Jedro

Kadar pravdno sodišče ne razpolaga s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ki bi ga ob pogojih in v obsegu iz čl. 14 ZPP vezala, mora tožnik v pravdi zatrjevati in v skladu z materialnim pravom tudi dokazovati potrebne elemente odškodninske odgovornosti povzročiteljev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je od tožencev zahteval nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 1,600.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do plačila ter stroškov zdravniškega potrdila 2.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2003 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov, tožniku pa je v plačilo tožencema naložilo tudi odmerjene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodbo tožnik pravočasno pritožbeno izpodbija iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

V pritožbi navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal temelja tožbenega zahtevka napačno. Dejstvo je, da se je tožnik v tožbi in nadaljnjih vlogah skliceval na pravnomočno kazensko sodbo z dne 15.2.2000, ki je bila z odločbo Vrhovnega sodišča RS razveljavljena šele tekom pravde, v letu 2005, temelj odškodninske odgovornosti tožencev je ob vložitvi tožbe nedvomno izhajal iz tedaj še pravnomočne kazenske sodbe, na katero je bilo civilno sodišče glede na določilo čl. 14 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vse do njene razveljavitve vezano, višje sodišče pa je tekom pravde obsodilno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo obtožni predlog iz razloga zastaranja. Po trditvi pritožbe bi tožnik kot oškodovanec v civilnem postopku moral na novo dokazovati obstoj temelja odškodninske odgovornosti, torej dokazovati, da sta toženca dejansko povzročila tožniku nastalo škodo na v kazenski sodbi opisan način v primeru oprostilne sodbe, v tem primeru bi bilo razlogovanje sodišča prve stopnje pravilno, kazenski postopek pa se je končal z zavrnilno sodbo zaradi zastaranja in gre potrditvi pritožbe za drugačno pravno situacijo. V konkretnem primeru pravdno sodišče res ni več vezano na obsodilno sodbo, ki je bila dejansko po navedbi pritožbe razveljavljena, vendar pritožba poudarja, da je v tej pravdi tožnik dokazoval temelj odškodninske odgovornosti z vpogledom v kazenski spis, torej je kot dokaz predlagal vse ugotovitve iz kazenskega spisa in ne le obsodilne sodbe. Če bi prvostopno sodišče natančno vpogledalo v ta spis, bi potrditvi pritožbe ugotovilo, da je v dejanskem smislu dokazano, da sta toženca tožniku povzročila škodo. Toženca se v pravdnem postopku obravnav nista udeleževala, bila pa sta zaslišana v kazenskem postopku, v katerem sta izpovedala, da sta bila dejansko v konfliktu s tožnikom in da sta kritičnega dne bila doma oz. na tem parkirišču, kjer je prišlo do škodnega dogodka, zato ni moč pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da so izjave pravdnih strank zelo nasprotujoče. Tožnik je zaslišan kot stranka ponovil svojo izpoved, ki jo je dal tudi v kazenskem postopku, kot do dokaz pa ni predložil le kazenske sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena, temveč je predlagal vpogled v celotni kazenski spis, ravno tako kot toženca, pravdno sodišče pa je v dokaznem postopku kazenski spis, opr. št. K 496/98 tudi prečitalo. Če bi pravdno sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi tako moralo ugotoviti, da je temelj odgovornosti obeh tožencev v tej zadevi nedvomno podan.

