Jedro

Glede na določbo 3. odstavka 155. člena ZKP tajni sodelavci policije ne smejo napeljevati k storitvi kaznivih dejanj. Kdaj se lahko govori o napeljevanju, pa je dejansko vprašanje.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98/a v zvezi s členom 95/4 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila stroškov, nastalih v zvezi z izrednim pravnim sredstvom, iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obsojenega D.V. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo ob uporabi omilitvenih določil členov 42 točka 2 in 43/1 točka 2 KZ kazen deset mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje prav tako ob uporabi omilitvenih določil kazen štiri mesece zapora ter mu zatem po določilih o steku izreklo enotno kazen eno leto zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas odvzema prostosti v zvezi s to kazensko zadevo. Odvzelo mu je s strani policistov že zasežen heroin (0,06 grama in 0,6 grama heroina) ter 51 nabojev cal. 9 mm G. in 20 nabojev cal. 9 mm L. Plačila stroškov kazenskega postopka ga je oprostilo. Višje sodišče v Mariboru pa je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je posamični kazni zvišalo na eno leto zapora (za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ) in na šest mesecev zapora (za kaznivo dejanje po 1. odstavku 310. člena KZ) ter mu zatem izreklo novo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora, sicer je pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka.

Dne 04.07.2001 je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo sodišča prve stopnje in sodbo pritožbenega sodišča) vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega D.V. oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbo sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Obsojenčeva zagovornica v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča ponavlja teze obrambe, da je bila kriminalna dejavnost izzvana s strani tajnega policijskega sodelavca in da obsojenec pred tem vanjo ni bil vpleten ter poskuša vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja za odreditev navideznega odkupa, ne uveljavlja pa kršitve zakona po 3. točki 372. člena ZKP niti po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Razlog, iz katerega zahtevo vlaga (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), pa ne more biti podlaga za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo izvajanj zagovornice v zahtevi je očitek, da je bila kriminalna dejavnost obsojenca izzvana s strani tajnega policijskega sodelavca ter da uporaba POMS-ov zoper obsojenega ni bila zakonita.

Res je, kot to zatrjuje zagovornica v zahtevi, da pri izvrševanju ukrepov iz 1. odstavka 155. člena ZKP (navidezni odkup, navidezno sprejemanje oziroma dajanje daril ali navidezno jemanje oziroma dajanje podkupnine) ne sme biti izzvana kriminalna dejavnost (3. odstavek 155. člena ZKP). Pri ugotavljanju, ali je bila izzvana kriminalna dejavnost, je potrebno predvsem presojati, ali je ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti. Nadalje ta člen določa, da je mogoče odrediti ukrepe le zoper osebo, za katero je mogoče utemeljeno sklepati, da je vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji iz 2. odstavka 150. člena ZKP (torej kataloško naštetimi kaznivimi dejanji).

Iz navedenega torej nedvoumno izhaja, da napeljevanje tajnih sodelavcev policije k storitvi kaznivih dejanj ni dopustno. Kdaj pa se lahko govori o napeljevanju, pa je seveda dejansko vprašanje, ki ga je potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej obdelati. To pa je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi tudi storilo. Tako je v sodbi sodišča prve stopnje pojasnjeno, zakaj sodišče ni sledilo zagovoru obsojenca v tej smeri (3. odstavek na 6. strani sodbe ter 1. odstavek na 7. strani), na pritožbene navedbe zagovornice z istimi očitki pa odgovarja tudi sodišče druge stopnje (stran 7 sodbe višjega sodišča). Pri svojih zaključkih v zvezi s tem se je sodišče oprlo predvsem na poročilo tajnega policijskega delavca, na izsledke avdio video kaset ter izpoved koordinatorja policista T.G. Zagovorničine navedbe v zahtevi, kjer izpodbija zaključke obeh sodišč glede vprašanja, ali je bila kriminalna dejavnost izzvana, pa ne predstavljajo očitek kršitev določbe ZKP, temveč njeno nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP), niti navedbe zagovornice v zahtevi niso takšne narave, da bi pri odločanju vzbudile precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev (člen 427 ZKP).

Prav tako tudi ni podana kršitev določb ZKP iz 8. točke 1. odstavka 371. člena, ki jo zagovornica vidi v tem, da uporaba POMS-ov zoper obsojenca ni bila zakonita, saj niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je obsojeni izvršil, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira eno ali več kaznivih dejanj iz 2. odstavka 150. člena ZKP. Z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo je bilo že pojasnjeno, da so bila za izvajanje ukrepov pridobljena vsa dovoljenja, med drugim tudi za ukrep navideznega odkupa, pri čemer iz predlogov za izdajo odredbe in odredbe same jasno izhaja, katere so tiste okoliščine, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da so podani razlogi za sum, da se obsojenec ukvarja z izvrševanjem kataloško naštetih kaznivih dejanj. Zagovorničino izpodbijanje teh zaključkov pa pomeni le izpodbijanje odločbe zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Enako pomeni tudi dvom, ki ga izraža zagovornica v verodostojnost oziroma resničnost navedb v "J.-jevem" poročilu, kot pa je bilo že pojasnjeno, zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je glede na ugotovitev, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik in da je zahteva vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po določbi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.