Jedro

Glede na neskladne in malo verjetne izjave tožnika je tožena stranka pravilno sklepala, da v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Pravilno je sklepala, da če ni izkazal splošne verodostojnosti, tudi ni mogoče slediti navedbam o tveganju izpostavljenosti resni škodi, zaradi česar bi mu lahko bila priznana subsidiarna zaščita. Pravilno pa je tožena stranka tudi ugotovila, da varnostna situacija v Nigeriji ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

Subsidiarna zaščita bi bila lahko priznana le, če bi bile v izvorni državi tožnika take razmere, da bi tožnik ali katerakoli oseba v tej državi utrpela resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožnik pa ni izkazal, da bi v času do izdaje odločbe bil celoten teritorij njegove države v takem vojnem stanju, da bi bilo za katerokoli osebo nevarno odpotovati v njegovo državo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji za priznanje mednarodne zaščite navedel, da je izvorno državo zapustil dne 19. 12. 2008 in najprej odpotoval v Egipt, kjer je bil več kot mesec dni, potem pa je odpotoval na Hrvaško, kjer so potekali pogovori z nogometnim klubom A., ki ga ni sprejel, ker bi mu po treh dneh že potekel vizum. Vizuma mu niso hoteli podaljšati in ker se je bal deportacije v izvorno državo, je zaprosil za azil na Hrvaškem, če pa bi mu bila podaljšana viza, za azil ne bi zaprosil. Na Hrvaškem je kot razlog za priznanje azila navedel samo družinske probleme v izvorni državi. Njegova prošnja za priznanje azila na Hrvaškem je bila zavrnjena. Navaja, da je Nigerijo zapustil zaradi družinskih problemov v kraju Onisha. V domači vasi so hoteli ubiti njegovega očeta zaradi zemlje. Zaradi tega so se preselili v drug kraj, kjer se je oče v nekem podjetju zaposlil kot varnostnik, nek pripadnik plemena Hausa pa ni želel, da bi bil oče tam zaposlen, ker je hotel pripeljati svojega človeka in je hotel ubiti očeta in družino. Oče se je vrnil v kraj Onisha, kjer je bil leta 2006 zastrupljen. Sumi, da je očeta ubila neka ženska iz vasi, ki je bila v sporu z njegovim očetom in sumi tudi omenjenega pripadnika plemena Hausa. Razen tega je tožnik kot razlog za azil navedel, da so na območju, kjer je živel, takrat potekali boji med vladnimi silami in Niger delto. Leta 2004 je bil poškodovan, ko se je vozil z avtobusom in je prišlo do streljanja, zadeli so šoferja, ki je zaradi tega speljal s ceste, pri čemer se je tožnik poškodoval. Težave je imel tudi v kraju Enugu, kjer je igral nogomet in ga je hotel ubiti B.B. Ne ve, kdo ga je hotel podkupiti za umor. V izvorni državi je bil preganjan kot katolik, ker v Nigeriji vladajo muslimani. Ko gredo katoliki v cerkev k maši, muslimani napadajo cerkev. Najbolj pomemben razlog, zaradi katerega se ne more vrniti v Nigerijo, pa je ta, da si je sposodil približno 15.000 dolarjev in je obljubil, da bo denar vrnil. Kdor denarja ne more vrniti, ga v Nigeriji lahko ubijejo. Svojih težav v izvorni državi ni prijavil nikomur, ker policija ne ukrepa, če ne prejme podkupnine. Poleg tega je tožnik še navedel, da je imel v mestu Enugu prijatelja, ki je bil ropar in je od njega zahteval, naj sodeluje pri ropu neke ženske. Ker pa je tožnik pomoč odklonil, se boji njegovega maščevanja, saj je omenjeni član tolpe „Courtise“, ki je oborožena. V osebnem razgovoru pa je tožnik navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi politične situacije, problemov verske narave v državi Delta, kjer je živel in kjer so bili pogosti bombni napadi. Bilo ga je strah za življenje, zato je zapustil svojo državo. Na vprašanje, kakšne konkretne