Jedro

10.Med strankama je sporno ali je davčni organ z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito ugotovil, da se tožnik v skladu z določbo 6. člena ZDoh-2 od 18. 12. 2021 dalje do spremembe relevantnih dejstev šteje za nerezidenta Slovenije. Tožnik temu ugovarja ter zatrjuje in dokazuje, da ima s Slovenijo močne ekonomske vezi in da je dejansko stanje v zadevi napačno ugotovljeno. Sodišče je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe presojalo po stanju ob njeni izdaji (to je 19. 9. 2022).

Na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZPPreb-1 upravna enota v primeru, če ugotovi, da se je posameznik stalno odselil z območja Republike Slovenije, posamezniku odjavi stalno prebivališče in v register stalnega prebivališča vpiše naslov v tujini, če ji je znan oz. državo, v katero se je odselil posameznik. Sodišče sodi, da je dejansko stanje v konkretnem primeru glede uradne prijave stalnega bivališča v Sloveniji po 1. točki 6. člena ZDoh-2 pravilno ugotovljeno.

11.V skladu z določbami ZDoh-2 je davčna obveznost posameznika odvisna od njegovega statusa, to je, ali je rezident ali nerezident. Na podlagi 6. člena ZDoh-2 je davčni zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od naslednjih pogojev: 1. ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji; 2. biva izven Slovenije zaradi zaposlitve v diplomatskem predstavništvu, konzulatu, mednarodni misiji Republike Slovenije ali stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji ali stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri mednarodni organizaciji, kot javni uslužbenec z diplomatskim ali konzularnim statusom, ali je zakonec ali vzdrževani družinski član takega javnega uslužbenca in prebiva s to osebo; 3. je bil rezident Slovenije v kateremkoli obdobju preteklega ali tekočega leta in biva izven Slovenije zaradi zaposlitve: a) v diplomatskem predstavništvu, konzulatu, mednarodni misiji Republike Slovenije ali stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji ali stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri mednarodni organizaciji, kot javni uslužbenec v tehnični ali administrativni funkciji, brez diplomatskega ali konzularnega statusa; b) kot javni uslužbenec ali funkcionar v državnem organu ali organu lokalne skupnosti, in sicer v državi, ki na podlagi vzajemnosti takega uslužbenca ne šteje za svojega rezidenta; c) kot uslužbenec v institucijah Evropskih skupnosti, Evropski centralni banki, Evropski investicijski banki ali Evropskem investicijskem skladu, ali je zakonec, ki ni zaposlen in ne opravlja dejavnosti, ali vzdrževan otrok takega uslužbenca in prebiva s to osebo; 4. je bil rezident Slovenije v kateremkoli obdobju preteklega ali tekočega leta in biva izven Slovenije zaradi opravljanja funkcije poslanca v Evropskem parlamentu; 5. ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, ali 6. je v kateremkoli času v davčnem letu prisoten v Sloveniji skupno več kot 183 dni.

Tako razlog za tožnikov bančni račun v Sloveniji ne more biti zgolj praktične narave, kot to navaja pritožbeni organ, marveč prejeta pokojnina na tožnikov bančni račun v Sloveniji tudi po mnenju sodišča nedvomno predstavlja vir za tožnikovo preživetje, kar tudi sicer navaja tudi tožnik in s tem ekonomsko vez s Slovenijo. Poleg navedenega ocena davčnega organa, da slovenska EMŠO številka, slovenska davčna številka in telefonska številka v Sloveniji ne predstavlja takšnih rezidenčnih vezi, ki bi pretehtale v razmerju do osebnih interesov, ki so pri tožniku izkazani v razmerju do tuje države v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni v ničemer pojasnjena. V dokaznem postopku je pri presoji obstoja zakonsko določenih pogojev rezidentsva po 5. točki 6. člena ZDoh-2 potrebno pretehtati in povsem konkretno presoditi težo, ki se priznava posameznemu dejstvu glede na konkreten primer oz. v odvisnosti od konkretnih okoliščin.

12.V predmetni zadevi je davčni organ na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in evidenc, ki so davčnemu organu dostopne ugotovil, da tožnik šteje za nerezidenta Slovenije od 18. 2. 2021 dalje, pri čemer teh ugotovitev v obrazložitvi odločbe ni konkretiziral in ni navedel razlogov za datum 18. 2. 2021, od katerega dalje tožnika šteje za nerezidenta Slovenije.

