Jedro

Za ugotovitev obstoja begosumnosti ni potrebno, da bi bilo izkazano, da je obdolženec kdaj skušal pobegniti ali da ni pripravljen sodelovati s pravosodnimi organi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da se pripor zoper obdolženega A. A. podaljša iz pripornega razloga begosumnost po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje obdolženčev zagovornik brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi, obdolženca pa izpusti na prostost. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj, saj je pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno, prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo begosumnost in ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora, v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Glede utemeljenega suma, da je obdolženi izvršil očitano mu kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta izhaja iz do sedaj zbranega gradiva v predkazenskem postopku, predvsem dosedanjih ugotovitev policistov, pridobljenih listin in zaslišanj tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, nato pa vsebino teh dokazov tudi nazorno povzelo v 7. točki obrazložitve (na straneh 3 do 5 izpodbijanega sklepa). Zagovornik v odgovoru na predlog tožilstva za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice, utemeljenega suma ni izpodbijal in tudi v pritožbi obstoj tega pogoja ne problematizira. Glede na povzeto vsebino dokazov pa tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o tem, da je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

6. O obstoju begosumnosti je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi ugotovitev, da je obdolženec tujec, državljan Ukrajine, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče; da ga na bivanje v Sloveniji ne veže prav nobena navezna okoliščina, saj v Sloveniji nima prijavljenega niti stalnega, niti začasnega prebivališča, tukaj tudi nima družine, sorodnikov, znancev, premoženja in ne zaposlitve, niti dovoljenja za prebivanje ali kakšno delovno dovoljenje; da se je na ozemlju Slovenije, nahajal zgolj v tranzitu in sicer z namenom izvršitve kaznivega dejanja, saj so tudi tujci izpovedali, da so namenjeni v Nemčijo; da se mu očita storitev kaznivega dejanja v kvalificirani obliki, saj naj bi kaznivo dejanje storil v hudodelski združbi, za kar je zagrožena kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen in da zato obstaja resna nevarnost, da bi se obdolženec s pobegom iz Slovenije poskušal izogniti kazenskemu postopku in kaznovanju, kakor tudi interes hudodelske združbe, da bi obdolžencu pomagala pri skrivanju in izognitvi kazenskemu pregonu v Sloveniji, da bi se preprečilo razkritje drugih morebitnih sostorilcev.

7. Zagovornik tem ugotovitvam ne oporeka, pač pa v zvezi s presojo begosumnosti izpostavlja, da obdolženec z ničemer ne nakazuje na to, da bi skušal zapustiti državo ter da s pravosodnimi organi zgledno sodeluje. S takimi navedbami ni mogoče izpodbiti prej izpostavljenih ugotovitev sodišča prve stopnje, saj za ugotovitev obstoja begosumnosti ni potrebno, da bi bilo izkazano, da je obdolženec kdaj skušal pobegniti ali da ni pripravljen sodelovati s pravosodnimi organi. Vse zgoraj izpostavljene okoliščine v medsebojni povezavi namreč v zadostni meri utrjujejo zaključek, da je begosumnost izkazana.

8. Prav tako je pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu izkazan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, o čemer je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi ugotovljenih objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost. Kot objektivne okoliščine je upoštevalo težo, okoliščine in način storitve kaznivega dejanja, ko je v zvezi s tem izpostavilo, da je za to kaznivo dejanje zagrožena kazen zapora od 3 do 15 let ter denarna kazen, da je obdolženec sodeloval pri ilegalnem spravljanju 4 tujcev v evropske države, v pričakovanju zaslužka, deloval pa naj bi v okviru hudodelske združbe. Kot subjektivne okoliščine pa je izpostavilo negativne osebne lastnosti obdolženca, na katere je sklepalo na podlagi tega, da naj bi dejanje storil iz koristoljubnosti, pri izvršitvi dejanja pokazal veliko mero vztrajnosti, brezbrižnosti in trdne odločnosti, saj je tujce v vozilo prevzel že na Hrvaškem, jih nezakonito spravil na ozemlje Slovenije in jih nato prevažal po ozemlju Republike Slovenije z namenom, da jih spravi v Nemčijo, čeprav se je zavedal tveganja, da je pri tem lahko vsak čas zaloten s strani policije, pa ga to naj ne bi odvrnilo od prepovedanega ravnanja. Sodišče prve stopnje je še posebej izpostavilo, da je zlasti pričakovanje dobrega zaslužka, ki ga lahko ustvari z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj, močan motiv za ponovitev kaznivega dejanja, saj obdolžencu prihodki iz naslova vojaške invalidske pokojnine očitno ne zadoščajo in si je pripravljen prihodke pridobiti tudi z izvrševanjem kaznivih dejanj.

9. Pritožbene navedbe, da obdolženec pri svojih petdesetih do sedaj še nikoli ni bil kazensko preganjan, da je osebnostno povsem stabilen, da se je šolal na fakulteti za računalništvo in vojskovanje, da je vojni invalid zaradi poškodbe glave, ki jo je dobil v vojni, tudi pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene, saj so vse te okoliščine obstajale že pred izvršitvijo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, a ga očitno niso odvrnile od tega, da na ravni utemeljenega suma izkazanega kaznivega dejanja ne bi izvršil. 10. Prav tako je že sodišče prve stopnje prepričljivo v prvem odstavku na 5. strani izpodbijanega sklepa odgovorilo na trditve v zagovoru, da je tujcem zgolj pomagal in jih naključno pobral ob avtocesti, ko je pojasnilo, da iz dokazov, na katerih temelji zaključek o obstoju utemeljenega suma izhaja, da so člani hudodelske združbe na določeno lokacijo za prevzem v vozilo obdolženca istočasno usmerili tako obdolženca, kot tudi tujce, ki jih je kasneje obdolženec prevažal tudi po ozemlju Republike Slovenije (kar pomeni, da ni šlo za naključje), v tretjem odstavku na 8. strani izpodbijanega sklepa pa tudi na trditve o nezavedanju prepovedanosti takega ravnanja (kar je sicer del vprašanja o krivdi za storjeno kaznivo dejanje, ki pa je predmet presoje po končanem dokaznem postopku), ko je poudarilo, da ravnanje, kot se ga očita obdolžencu, ni zgolj zakonsko prepovedano, pač pa je nesprejemljivo tudi z vidika morale in obče človeških norm, ker gre za izkoriščanje stiske prebežnikov. Upoštevajoč navedeno, pritožbene navedbe ne vzbujajo pomislekov v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje glede obstoja ponovitvene nevarnosti.

11. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe o protislovnosti izpodbijanega sklepa, ker naj bi se razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti medsebojno izključevala. Glede na zgoraj povzete razloge so na strani obdolženca izkazani močni motivi tako za pobeg in onemogočanje dokončanja kazenskega postopka, kot tudi za nadaljnje izvrševanje tovrstnega kaznivega dejanja, pri čemer ni pomembno, da se obe nevarnosti uresničita hkrati.

12. Povsem jasni, razumljivi in prepričljivi so tudi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje v 11. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa utemeljilo sklepanje, da je pripor zoper obdolženega nujen, neogibno potreben in sorazmeren ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z nobenim drugim milejšim ukrepom. Ker teh razlogov zagovornik pritožbeno ne napada, pritožbeno sodišče pa jih v celoti sprejema, o obstoju neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora ni nobenega dvoma.

13. Glede na obrazloženo, ko pritožbeni očitki obdolženčevega zagovornika niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP)

14. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.