težave je imel on osebno, je povedal, da so mu ubili očeta in da gre za konflikt med muslimani in kristjani, očeta so ubili zaradi vere, ker je bilo podjetje, v katerem je delal, krščansko in ne muslimansko. Direktor podjetja je bil musliman in ker oče ni bil musliman, so se ga hoteli znebiti. Na poziv, naj navede, na kakšen način je bil on osebno ogrožen, je navedel, da so bombardirali vse in ne samo šole in da ljudje umirajo povsod. Na ponoven poziv, naj konkretizira, zakaj meni, da bi bil v izvorni državi ogrožen, je navedel, da je bil napaden tudi v kraju, v katerem živi in da ne ve, kaj se je zgodilo z njegovimi starši, ker z njimi nima kontaktov. Nazadnje je v Nigeriji živel v kraju Oporoza, kamor so se preselili, ko je bil star šest let. Ko je bilo tožniku predočeno, naj pojasni neskladje v izjavah glede razloga, zaradi katerega so ubili njegovega očeta, je tožnik odgovoril, da so v kraju Umuoji očeta zastrupili, vendar ni umrl, vendar je bil strup v njegovem telesu. Ko so se preselili v Oporozo, je začel bruhati kri, to mu je povedala njegova mama. Tožnik je v osebnem razgovoru navedel, da je bil oče dvanajst let zastrupljen, zgodbo o tem mu je povedala mama. Na vprašanje, ali je imel on osebno kakšne težave zaradi svojega očeta, je odgovoril, da ni imel težav zaradi očeta, ampak zaradi militantov v Oporozi. Ti so hoteli, naj se pridruži militantnim skupinam. Novačili so vso mladino v državi Delta. Skupina, ki je novačila, se imenuje Mend in se bori proti vladnim silam. Njega osebno so hoteli novačiti leta 2008. Mlade novačijo tako, da jih odpeljejo k sebi na iniciacijo, na vprašanje, kako so novačili njega osebno, pa je odgovoril, da to počnejo vsem mladim, ki jih vidijo. Poskusijo jih odpeljati in kdor se jim upira, ga lahko ubijejo. Na nadaljnje vprašanje, ali so njega osebno poskušali novačiti, je odgovoril pritrdilno. Način novačenja je tak, da hodijo po hišah, sam pa jim je pobegnil. Iniciacija poteka tako, da posameznik postane del skupine, z iniciacijo ga naredijo močnega tako, da tudi če ga ustrelijo, se mu nič ne more zgoditi. To naredijo s pomočjo afriške magije. Na vprašanje, zakaj teh težav ni navedel pri sprejemu prošnje za priznanje mednarodne zaščite, je odgovoril, da ne pozna postopka in da ne ve, kako to gre. Bil je prestrašen, zato se je bal povedati nekatere stvari. Na vprašanje, kaj je njegov osebni razlog, da prosi za zaščito, je odgovoril, da je kraj, kjer je živel, bombardiran in da nima stikov s starši ter nima kam iti. Na osebnem razgovoru je navedel, da je zaprosil za azil tudi zato, ker si je sposodil 15.000 evrov. Rekli so mu, da ga bodo ubili, če denarja ne vrne. Glede težav s B.B., s katerim je igral nogomet, je tožnik na osebnem pogovoru povedal, da ga je imenovani hotel zastrupiti, kdaj je to bilo, se ne spomni, ker ima v glavi veliko stvari, ki mu otežujejo razmišljanje. Morda ga je hotel zastrupiti, ker je mislil, da je pri nogometu boljši od njega. Nadalje je še navedel, da kot katolik ni mogel vedno hoditi v cerkev, ker se zgodi, da muslimani napadejo cerkev. Enkrat so cerkev napadli, ko je bil pri maši. Obkolili so jo in začeli sežigati krog. Glede avtobusa, ki je bil napaden, je tožnik povedal, da je zaslišal eksplozijo. Na poziv uradne osebe, po tem, ko je bil seznanjen s svojo izjavo pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito, je bil pozvan, da naj pojasni, ali je bil avtobus bombardiran, ali so nanj streljali, pa je odgovoril, da tega ne ve, ampak ve samo to, da je šlo za napad. V zvezi prošnjo, da bi sodeloval pri ropu, pa