Izrek

13.Za pravilno presojo rezidentskega statusa je potrebno v dokaznem postopku presoditi konkretne navedbe in dokaze davčnega zavezanca glede izpolnjevanja pogojev iz 6. člena ZDoh-2. Glede izpolnjevanja zakonskega pogoja, da ima zavezanec prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji po 1. točki 6. člena ZDoh-2 davčni organ ugotavlja, da tega pogoja tožnik ne izpolnjuje. Tožnik sam v postopku in tudi v tožbi navaja, da se od novembra 2019 nahaja na Filipinih in da je zaradi njegove odsotnosti upravna enota samovoljno iz evidence izbrisala naslov njegovega stalnega prebivališča, zoper odločbo se je pritožil, vendar je bil neuspešen. Tudi po presoji sodišča predhodno naveden tožnikov ugovor na pravilnost ugotovitev davčnega organa glede tožnikovega stalnega prebivališča nima vpliva. Stalno prebivališče je v skladu s 3. točko 2. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1) naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva in je središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne vezi. V skladu z 18. členom ZPPreb-1 lahko upravna enota tudi po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča. Na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZPPreb-1 upravna enota v primeru, če ugotovi, da se je posameznik stalno odselil z območja Republike Slovenije, posamezniku odjavi stalno prebivališče in v register stalnega prebivališča vpiše naslov v tujini, če ji je znan oz. državo, v katero se je odselil posameznik. Sodišče sodi, da je dejansko stanje v konkretnem primeru glede uradne prijave stalnega bivališča v Sloveniji po 1. točki 6. člena ZDoh-2 pravilno ugotovljeno.

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Ljubljana DT 4297-39829/2022-2 z dne 19. 9. 2022 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

14.Sodišče se strinja z ugotovitvijo davčnega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 6. točke 6. člena ZDoh-2, da bi bil v kateremkoli času v davčnem letu prisoten v Sloveniji skupaj več kot 183 dni, saj v postopku in tudi v tožbi tožnik sam navaja, da se od novembra 2019 dalje nahaja na Filipinih.

Obrazložitev

15.Davčni organ je nato pravilno presojal tudi ali tožnik izpolnjuje pogoje iz 5. točke 6. člena ZDoh-2 in sicer ali ima običajno bivališče v Sloveniji ter ali ima središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Ker tožnik v Sloveniji ne biva, tudi pogoj običajnega bivališča iz 5. točke 6. člena (alternativno), ni izpolnjen, kot je pravilno navedel tudi pritožbeni organ. Davčno rezidenstvo se pa podlagi točke 5 prvega 6. člena ZDoh-2 presoja ob upoštevanju stopnje posameznikovih osebnih in ekonomskih interesov tako v Sloveniji, kot tudi v tujini, v konkretnem primeru na Filipinih. Če je posameznikovo središče osebnih in ekonomskih interesov pretežno v Sloveniji, velja takšen posameznik za rezidenta Slovenije in s tem za davčnega zavezanca Slovenije. Pri presoji rezidenstva se upošteva način, kako si posameznik organizira osebni in ekonomski del življenja, vključno z obsegom in načinom njegovega udejstvovanja v družabnem življenju. Upravni organ tehta tiste okoliščine, ki so pomembne pri presoji rezidentskih vezi in so izkazane v razmerju do druge države ter oceni, s katero državo obstajajo močnejše vezi. Pri določanju rezidentskega statusa posameznika se po komentarju Vzorčne konvencije OECD in glede na ustaljeno sodno prakso upošteva predvsem posameznikove družinske in družbene povezave, njegove poklicne, politične, kulturne ali druge podobne dejavnosti. Okoliščine, ki se upoštevajo pri tej presoji, so zakonec ali zunajzakonski partner oz. otroci in drugi vzdrževani družinski člani v Sloveniji, osebno premoženje v Sloveniji, družbene vezi s Slovenijo (npr. članstvo v društvih), ekonomske vezi s Slovenijo (npr. zaposlitev pri slovenskem delodajalcu, kreditne kartice, izdane v Sloveniji, kapitalske naložbe, lastništvo nepremičnin, ipd.). Pri navedenem kriteriju davčni organ tehta vse tiste okoliščine, ki so pomembne pri presoji statusa rezidentstva, torej tudi vezi, ki so izkazane v razmerju do druge države. Če pa so rezidenčne vezi izkazane v razmerju do obeh držav, davčni organ oceni, s katero državo obstojijo močnejše rezidenčne vezi.

