal sam tožnik. Iz obrazložitve sodbe, posebej točke Bh v zvezi s točko Bg jasno izhaja, da je s „toženo stranko“ mišljen neformalni vpliv lastnika tožene stranke preko organov tožene stranke, zlasti njenega nadzornega sveta, katerega predsednik je bil prav J.D. (tudi direktor lastnika tožene stranke). Trditev tožnika, da je bila prav odprodaja poslovno nepotrebnih nepremičnin nujna za dosego planiranih poslovnih ciljev, pa tožena stranka ni prerekala.

18. Glede očitka nezadostne pozornosti tožnika na stroške, ker naj bi tožnik uporabljal drago in za potrebe tožene stranke luksuzno službeno vozilo na leasing pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prerekala trditev tožnika, da je že v letu 2001 sam prevzel plačilo obrokov leasinga in je vozilo po pogodbi s P. leasingom prešlo v last tožnika. Iz povedanega pa logično sledi, da nastala izguba v letu 2002 ni mogla biti niti delno posledica leasinškega najema vozila in odplačila leasing obrokov, ker le-ti v letu 2002 niso več bremenili tožene stranke.

19. K pritožbenim očitkom, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič D. in P., čeprav je tak dokazni sklep očitno sprejelo, navedeni priči pa se obravnave nista udeležili, ker sta vabilo prepozno prejeli, pritožnik smiselno uveljavlja pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče na svoj dokazni sklep ni vezano (četrti odstavek 287. člena ZPP), kot je razvidno iz III. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče presodilo, da izvedba teh dokazov ni bila potrebna, saj so že izvedeni dokazi zadostovali za odločitev. Prvostopenjsko sodišče torej s tem ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

20. Ob povedanem se izkaže, da tudi za ob koncu leta 2002 ugotovljeno izgubo ni mogoče pripisati tožeči stranki, ker je bila izguba posledica deloma objektivnih zunanjih vzrokov, deloma pa vplivanja večinskega lastnika tožene stranke na poslovne odločitve tožnika, ki so onemogočale izvedbo sanacijskega programa oziroma poslovnega načrta tožnika. Glede na to je neutemeljeno sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 244/2005, ker ne obravnava vpliva obvladujoče družbe na poslovne odločitve direktorja odvisne družbe. Dejansko stanje v navedeni zadevi torej ni primerljivo z navedenim v obravnavani zadevi.

21. Pritožbeno sodišče pa ni presojalo pritožbenih in tudi v prvostopenjskem postopku izpostavljenih očitkov tožniku glede njegove neodzivnosti na pozive nadzornega sveta v letu 2002 in glede zavajanja nadzornega sveta zaradi napačnega izkazovanja rezultatov poslovanja, ker le-ti presegajo okvir presoje utemeljenosti odpoklica tožnika z mesta direktorja tožene stranke iz krivdnih razlogov, saj zgoraj navedeni očitki niso bili razlogi za njegov odpoklic, kar izhaja iz zapisnika seje nadzornega sveta tožene stranke z dne 29. 1. 2003 (priloga A17).

22. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Ker pa je tožeča stranka z revizijo uspela, ji gredo stroški revizijskega postopka in sicer 1.317,00 EUR sodne takse za revizijo ter nagrada pooblaščencu za sestavo revizije po tar. št. 21/3 OT 1650 točk, za poročilo stranki po tar. št. 39/4 OT 20 točk, za sestavo predloga za dopustitev revizije po šestem odstavku 4. člena OT 1650 točk, za poročilo stranki po tar. št. 39/4 OT 20 točk, za materialne stroške po tretjem odstavku 13. člena OT 43 točk, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR in 20 % DDV torej 1.863,36 EUR. Pritožbeno sodišče pa tožeči stranki ni priznalo stroška sestanka s stranko, ker ni pojasnila, zakaj naj bi bil le-ta potreben, sicer pa je posvet s stranko že zajet v nagradi za sestavo revizije. Tožeči stranki pa gredo tudi priglašeni stroški odgovora na pritožbo in sicer nagrada pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT 1375 točk, materialni stroški 24 točk, povečano za 20 % DDV, skupno 770,65 EUR ter sodna taksa v znesku 281,55 EUR. Skupno je torej tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.232,47 ERU pritožbenih stroškov, katerih del so tudi revizijski stroški.