je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da tista oseba ni bila njegov prijatelj, da pa je vedela, da nima denarja in mu je rekla, da mu lahko pomaga, da si bo finančno opomogel. Ko je izvedel, da gre za rop, je to zavrnil in je moral zbežati. Ta oseba je imela pištolo in je grozila, da ga bo ustrelila. Tožnik je osebnem razgovoru tudi priložil internetni članek, s katerim je želel povedati, kaj se dogaja v kraju, od koder je prišel. Tožena stranka ugotavlja, da se priloženi članek iz interneta ne nanaša na tožnika osebno, temveč na vojaško operacijo v zvezni državi Delta maja 2009, torej v času, ko se je tožnik že nahajal na Hrvaškem. Nadalje tožena stranka meni, da ni mogoče trditi, da se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje. Tožnik je zelo skopo utemeljil svoje razloge za zapustitev izvorne države in to kljub večkratnim opozorilom, da mora odgovarjati čim bolj natančno, kakor tudi opozorilom o tem, da naj ne navaja razlogov, ki se nanašajo na splošno stanje v državi, ampak razloge, ki se nanašajo nanj osebno. Namesto da bi se tožnik kar najbolj potrudil čim bolj natančno odgovoriti na vprašanja uradne osebe, je odgovoril, da ima težave v glavi. To pa je po mnenju tožene stranke nesprejemljivo, saj je bil večkrat tekom postopka opozorjen, da mora čim bolj samostojno, natančno in po resnici navesti razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Na osebnem razgovoru je povedal, da ustnega informiranja s strani Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij in brošure v angleškem jeziku ni razumel, tega pa ni navedel na osebnem razgovoru, ko je bil o navedenih dolžnostih ponovno opozorjen. Razen tega tožena stranka še ugotavlja, da je bil tožnik že v postopku za priznanje mednarodne zaščite na Hraškem in so mu ti postopki znani že od prej. Sklicevanje na strah po mnenju tožene stranke ne pojasnjuje tožnikove izjave, da brošure o pravicah in dolžnostih ni prebral, ker ga je bilo strah. Tožena stranka ugotavlja, da se tožnik za utemeljitev svoje prošnje ni dovolj potrudil. Za svoje izjave ni predložil nobenih dokazov, razen omenjenega članka, pri čemer tožena stranka tudi ugotavlja, da glede na takšne razloge, kot jih je navedel, niti ne bi mogel predložiti konkretnih listinskih dokazov. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnikove izjave, podane pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, niso v celoti skladne. Razloge je večinoma zatrjeval s pavšalnimi navedbami, ne da bi jih konkretiziral, kljub temu, da ga je uradna oseba na osebnem razgovoru k temu večkrat pozvala. Pri sprejemu prošnje je povedal, da so očeta zastrupili zato, ker je nek pripadnik plemena Hausa hotel na delovno mesto varnostnika, kjer je delal njegov oče. Rekel je, da sumi, da je očeta zastrupila neka ženska iz vasi. Poleg tega je še navedel, da so hoteli očeta ubiti v domači vasi zaradi zemlje. V nasprotju z navedenim pa je na osebnem razgovoru povedal, da so očeta ubili zaradi vere, saj je bilo podjetje, v katerem je delal, krščansko. Torej je navajal različne vzroke, zaradi katerih je njegov oče umrl. Pri sprejemu prošnje je rekel, da je oče umrl leta 2006 v kraju Onisha, na osebnem razgovoru pa je povedal, da ne ve veliko o Onishi, ker je bil še majhen. Povedal je, da je bil oče dvanajst let zastrupljen. Tožena stranka ugotavlja, da so navedene okoliščine očetove smrti neskladne. Pri sprejemu prošnje je tožnik navedel, da je oče umrl v kraju Onisha, na osebnem razgovoru pa, da je umrl v Oporozi. Ko je bil tožnik na osebnem razgovoru soočen s svojimi neskladnimi izjavami, je pojasnil, da so očeta