1.Tožnik je pri Upravnem sodišču RS 24. 3. 2023 vložil tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Ljubljana (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) DT 4297-39829/2022-2 z dne 19. 9. 2022 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je ugotovil, da se tožnik šteje za nerezidenta Slovenije od 18. 2. 2021 dalje do spremembe dejstev in okoliščin, ki vplivajo na rezidentski status, ker ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).

16.Tožnik osebnih vezi s Slovenijo ne zatrjuje in ne dokazuje, marveč navaja, da v Sloveniji nima zakonske partnerke ali sorodnikov, na Filipinih pa živi z osebo, s katero se poznata že skoraj 9 let, kar je tudi po presoji okoliščina, ki izkazuje močnejše življenjske interese v tujini in ne v Sloveniji, kot je pravilno ugotovil tudi davčni organ. V nadaljevanju je nato davčni organ ugotovil, da tožnik nima ekonomskih interesov v Sloveniji. Glede ekonomskega interesa v Sloveniji tožnik navaja, da njegov ekonomski interes tudi po odjavi stalnega prebivališča ostaja v Sloveniji in je ključen za tožnikovo preživetje na Filipinih. Tožnik je predložil dokazilo, da si večji del pokojnine iz računa na B. banki v Ljubljani prenakazuje na račun svoje prijateljice na Filipine, s preostalim denarjem pa plačuje račune. Redna mesečna uporaba tožnikovega bančnega računa v Ljubljani in uporaba tožnikove slovenske telefonske številke ... dokazuje tožnikov ekonomski interes v Sloveniji. Pokojnina, ki jo prejema na bančni račun v Sloveniji, je edini vir za tožnikovo preživetje. Dejstvo, da ima tožnik odprt bančni račun v Sloveniji in ga ves čas uporablja, med strankama ni sporno. Navedeno dejstvo pa je po presoji sodišča davčni organ pavšalno presodi z navedbo, da ne predstavlja tožnikove ekonomske vezi s Slovenijo, saj po mnenju davčnega organa ni povezano z doseganjem dohodka, posedovanjem premoženja ali porabo sredstev v Sloveniji. Sodišče sodi, da prejemanje pokojnine predstavlja prejemanje vrste dohodka oz. prejemka po tem, ko se zavezanec upokoji. Tako razlog za tožnikov bančni račun v Sloveniji ne more biti zgolj praktične narave, kot to navaja pritožbeni organ, marveč prejeta pokojnina na tožnikov bančni račun v Sloveniji tudi po mnenju sodišča nedvomno predstavlja vir za tožnikovo preživetje, kar tudi sicer navaja tudi tožnik in s tem ekonomsko vez s Slovenijo. Poleg navedenega ocena davčnega organa, da slovenska EMŠO številka, slovenska davčna številka in telefonska številka v Sloveniji ne predstavlja takšnih rezidenčnih vezi, ki bi pretehtale v razmerju do osebnih interesov, ki so pri tožniku izkazani v razmerju do tuje države v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni v ničemer pojasnjena. V dokaznem postopku je pri presoji obstoja zakonsko določenih pogojev rezidentsva po 5. točki 6. člena ZDoh-2 potrebno pretehtati in povsem konkretno presoditi težo, ki se priznava posameznemu dejstvu glede na konkreten primer oz. v odvisnosti od konkretnih okoliščin. Dejstva in dokazi ter dokazna ocena in teža posameznega dejstva pri ugotavljanju rezidentskega statusa mora izhajati iz obrazložitve odločbe. V postopku pred izdajo upravne odločbe pa je zavezancu tudi potrebno omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih, pomembnih za odločitev. Po povedanem so utemeljeni tožnikovi ugovori, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Davčni organ ni opravil celovitega tehtanja vseh tistih rezidenčnih tožnikovih interesov in vezi, ki vežejo tožnika s Slovenijo. Materialno pravo in sicer določba 5. točke 6. člena ZDoh-2 je bilo napačno uporabljeno in dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izpodbijana odločba in odločba pritožbenega organa sta pomanjkljivo obrazloženi in nista v skladu z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe davčni organ na podlagi uradnih evidenc, ki jih vodi davčni organ oz. so davčnemu organu dostopne ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od pogojev, navedenih v 6. členu ZDoh-2. Če se dejstva in okoliščine, ki vplivajo na ugotovljeni status spremenijo, mora zavezanec davčnemu organu v roku 8 dni po nastanku spremembe, predložiti novo vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa z ustreznimi dokazili. Na podlagi predloženih dokazil bo davčni organ o statusu zavezanca ponovno presojal. V primeru, da zavezanec tega ne stori, davčni organ pa izve za nova dejstva in okoliščine, ki vplivajo na ugotovljeni status, o statusu zavezanca ponovno presoja po uradni dolžnosti. Zavezanec je dolžan izplačevalce dohodkov v Sloveniji obvestiti o ugotovljenem oz. spremenjenem davčnem statusu in jim o tem predložiti odločbo davčnega organa. Izpodbijana odločba je bila izdana s skrajšano obrazložitvijo na podlagi 81. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

