Jedro

Ker je bilo o tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno odločeno (in ker je potekel rok, do katerega je bilo tožniku omejeno gibanje), tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o podaljšanju omejitve gibanja.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 4. 4. 2009, s katerim je tožena stranka tožniku podaljšala omejitev gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razlogov v postopku pridobitve mednarodne zaščite, vendar najdalj za en mesec, in sicer od dne 4. 5. 2009 do dne 4. 6. 2009. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je bilo tožniku (s sklepom tožene stranke z dne 3.2.2009) omejeno gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007 in 111/2008 – odločba US) v zvezi s peto in šesto alinejo 55. člena ZMZ za dobo treh mesecev (od 4. 2. 2009 do 4. 5. 2009), pravilnost te odločitve pa je že presojalo Upravno sodišče RS v sodbi I U 214/2009 z dne 13. 2. 2009 in Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 92/2009 z dne 12. 3. 2009. Po presoji sodišča prve stopnje je narava razlogov, zaradi katerih je bilo tožniku prvič omejeno gibanje, načeloma taka, da sama po sebi ne preneha, zato je o (nadaljnji) omejitvi gibanja odločilo brez ponovnega zaslišanja tožnika, saj je bil že zaslišan ob prvi omejitvi gibanja.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, odpravi izpodbijani sklep tožene stranke ter odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške upravnega spora. Ker sodišče prve stopnje tožnika ni zaslišalo, mu je s tem onemogočilo, da pojasni dejstva in poda dokaze, ki so nastali po prvem zaslišanju. Že iz tega procesnega razloga je treba izpodbijano sodbo spremeniti. Tožnik opozarja, da je Upravno sodišče v sodbi I U 531/2009, s katero je ugodilo tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke, ki je bila izdana v postopku pridobitve mednarodne zaščite, že ugotovilo, da so stališča tožene stranke zmotna. Vendar pa tega dejstva sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri presoji podaljšanja omejitve gibanja. Vsebinsko je prezrlo razloge sodbe I U 214/2009, iz katerih izhaja, da tožnik ni zlorabljal instituta mednarodne zaščite ter da je v najkrajšem možnem času izrazil željo po njej.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožbo je treba zavreči. 6. Prosilcu za mednarodno zaščito se pod pogoji, določenimi v prvem odstavku 51. člena ZMZ, lahko omeji gibanje, in sicer do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, če pa so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se lahko omejitev podaljša še za en mesec (tretji odstavek 51. člena ZMZ). V obravnavanem primeru je bilo tožniku najprej omejeno gibanje s sklepom tožene stranke z dne 3. 2. 2009 (od 4. 2. 2009 do 4. 5. 2009), s sklepom, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, pa mu je bilo gibanje omejeno še od 4. 5. 2009 do 4. 6. 2009. 7. Omejitev gibanja je začasen ukrep, ki se ga lahko izreče med postopkom odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. Z njim tožena stranka zaradi varovanja javnega interesa v času odločanja o prošnji za mednarodno zaščito omeji prosilcu gibanje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. ZMZ sicer nima izrecne določbe, da lahko omejitev gibanja traja samo do pravnomočne odločitve o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito, vendar to smiselno izhaja iz več določb ZMZ, med drugim tudi iz definicije prosilca, ki je oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, in sicer od vložitve popolne prošnje na predpisanem obrazcu (peta alineja 3. člena ZMZ), ZMZ izrecno ne določa, kdaj mu ta status preneha, vendar je samo po sebi jasno, da je prosilec do pravnomočne odločitve o prošnji. Po tem pa, če prošnji ni ugodeno, spet postane tujec v smislu predpisov o tujcih. Iz prvega odstavka 76. člena ZMZ izhaja, da če oseba (bivši prosilec) ne zapusti ozemlja Republike Slovenije nemudoma oziroma v določenem roku po izvršljivosti odločbe, se iz države odstrani v skladu z zakonom, ki ureja področje tujcev v Republiki Sloveniji. Izvršljivost pa je vezana na pravnomočnost, saj tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za azil zadrži izvršitev (četrti odstavek 74. člena ZMZ), zoper sodbo, ki jo izda Upravno sodišče, pa je dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče (peti odstavek 75. člena ZMZ).

8. S pravnomočno odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito po presoji Vrhovnega sodišča odpade podlaga za navedeni začasni ukrep omejitve gibanja, kot tudi podlaga za upravnosodno vsebinsko presojo odločitev, ki nimajo v upravnem postopku in v upravnem sporu nobenih učinkov več. V obravnavanem primeru je bilo v odločbi tožene stranke z dne 20. 3. 2009, s katero je bila tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena, tudi odločeno, da mora tožnik nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Navedena odločba je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 189/2009 z dne 27. 5. 2009. 9. Glede na navedeno, in ob upoštevanju dejstva, da je v izpodbijanem sklepu odrejena omejitev gibanja za tožnika prenehala učinkovati dne 4. 6. 2009, Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa (ki mora biti podan ves čas upravnega spora, tudi v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi) za varstvo svojih pravic in pravnih koristi v tem upravnem sporu, saj si tudi v primeru, če bi s pritožbo uspel, ne more izboljšati svojega pravnega položaja oziroma doseči zase ugodnejše rešitve.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper izpodbijano sodbo zavrglo na podlagi prvega odstavka 22. člena in drugega odstavka 82. člena ZUS-1 v zvezi z določbami četrtega odstavka 343. in prvega odstavka 351. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.