zastrupili v kraju Umoji in da je umrl kasneje, ko so se preselili v Oporozo. Tožena stranka meni, da tožnik svojih neskladij ni pojasnil. Očetovo smrt, za katero je (na razgovoru) navedel da zaradi nje on osebno ni imel težav, je pri podaji prošnje navedel kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Torej bi bilo od njega mogoče upravičeno pričakovati, da bi okoliščine očetove smrti pojasnil kar se da natančno, ne glede na to, da mu je o tem pripovedovala mama. Razen tega je tožnik na osebnem razgovoru navedel, da je imel težave z militantno skupino Mend, česar pa pri sprejemu prošnje sploh ni povedal. Ko je bil s tem soočen, je pojasnil, da ne pozna postopka in da ne ve, kako to gre. Bil je prestrašen, zato se je bal povedati nekatere stvari, nekatere je tudi pozabil, poleg tega pa to tudi ni najbolj pomembno za njegov azil. To pojasnilo pa po mnenju tožene stranke ne more pojasniti dejstva, da tožnik domnevnih težav z Mendom ni navedel že pri sprejemu prošnje. Bil je informiran o svojih pravicah in dolžnostih, izročena mu je bila tudi brošura z navedenimi informacijami. Še posebej je bil opozorjen na svojo dolžnost dajanja natančnih in resničnih izjav. Tožnikove izjave v zvezi s težavami z Mendom pa tožena stranka šteje tudi za malo verjetne. Na konkretna vprašanja glede novačenja v Mend je odgovarjal zelo pavšalno in z odgovori, ki njegove osebne ogroženosti s strani Menda ne pojasnjujejo. Na konkretna vprašanja je odgovarjal s kratkimi in splošnimi odgovori. Tudi odgovore tožnika glede iniciacije tožena stranka šteje za pavšalne, saj bi tožnik, v kolikor bi bil dejansko novačen s strani Menda, znal podrobneje opisati obred iniciacije s strani te uporniške skupine ne glede na to, da je ni bil deležen. Za malo verjetne pa tožena stranka šteje njegove izjave glede Menda tudi zato, ker je navedel, da to ni najbolj pomembno za njegov azil. Navedel pa je tudi to, da se pri podaji prošnje težav z Mendom pri navajanju razlogov ni spomnil. Tožena stranka dvomi, da je bil tožnik v izvorni državi novačen s strani Menda, saj bi v nasprotnem primeru bil sposoben okoliščine novačenja podrobneje pojasniti. Ravno tako pa bi se teh težav spomnil že pri sprejemu prošnje. Na pozabljivost in strah se je tožnik skliceval tudi pri vprašanjih uradne osebe glede težav s B.B. in tistim znancem, ki je ropar, in v zvezi z bombardiranjem avtobusa v Oporozi. Tožnik na osebnem razgovoru ni znal navesti, kdaj so napadli avtobus, čeprav je pri sprejemu prošnje navedel, da je bilo to leta 2004. Uradna oseba mu je pri tem pomagala s prilagojenimi vprašanji, a je na preprosta vprašanja uradne osebe odgovarjal s splošnim odgovorom, ki z vprašanjem ni imelo povezave. Tožena stranka njegove izjave glede očetove smrti in glede novačenja s strani Menda šteje kot neskladne, slednje šteje tudi kot malo verjetne. Glede izjav, ki se nanašajo na težave s B.B., bombardiranjem avtobusa in težav z znancem, ki je ropar, kot tudi težav zaradi vere, pa tožena stranka zaradi načina tožnikovega odgovarjanja šteje za malo verjetne, saj je tožnik na vprašanja odgovarjal s splošnimi navedbami, kljub pozivom in ponavljanjem vprašanja s strani uradne osebe, se je odgovorom izmikal ali pa se je skliceval na strah in pozabljivost. Od prosilcev za mednarodno zaščito se pričakuje, da bodo na vprašanja, ki so jim v postopku postavljena, odgovarjali konkretno in sami od sebe, na kar so večkrat opozorjeni. Ker tožena stranka tožnikovo utemeljevanje razlogov šteje za deloma neskladno, v preostalem delu pa za malo verjetno, njegovih navedb ni presojala z vidika splošnih