17.Neutemeljen pa je tožbeni ugovor, da izpodbijane odločbe tožnik ni prejel in da je zanjo izvedel slučajno šele 8. 11. 2022, saj se je zoper izpodbijano odločbo pritožil. Pritožbo je pritožbeni organ obravnaval in se do nje tudi vsebinsko opredelil, kar izhaja iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa.

3.Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Prvostopenjski organ je na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovil, da se tožnik šteje za nerezidenta Slovenije od 18. 2 2021 dalje, ker ne izpolnjuje nobenega od pogojev iz 6. člena ZDoh-2. Tožnik v pritožbi ugovarja, da je ugotovitev davčnega organa o nerezidentstvu v Sloveniji zmotna. Navaja, da se nahaja na Filipinih kot turist in ne kot rezident. Meni, da je pogoj središča osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji brez dvoma izpolnjen, saj ima v Sloveniji bančni račun, na katerega prejema slovensko pokojnino, ki je edini vir za njegovo preživetje. To predstavlja ekonomski interes. Ima tudi EMŠO in davčno številko, pa tudi slovensko telefonsko številko. Ker se ni mogel vrniti v Slovenijo zaradi pandemije, je Upravna enota Ljubljana iz registra izbrisala njegov stalni naslov v Sloveniji. Meni, da odjava prebivališča sama po sebi ne more biti razlog za ugotovitev davčnega organa, da je nerezident Slovenije. Davčni organ je tožnika 24. 11. 2022 pozval, naj se v roku 8 dni od prejema poziva izjasni še o svojih osebnih interesih. Tožniku je davčni organ posredoval izpis iz RDZ, iz katerega je razvidno, da je tožnikov naslov v Sloveniji prenehal. Tožnik je nato dopolnil pritožbo z navedbo, da v Sloveniji nima zakonske partnerke in drugih sorodnikov, na Filipinih pa živi z osebo, s katero se poznata že skoraj 9 let. Ker je eden od njiju še poročen, na Filipinih pa razveza zakonske zveze ni dopustna, na Filipinih ne more dobiti drugačne vize kot turistične. Glede odjave iz naslova pa dodaja, da se je že pritožil na upravno enoto, vendar ni bil uspešen. Pravna podlaga za določitev statusa rezidentstva v obravnavani zadevi je 6. člen ZDoh-2 Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da iz uradnih evidenc izhaja, da tožnik ne izpolnjuje nobenega izmed pogojev iz 6. člena ZDoh-2, zato ga je potrebno za namene ZDoh-2 šteti za nerezidenta Slovenije. Pritožbeni organ pa se s to ugotovitvijo strinja.

18.Ker je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno in dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek, v katerem naj davčni organ izvede dokazni postopek ob upoštevanju napotkov iz te sodbe, materialno pravo pravilno uporabi, ugotovljene kršitve določb postopka odpravi ter izda odločbo, ki bo vsebovala vse zakonsko predpisane sestavine.