Pritožba še trdi, da je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaran. Z vložitvijo odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku je bilo zastaranje v smislu določila čl. 388 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pretrgano, po čl. 392 ZOR, ki pa ga prvo sodišče ni uporabilo, pa teče triletni rok za zastaranje odškodninske terjatve znova od dneva izdaje kazenske sodbe dalje, to je od 15.2.2000. Tako je bila konkretna tožba ob pravilni uporabi določb ZOR-a glede zastaranja pravočasno vložena. Napačen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni moč šteti vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravočasno vloženo tožbo, saj mora biti upnikovo ravnanje naperjeno zoper dolžnika, da zastaranje pretrga. V svojih vlogah je tožnik že navedel, da je zaradi svoje laičnosti mislil, da je zoper toženca sprožil ustrezen postopek pri sodišču že v z vložitvijo prošnje za brezplačno pravno pomoč, saj je k njej moral predložiti vso listinsko dokumentacijo, ki je priloga tudi tožbi oz. s katero je po vsebini dokazoval resničnost svojih navedb glede same utemeljenosti tožbenega zahtevka, prošnjo je pri okrožnem sodišču vložil 27.9.2001, odločba o odobritvi brezplačne pravne pomoči je bila tožniku vročena šele na njegovo intervencijo 23.12.2002, postavljeni pooblaščenki pa šele po vložitvi tožbe. Ker pooblaščenka ni prejela odločbe že prej oz. pravočasno, kot prava vešča oseba ni mogla ustrezno zaščititi pravdnih interesov tožnika. Tako je tudi glede zastaranja sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega napačno uporabilo materialnopravne določbe ZOR-a. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek tožnika z obrazložitvijo, da tožeča stranka ob dejstvu, da je bila obsodilna kazenska sodba, ki jo je tožnik ponudil kot dokaz za zatrjevani temelj odškodninskega zahtevka, zoper oba toženca tekom pravde spremenjena tako, da je bila obtožba zoper oba tožnika s sodbo višjega sodišča zavrnjena in toženca tako nista bila pravnomočno obsojena za očitano kaznivo dejanje, kot trdi tožnik v tožbi, tožnik pa ob tem ni predlagal in ponudil ustreznih dokazov za obstoj zatrjevanega škodnega dogodka, pri čemer je dokazno breme, da dokaže obstoj škodnega dogodka, škode, vzročno zvezo med škodnim dejanjem in škodo, na strani tožeče stranke. Zaključilo je še, da tudi če bi upoštevalo dokaze, s katerimi je tožnik dokazoval višino zahtevka, ob upoštevanju nasprotujočih si navedb obeh strank, ne bi moglo zaključiti drugače kot, da temelj zahtevka kljub izpovedbi tožnika, ki je izpovedal tako kot v tožbi, ni dokazan. Ugotovilo je še, da je odškodninski zahtevek tožnika tudi zastaran, pri čemer se je oprlo na določilo čl. 376 ZOR in ugotovilo, da je tožnik za povzročitelja škode izvedel ob zatrjevanem napadu, zdravljenje je bilo zaključeno 11.11.1997, kar pomeni, da je bila takrat znana tudi višina škode, subjektivni triletni rok bi iztekel 11.11.2000, bil pa je pretrgan z vložitvijo odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku 13.1.2000, do vložitve tožbe pa je iztekel objektivni petletni zastaralni rok. Ker pa po čl. 388 ZOR zastaranje pretrga vložena tožba ali vsako drugo dejanje zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila zavarovala ali izterjala terjatev, je zaključilo še, da prošnja za brezplačno pravno pomoč, na vložitev katere se v tožbi sklicuje tožnik, ni naperjena zoper dolžnika, zato prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni pripisati pomena tožbe.

Ni pritožbeno sporno, da sta bila toženca ob vložitvi tožbe z obsodilno kazensko sodbo, opr. št. K 426/98 Okrajnega sodišča v Celju z dne 15.2.2000 (pravnomočno) obsojena storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po čl. 133/II v zv. z I KZ RS na škodo tožnika kot oškodovanca, storjenega dne 1.10.1997 v bližini stanovanjske hiše L. ... in tudi ni pritožbeno izpodbijano, da je tekom pravde prišlo do njene spremembe in sicer je bila ta sodba s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Kp 325/2005 z dne 29.11.2005 spremenjena tako, da sta bili obtožbi zoper oba toženca zavrnjeni in kot izhaja iz obrazložitve te odločbe, zaradi zastaranja kazenskega pregona. Vendar pa to ne spremeni dejstva, da v času zaključka sojenja pred sodiščem prve stopnje kazenska obsodilna sodba, ki je bila za oba tožena spremenjena v zavrnilo sodbo, ni več vezala pravdnega sodišča v smislu določila 14 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede kazenske odgovornosti storilcev, niti glede obstoja kaznivega dejanja, kar tudi pritožbeno ni sporno. Tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da toženca nista bila pravnomočno spoznana storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, povzročene tožniku dne 1.10.1997 in tako kazenska obsodilna sodba, na katero se tožnik v tožbi sklicuje, ne dokazuje temelja odškodninske odgovornosti tožencev. Ker pravdno sodišče v obsegu, kot je naveden v 14. čl. ZPP veže le kazenska obsodilna sodba in ne kakršnakoli drugačna odločitev sodišča v kazenskem postopku (npr. oprostilna ali zavrnila sodba, ustavitev postopka), tudi pritožbenim trditvam, da bi bil tožnik dolžan na novo dokazovati temelj odškodninskega zahtevka le, če bi bila izdana kazenskega oprostilna sodba, ni pritrditi. Kadar pravdno sodišče ne razpolaga s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ki bi ga ob pogojih in le v obsegu iz čl. 14 ZPP vezala, mora tožnik v pravdi zatrjevati in v skladu z materialnim pravom (čl. 154 ZOR) tudi dokazovati potrebne elemente za odškodninsko odgovornost povzročiteljev, pri tem pa ni pomembno, ali se je kazenski postopek končal z zavrnilno ali oprostilno sodbo.