informacij o izvorni državi, skladno z določbo 22. člena ZMZ. Hkrati pa tožena stranka ugotavlja, da tožniku ni mogoče očitati, da za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času, čeprav njegova dejanja od odhoda iz izvorne države niso bile usmerjena v iskanje zaščite, saj je ni poiskal niti v Egiptu, na Hrvaškem pa šele štiri dni po prijetju s strani hrvaške policije. Glede na vse navedeno tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru splošna verodostojnost prosilca ni bila ugotovljena. Tožena stranka je tudi ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Glede na neskladne in malo verjetne izjave tožnika ter upoštevajoč splošno neverodostojnost, v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, in sicer zaradi smrtne kazni ali usmrtitve, mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni prosilca v izvorni državi, ter resne ali individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožnik subjektivnega strahu ni izkazal v zadostni meri, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega. Strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi morata biti individualno utemeljena in če ni izkazal splošne verodostojnosti, tudi ni mogoče slediti navedbam o tveganju izpostavljenosti resni škodi, zaradi česar bi mu lahko bila priznana subsidiarna zaščita. Ker tožniku ni mogoče verjeti glede zatrjevanega preganjanja, tudi ni mogoče verjeti, da bi bil zaradi teh razlogov posledično preganjan po vrnitvi v izvorno državo oziroma da bi utrpel resno škodo. Splošno znano je, da v izvorni državi tožnika ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji množično poročali. Razen tega pa je toženi stranki v zvezi z njenim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno zaščito, pa tudi v zvezi s spremljanjem sodne praske Evropskega sodišča za človekove pravice ter sodne prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU znano, da varnostna situacija v Nigeriji ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi navaja, da, je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je tožena stranka izhajala iz predpostavke, da je tožnikova pripoved neverodostojna, ta predpostavka pa je presplošna. Tožena stranka ni obrazloženo ugotovila tožnikove neverodostojnosti. Razen tega tožena stranka tudi ni preverjala stanja v izvorni državi. Če bi to preverjala, bi ugotovila, da so kristjani preganjani v večinsko muslimanskem okolju, kar v posledici pomeni mučenje in poniževalno ravnanje s pripadniki krščanske vere. To se je pri tožniku izkazovalo z ravnanjem z njegovim očetom, kot tudi z napadi na tožnika ob obiskovanju obredov v krščanski cerkvi. Razen tega tožena stranka ni presojala članka s spletne strani, ki se nanaša na splošno stanje v izvorni državi. Zaključila je, da splošno stanje nima nobene zveze s tožnikovimi osebnimi razlogi za priznanje mednarodne zaščite. Ta argument pa nima opore v logičnem mišljenju, saj je splošno stanje v izvorni državi neposredno povezano z osebnimi razlogi, ki jih je tožnik jasno in obrazloženo navedel. Tožena stranka pa tudi ni upoštevala, da tožnik ni izobražen, saj ima le osnovno šolo in je eno leto obiskoval srednjo šolo. Tožena stranka tudi ni obrazloženo argumentirala zavrnitev subsidiarne zaščite, saj se pri tem sklicuje le na splošno neverodostojnost tožnika. Tožnik je jasno povedal, da je imel v izvorni državi težave, ker je katolik, v Nigeriji pa vladajo muslimani. Poleg tega tožnik tudi očita, da mu je uradna oseba pri toženi stranki postavljala sugestivna vprašanja, in sicer je na vprašanje: „Od koga ste si izposodili denar za potovanje?