4.V zadevi ni sporno, da tožnik v Sloveniji nima uradno prijavljenega stalnega prebivališča. V dopolnitvi pritožbe je sicer navedel, da je zoper odločitev Upravne enote Ljubljana, ki je odločila, da mu stalno prebivališče v Sloveniji preneha, podal pritožbo, vendar z njo, kot sam navaja, ni bil uspešen. Pogoj po 1. točki 6. člena ZDoh-2 predstavlja formalni pogoj, zato se oseba, ki nima uradno prijavljenega stalnega prebivališča ne more šteti za rezidenta Slovenije, če ni izpolnjen kateri od ostalih zakonskih pogojev. Sporno v predmetni zadevi tudi ni, da tožnik ne izpolnjuje pogoja po 6. točki 6. člena ZDoh-2 (prisotnost v Sloveniji več kot 183 dni v koledarskem letu), saj tožnik sam navaja, v Sloveniji ni bil prisoten že od začetka pandemije. Ker tožnik v Sloveniji ne biva, tudi pogoj običajnega bivališča iz 5. točke 6. člena (alternativno), ni izpolnjen. Tožnik v pritožbi tudi navaja, da ima v Sloveniji nedvomno ekonomske interese, kar naj bi pomenilo izpolnjevanje pogoja po 5. točki 6. člena ZDoh-2. Glede tega pogoja se je v praksi izoblikovalo stališče, da se kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov, zaradi določitve statusa rezidenta po določbah ZDoh-2 presoja na enak način kot se presoja pri uporabi ti. prelomnih pravil iz Mednarodnih konvencij o izogibanju dvojnemu obdavčenju. Tudi pritožbeni organ meni, da tožnik ne izkazuje izpolnjevanja nobenega izmed pogojev iz 6. člena ZDoh-2, da bi ga lahko po določbah ZDoh-2 šteli za rezidenta Slovenije, zato je tožnikovo pritožbo zavrnil.