Sodišče odloča o tožbenem zahtevku po stanju ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Ker je bila kazenskega obsodilna sodba spremenjena že tekom pravde pred sodiščem prve stopnje, pred zadnjo glavno obravnavo, se na kazensko obsodilno sodbo tožnik več ni mogel uspešno sklicevati, zato je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo na tožniku dokazno breme, da razen krivde tožencev, kjer velja obrnjeno dokazno breme, dokaže v pravdi vse preostale elemente odškodninskega delikta, v konkretnem primeru, ko toženca zanikata, da sta tožnika napadla in poškodovala, torej obstoj škodnega dogodka, škodo, nedopustno ravnanje tožencev in vzročno zvezo med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem tožencev, pri čemer je sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku v pravdi vezano na trditveno podlago, ki jo pravdni stranki ponudita ter na dokaze, ki jih v dokaz svojih trditev pravdni stranki predlagata (čl. 7 in 212 ZPP).

Pritožba ne prereka, da je tožnik v dokaz trditvam glede temelja odškodninskega zahtevka predlagal in se skliceval na kazensko obsodilno sodbo z dne 15.2.2000 in pritrditi je pritožbi, da je kot dokaz trditvam glede temelja zahtevka tožnik predlagal kot dokaz tudi vpogled v kazenski spis, ta dokaz pa je sodišče tudi izvedlo. Ni pa pritrditi pritožbeni trditvi, s katero ta utemeljuje pritožbeni očitek o nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju s tem, da bi moralo sodišče na podlagi dokaznega predloga z vpogledom v kazenski spis upoštevati vse ugotovitve v kazenskem spisu in bi tako moralo ugotoviti, da je temelj odgovornosti obeh tožencev v tej zadevi podan. Dokazni predlog z vpogledom v kazenski spis sam po sebi ne more nadomestiti trditvenega bremena stranke, dokazni predlog z vpogledom v kazenski ali kakšen drug sodni spis pa mora biti tudi substanciran tako, da pravdna stranka, ki ga predlaga, določno navede, katero listino ali kateri del kazenskega spisa naj se vpogleda, katero dejstvo naj se s tem dokazuje in kako bo izvedba takšnega dokaza vplivala na rezultat postopka. Pritožba zmotno meni, da bi moralo sodišče v pravdi le na podlagi dokaznega predloga vpogleda v kazenski spis, ki je podan brez zgoraj navedene določne opredelitve, upoštevati vse ugotovitve iz kazenskega spisa in presojati v kazenskem spisu izvedene dokaze vključno z izpovedbo tam zaslišanih obtožencev, v pravdi sedaj tožencev. Glede na to, da sta se pravdni stranki v svojih navedbah tekom pravde sklicevali le na odločbe v kazenskem postopku, je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega predloga vpogleda v kazenski spis, ki sta ga res podali obe pravdni stranki, pravilno kot dokaz obravnavalo le odločbe, izdane v predmetnem kazenskem postopku. Ker tožnik dokaznega predloga z vpogledom v kazenski spis tudi po spremembi kazenske obsodilne sodbe v zavrnilno, ni določneje konkretiziral in opredelil tako, da bi navedel, katera dejstva in s katerimi listinami iz kazenskega spisa naj se dokazujejo, sodišče tako tudi ni imelo podlage iz kazenskega spisa samo izbirati, ocenjevati in ugotavljati za po tožniku zatrjevano odškodninsko obveznost tožencev odločilnih dejstev in presojati izpovedb tožencev v kazenskem postopku, kot zmotno meni pritožba in tako samo nadomestiti potrebno aktivnost tožnika pri tem, saj bi s takšnim ravnanjem kršilo razpravno načelo. Zato pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče že iz vpogleda v kazenski spis in izpovedb tožencev, zaslišanih v kazenskem postopku ugotoviti, da sta tožencu tožnika povzročila škodo, pri čemer toženca v pravdi v navedbah že v odgovoru na tožbo zanikata, da bi tožnika zatrjevanega dne poškodovala, ni pritrditi.