“ sledilo sugestivno vprašanje: „Ali se zaradi tega (izposojenega denarja) nočete vrniti v Nigerijo?“. Sugestivna vprašanja pa so prepovedana in tožena stranka že iz tega razloga ne sme opirati odločitev na splošno neverodostojnost tožnika, saj mu ni dovolila prostega pripovedovanja, temveč ga je s sugestivnimi vprašanji zmedla. Tožnik je jasno navedel subjektivni strah, ko je dejal, da bi ga policija lahko ubila, če bi se vrnil v Nigerijo. Poleg tega pa se tožena stranka sklicuje na 5. alinejo 1. odstavka 21. člena ZMZ, te alineje pa prvi odstavek 21. člena ZMZ sploh nima in je bilo zaradi tega napačno uporabljeno materialno pravo. Napačno pa je uporabila 21. člen ZMZ tudi zato, ker je brez razlogov ugotovila splošno neverodostojnost tožnika. Tožnik predlaga, naj sodišče opravi glavno obravnavo ter odpravi izpodbijano odločbo oziroma jo spremeni. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v 1. odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Tožena stranka je namreč po oceni sodišča skladno s 3. odstavkom 21. člena ZMZ pravilno upoštevala pogoje, ki jih je potrebno upoštevati takrat, kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pravilno pa je tudi upoštevala, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ni soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da ni mogoče trditi, da se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje, tožnikove izjave, podane pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, pa niso v celoti skladne, kar še zlasti velja glede okoliščin očetove smrti. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je tožnik na osebnem razgovoru navedel, da je imel težave z militantno skupino Mend, česar pa pri sprejemu prošnje sploh ni povedal. Pravilno je sklepala, da so tožnikove izjave v zvezi s težavami z Mendom malo verjetne, saj je na konkretna vprašanja glede novačenja v Mend odgovarjal zelo na splošno in je navedel, da to ni najbolj pomembno za njegov azil. Tožena stranka je njegove izjave glede očetove smrti in glede novačenja s strani Menda pravilno štela kot neskladne, slednje pa tudi kot malo verjetne, pravilno pa je tudi izjave, ki se nanašajo na težave s B.B., bombardiranjem avtobusa in težav z znancem, ki je ropar, kot tudi težav zaradi vere zaradi načina tožnikovega odgovarjanja štela za malo verjetne, saj je tožnik na vprašanja odgovarjal s splošnimi navedbami. Glede na neskladne in malo verjetne izjave tožnika pa je tožena stranka tudi pravilno sklepala, da v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Pravilno je sklepala, da če ni izkazal splošne verodostojnosti, tudi ni mogoče slediti navedbam o tveganju izpostavljenosti resni škodi, zaradi česar bi mu lahko bila priznana subsidiarna zaščita. Pravilno pa je tožena stranka tudi ugotovila, da varnostna situacija v Nigeriji ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

Neutemeljena je tožbena navedba, da tožena stranka ni obrazloženo ugotovila tožnikove neverodostojnosti. Obrazložitev izpodbijane odločbe je zelo obsežna in podrobna, pri čemer je tožena stranka zelo natančno ugotavljala, ali so podani pogoji iz 3. odstavka 21. člena ZMZ.

Glede tožbenega očitka, da tožena stranka ni preverjala stanja v izvorni državi, pa sodišče meni, da ji to ni bilo potrebno preverjati, ker je bila ugotovljena splošna neverodostojnost prosilca. Tretji odstavek 22. člena ZMZ namreč določa, da če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi. Če pa skladno s tem določilom pristojni organ informacij ne upošteva, potem mu jih po mnenju sodišča tudi ni potrebno preverjati.