19.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

5.Tožnik v tožbi navaja, da se od novembra 2019 nahaja na Filipinih, kamor je prišel kot turist. Na Filipinih nima statusa rezidenta. Vrniti bi se moral že marca 2020, česar pa ni mogel storiti, ker je bila meja zaradi pandemije COVID-a zaprta in so bile tudi prekinjeni letalski prevozi za leto in pol. Zaradi daljše odsotnosti je, kljub tožnikovim ugovorom, Upravna enota Ljubljana izbrisala iz evidence tožnikovo stalno prebivališče v Ljubljani. Od 28. 10. 2022 tožniku ZPIZ mesečno odteguje 16 % invalidske pokojnine verjetno za akontacijo dohodnine in se sklicuje na izpodbijano odločbo verjetno zato, ker se tožnik po izpodbijani odločbi šteje za nerezidenta Slovenije. Tožniku je bila tudi ukinjena dohodninska olajšava, o čemer ZPIZ ni izdal nobene odločbe. Kljub tožnikovim opozorilom ZPIZ naveden znesek ves čas odteguje. Navaja tudi, da izpodbijana odločba ni postala pravnomočna, saj je tožnik zanjo izvedel šele 8. 11. 2022 in se nanjo pritožil, pritožba pa zadrži izvršitev odločbe. Po povedanem gre za nezakonito odtegovanje sredstev na podlagi nepravnomočne izpodbijane odločbe, ne da bi ZPIZ izdal odločbo o ukinitvi tožnikove pokojninske olajšave. Ob spremembi tožnikovega rezidentskega statusa bi moral ZPIZ izdati novo odločbo o ukinitvi pokojninske olajšave. Tožnik je za obstoj izpodbijane odločbe izvedel ob poizvedbi pri prvostopenjskem organu 8. 11. 2022. Davčni organ po eni strani z izpodbijano odločbo ugotavlja, da od 18. 2. 2021 ni rezident Slovenije, ker v Sloveniji nima stalnega prebivališča, po drugi strani pa mu izpodbijano odločbo vroča na izbrisani stalni naslov v Ljubljani. Meni, da je ZPIZ lažno obveščal davčni organ o tožnikovih podatkih in s tem zavajal davčni organ. Na tej podlagi je davčni organ izdal izpodbijano odločbo, s katero je ugotovil, da tožnik ni rezident Slovenije, kar pa ne ustreza dejanskemu stanju. Razlogi, zaradi katerih je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, so razvidni iz tožnikove pritožbe zoper to odločbo. Tožnik meni, da izpolnjuje pogoje iz 6. člena ZDoh-2 za ugotovitev rezidentskega statusa v Sloveniji. Strinja se z ugotovljenim dejstvom, da je bil kljub ugovorom na MNZ in UE Ljubljana izbrisan njegov stalni naslov v Ljubljani. Odjava stalnega bivališča pa ne more biti razlog za ugotovitev prenehanja tožnikovega slovenskega rezidentskega statusa. Navaja tudi, da njegov ekonomski interes tudi po odjavi stalnega prebivališča ostaja v Sloveniji in je ključen za njegovo preživetje na Filipinih. Tožnik je predložil dokazilo, da si večji del pokojnine iz računa na B. banki v Ljubljani prenakazuje na račun svoje prijateljice na Filipine, s preostalim denarjem pa plačuje račune. Redna mesečna uporaba tožnikovega bančnega računa v Ljubljani in uporaba tožnikove slovenske telefonske številke ... dokazuje tožnikov ekonomski interes v Sloveniji. Dejstvo, da tožnik nima družine v Sloveniji pa še ne dokazuje, da ni rezident Slovenije. Na Filipinih živi s partnerko, s katero pa se ne more poročiti, ker je poročena in na Filipinih razveza ni možna. Tako ima tožnik lahko le turistično vizo, hkrati pa ni rezident Filipinov. Državljan Filipinov pa lahko postane šele po desetih letih. Turistično vizo mora ves čas podaljševati, s čimer mu nastajajo dodatni migracijski stroški. Ugovarja tudi, da davčni organ določbo 6. člena ZDoh-2 le navaja, ugotovitev glede dejanskega stanja v zadevi pa ne konkretizira. Kot dokaz svojih navedb prilaga kopijo registracije turistične vize na Filipinih SSRN 20125RM0211124322, izpodbijano odločbo in odločbo pritožbenega organa, izpisek iz evidence ZPIZ glede časa in višine prejemkov ter odtegljajev, fotografijo računalniškega zaslona spletne strani FURS z dne 25. 2. 2023, iz katerega izhaja navedba tožnikovega stalnega prebivališča v Ljubljani, prilaga tudi fotografijo zaslona elektronske pošte uslužbenke ZPIZ o podatkih, ki naj bi jih ZPIZ prejel od FURS. Navede tudi način komunikacije s sodiščem. Naknadno predloži tudi izpis transakcije iz Kritnega sklada A z dne 14. 6. 2023 v višini 45,59 EUR, ki se nanaša na pokojninsko rento v višini 52,10 EUR, ki jo je tožnik aktiviral maja 2023, kar je po vložitvi tožbe in z dne 16. 11. 2023. Tožnik meni, da je izpodbijana odločba napačna in predlaga njeno odpravo, kakor tudi odpravo vseh posledic izpodbijane odločbe in sicer: vrnitev celotnega zneska akontacije dohodnine od 28. 10. 2022 dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi in vrnitev celotnega zneska odvzete pokojninske rente pri Zavarovalnici A. od 14. 6. 2023 dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. Predlaga pa tudi izdajo začasne odredbe.

Zveza:

6.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 6, 6/1, 6/1-1, 6/1-5, 6/1-6 Zakon o prijavi prebivališča (2016) - ZPPreb-1 - člen 2, 2/3, 18, 21, 21/3 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214

7.V odgovoru na tožnikove vloge toženka navaja, da dejstva, ki jih v vlogah navaja tožnik, niso relevantna za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

Pridruženi dokumenti:*

8.Tožnik v vlogah navaja, da toženka ni pravočasno prerekala tožnikovih navedb in je zato toženkin odgovor prepozen. Poudarja, da v konkretnem primeru ne gre le za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe, marveč tudi za presojo tožnikovega tožbenega zahtevka za vrnitev vseh odvzetih sredstev kot posledice izpodbijane odločbe. Naknadno prilaga kopijo potnega lista, kopijo ACR registracijske kartice, elektronsko potovalno registracijo in kopijo dovoljenj za podaljšanje vize z dne 10. 5. 2023 in z dne 7. 7. 2023.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

9.Tožba je utemeljena.