Ob obrazloženem so tako pritožbeni očitki, ki grajajo dokazno oceno in očitajo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje sodišču zato, ker ni presojalo in dokazno ocenjevalo vseh ugotovitev iz kazenskega spisa, neutemeljeni, posledično sprejeta materialnopravna odločitev, da tožnik ni dokazal potrebnih elementov odškodninske obveznosti v pravdi pa utemeljena.

Pritrditi pa je sicer pritožbi, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru zastaranja odškodninskega zahtevka izhajalo iz napačnih materialnopravnih določb ZOR-a. Pravilno materialnopravno izhodišče za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja tožbenega zahtevka je v konkretnem primeru po presoji pritožbenega sodišča v določilu čl. 377 ZOR. Za presojo ugovora zastaranja so namreč odločilne okoliščine, ki so obstajale ob vložitvi tožbe. Zato okoliščina, da je bila pravnomočna sodba kazenskega sodišča odpravljena oz. spremenjena po vložitvi tožbe, ni odločujoča pri ocenjevanju utemeljenosti ugovora zastaranja. Ker so odločujoče okoliščine v času vložitve tožbe, ob vložitvi tožbe pa je tudi pritožbeno nesporno še obstajala (pravnomočna) kazenska obsodilna sodba, s katero sta bila toženca spoznana za kriva kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po čl. 133/II v zv. I. odst. KZ RS, ta okoliščina narekuje uporabo določila čl. 377 ZOR. To zakonsko določilo pa določa, da če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, pretrganje zastaranje kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka,kar velja tudi za zadržanje zastaranja. Kadar je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, je za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju zastaranja kazenskega pregona (II. odst. čl. 377 ZOR). Od tega trenutka dalje teče bodisi zastaralni rok za odškodninske terjatve iz čl. 376 ZOR ali relativni zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona, če je ta daljši od prvega (I. odst. čl. 377 ZOR). Vodenje kazenskega postopka ima namreč za posledico pretrganje kazenskega pregona, s tem pa tudi pretrganje zastaranje odškodninskega zahtevka, zastaranje pa začne teči znova, ko postane kazenska sodba pravnomočna, čas, ki je tekel pred pretrganjem pa se ne všteje v zakoniti zastaralni rok (I. in III odst. čl. 392 ZOR).

Ob upoštevanju teh materialnopravnih izhodišč in ob upoštevanju začetka teka zastaralnega roka prvi dan po pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe, ki je v času vložitve tožbe še obstajala in ob upoštevanju datuma vložitve tožbe pa bi uporaba zgoraj navedenih določil lahko pripeljala do zaključka, da je bila tožba vložena pravočasno in zastaralni rok ob vložitvi tožbe še ni potekel. Ker pa je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen ob zgoraj že obrazloženem iz drugega razloga, pa zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje glede zastaranja odškodninskega zahtevka, na odločitev o pritožbi tožeče stranke pritožbenega sodišča ne vpliva.

Ob obrazloženem je bilo tako pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti, pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP), zato je ob zavrnitvi pritožbe sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (čl. 353 ZPP).