Glede trditev v tožbi, da je bil tožnik preganjan pri obisku obredov v krščanski cerkvi, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ob zelo natančni analizi in primerjavi vseh tožnikovih izjav ugotovila, da so njegove izjave neskladne in malo verjetne. Izhajajoč iz te predpostavke pa ni mogoče slediti njegovim trditvam o preganjanju. Nadalje se sodišče tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka ni presojala članka s spletne strani. Tožena stranka je namreč na peti strani odločbe navedla, da je tožnik na osebnem razgovoru predložil članek, navedla pa je tudi to, da ga ni mogoče šteti za dokaz, s katerim bi lahko utemeljil svojo prošnjo, saj se ne nanaša nanj osebno, ampak na vojaško operacijo v zvezni državi Delta maja 2009, torej v času, ko se je tožnik že nahajal na Hrvaškem. Torej se je tožena stranka do tega članka opredelila. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da je to nelogično, ker je tožena stranka zaključila, da splošno stanje nima nobene zveze s tožnikovimi osebnimi razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj da je splošno stanje v izvorni državi neposredno povezano z osebnimi razlogi, ki jih je tožnik navedel. Sodišče meni, da glede na to, da je tožena stranka ugotovila, da ni izkazal splošne verodostojnosti in zato ni mogoče slediti navedbam o tveganju izpostavljenosti resni škodi, zaradi česar bi mu lahko bila priznana subsidiarna zaščita, je izhajajoč iz tega stališča logično sklepanje, da v primeru vrnitve v izvorno državo njemu osebno ne more groziti smrtna kazen ali usmrtitev ali mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi. V obravnavanem primeru bi lahko bila subsidiarna zaščita priznana le, če bi bile v izvorni državi tožnika take razmere, da bi tožnik ali katerakoli oseba v tej državi utrpela resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožnik pa ni izkazal, da bi v času do izdaje odločbe bil celoten teritorij njegove države v takem vojnem stanju, da bi bilo za katerokoli osebo nevarno odpotovati v njegovo državo.

Glede tožbene navedbe, da tožena stranka ni upoštevala, da tožnik ni izobražen, pa sodišče meni, da izobrazba tožnika, ki ima končano osnovno šolo in en letnik srednje šole, ni tako nizka, da ne bi mogel razumeti vprašanj, ki so mu bila postavljena v upravnem postopku.

Sodišče tudi meni, da je tožena stranka dovolj argumentirano zavrnila subsidiarno zaščito, saj se ni sklicevala le na splošno neverodostojnost tožnika, ampak tudi na to, da v njegovi izvorni državi varnostna situacija ni taka, da bi bila vrnitev katerekoli osebe v to državo lahko nevarna.

Glede očitka, da je bilo v tožbi navedeno vprašanje sugestivno, se sodišče tudi s to trditvijo ne more strinjati. Tožnik je imel možnost, da na vprašanje, ali se zaradi izposojenega denarja noče vrniti v Nigerijo, odgovori tako, kot je želel, bodisi da to potrdi bodisi da zanika. Glede očitka o napačni uporabi materialnega prava, ker tožena stranka citira 5. alinejo 1. odstavka 21. člena ZMZ, ki sploh ne obstaja, pa sodišče ugotavlja, da je sicer res na strani 9 odločbe napačno navedena 5. alineja 1. odstavka 21. člena ZMZ, saj ta odstavek nima alinej, pač pa ima alineje 3. odstavek 21. člena ZMZ, ki je bil dejansko tudi mišljen v tem primeru. Vendar pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve, saj gre po mnenju sodišča zgolj za nenamerno napako, kar je razvidno med drugim tudi iz tega, da pa je na drugem mestu (stran 5 odločbe) 21. člen ZMZ pravilno citiran.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave. Tožnikov predlog za izvajanje dokazov na obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen, tožnik pa ni navedel, kako bi predlagano zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Zaradi tega sodišče temu predlogu ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Sodišče ni posebej odločalo o prošnji za oprostitev plačila sodnih taks, ker je v skladu s 4. odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in nadaljnji) tožnik po samem zakonu oproščen plačila sodne takse.