Jedro

Na tleh ležeča krpa na spolzki podlagi predstavlja nevarnost, ki je ni mogoče opravičiti s pravico do (ne)reda v svojem domu. Po splošni določbi 10. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Tožnik je bil na obisku v stanovanju zavarovanca, ki drugim ne bi smel omogočiti proste hoje, če ni bila zagotovljena varnost.

Izrek

I. Pritožbi obeh pravdnih strank zoper odločitev o glavni stvari se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. odstavku izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. odstavku izreka spremeni tako, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške.

III. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) 2.170,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2009 do plačila. V presežku, za plačilo dodatnega zneska 3.830,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaradi odmere brezplačne pravne pomoči je odločilo, da terjatev tožeče stranke iz naslova povrnitve pravdnih stroškov 4,72 EUR preide na Republiko Slovenijo. Tožnik se je telesno poškodoval pri padcu v stanovanju toženkinih zavarovancev.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Toženka jo s sklicevanjem na vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izpodbija v obsodilnem delu. Navaja, da tožnik ni uspel dokazati, da je njegova škoda nastala na zatrjevani način oziroma, da je posledica protipravnega škodnega ravnanja zavarovancev. Šlo je samo za ugibanje, da bi bila odvržena krpa vzrok padca, saj ni bil zaslišan edini očividec RM. Po mnenju pritožbe zavarovanec ni odškodninsko odgovoren, tudi če je res na tleh pustil krpo. S tem ni prekršil dolžnega skrbnega ravnanja. V primeru opustitve ni fizikalne vzročnosti med nedopustnim ravnanjem in škodo. Pač pa bi tožnik moral pokazati večjo skrbnost. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo previsoko odškodnino in previsoke pravdne stroške. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno njeno razveljavitev in novo sojenje na prvi stopnji.

3. Tožnik sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu izpodbija iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s svojo sokrivdo do 30 %, ker toženka tega ugovora ni konkretizirala. Meni, da ni pokazal malomarnosti, če ob vklopljenem TV sprejemniku med stopanjem iz dnevne sobe v kuhinjo stanovanja, ki ga je poznal, ni prižgal luči. Odškodnina za telesne bolečine se mu zdi prenizka, ker je utrpel zlom rebra, za strah pa, ker je tudi srčni bolnik. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

4. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali zavrnitev nasprotne pritožbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik padel med obiskom pri prijatelju RM, ko je vstopal iz dnevne sobe v kuhinjo, da bi nekaj popil. Pri tem je stopil na krpo za brisanje prahu, ležečo na lakiranem parketu, zaradi česar mu je na spolzki podlagi spodrsnilo. Za takšen zaključek je imelo dovolj dokazov, saj je dogodek opisal tožnik, enako pa zavarovanec MM. Slednji sicer ni bil očividec, vendar ga je z dogodkom seznanil in mu ga opisal sin RM. Posredna priča še ni neverodostojna, saj ni bilo znanega ali zatrjevanega razloga, zakaj ji sin po dogodku tega ne bi resnično opisal. Tožnik je po padcu, ko je „prišel do sape“ odšel, vendar je naslednji dan prav tako kot MM od RM izvedel za krpo na tleh. Zamudil je z dokaznim predlogom za zaslišanje RM, tožena stranka pa je nasprotovala zaslišanju osebe, ki bi ji lahko postavila vprašanja v zvezi z dogodkom. Sodišče prve stopnje ni razpolagalo z dokazi zoper tožnikove trditve, zato je na podlagi izvedenih, ki so tožbene navedbe vsi potrjevali, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo dejstvo padca in vzroka. Zanesljivo je ugotovljeno tudi, da je tožnik po padcu zvečer že naslednje jutro odšel na pregled v Splošno bolnišnico dr. JP na P. Niso razumljive pritožbene navedbe toženke, zakaj bi naj bilo pomembno, da je bil pregledan ob 8.21 uri in da se tožnik ob zaslišanju po štirih letih in pol ni spomnil, da je bil istega dne tudi pri osebni zdravnici.

7. Toženka v pritožbi (neuspešno) nasprotuje ugotovitvi prvega sodišča o krpi na tleh, ne nasprotuje pa ugotovitvi, da je za to odgovoren njen zavarovanec oziroma ne zanika subjektivnega zavarovalnega kritja. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnik dokazal nedopustno ravnanje zavarovanca, ki je povzročilo škodo. Na tleh ležeča krpa na spolzki podlagi predstavlja nevarnost, ki je ni mogoče opravičiti s pravico do (ne)reda v svojem domu. Po splošni določbi 10. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Tožnik je bil na obisku v stanovanju zavarovanca, ki drugim ne bi smel omogočiti proste hoje, če ni bila zagotovljena varnost. Ne drži niti pritožbena navedba, da ni potrebne vzročne zveze, saj je na tleh ležeča krpa povzročila padec, ne glede na to ali je tam ležala zaradi opustitve (ker je zavarovanec ni odstranil) ali zaradi ravnanja (ker jo je zavarovanec odvrgel). Toženka izostanka krivde zavarovanca za škodni dogodek ni skušala dokazovati. Odločitev sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti toženke je v skladu z določbami prvega odstavka 131. člena OZ, v zvezi s prvim odstavkom 965. člena OZ.

8. Tožnik v svoji pritožbi neutemeljeno nasprotuje svoji sokrivdi. Toženka jo je že v odgovoru na tožbo uveljavljala z navedbami, da bi moral biti bolj skrben in bi moral opaziti krpo na tleh v prostoru, ki ga je mogoče osvetliti s prižigom luči. Običajno skrbna hoja v stanovanju, ko ni dnevne svetlobe, je ob prižganih svetilih. Pritožbena navedba, da je tožnik tuje stanovanje poznal, ni utemeljena, saj je bil prav izostanek primerne razsvetljave vzrok, da krpe na tleh ni videl. Sodišče prve stopnje je po določbi prvega odstavka 171. člena OZ upoštevalo njegovo primerno sokrivdo 30 %.

9. Nobena pravdna stranka ni utemeljeno izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje o višini odškodnine. Toženka svoje pritožbene graje o previsoki odškodnini ni obrazložila, medtem ko tožnikovi razlogi za višjo odškodnino niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je primerno upoštevalo, da je tožnik 16. 12. 2008 utrpel udarec v prsni koš levo zadaj, ki je povzročil zlom sedmega rebra brez premika. Zato je bil zlom ugotovljen šele, ko je bil zaraščen s kalusom. Tožnik je bil RTG slikan, prejel je injekcijo zoper bolečine, potem pa je bil do 2. 2. 2009 še štirikrat pri osebnem zdravniku zaradi analgetikov. Hude telesne bolečine je trpel občasno tri dni, srednje hude en teden, občasne srednje hude v kombinaciji s stalnimi lahkimi dva tedna, potem pa še lahke pogoste štiri tedne in lahke občasne štiri tedne. Hospitalizacija ni bila potrebna, pač pa je bil sedem tednov in pol nesposoben za težje fizično delo, štiri tedne pa zmanjšano sposoben. Za ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je po kriterijih iz prvega odstavka 179. člena OZ utemeljena priznana odškodnina 2.500,00 EUR.

10. Tožnik je upravičen do odškodnine za intenziven strah, ki ga je utrpel tik pred padcem in po njem, ko mu je vzelo sapo. Z odškodnino 600,00 EUR je primerno upoštevano tudi, da je srčni bolnik, kar je zvišalo strah. Višja odškodnina ne bi bila utemeljena, ker med zdravljenjem ni bilo zapletov in tudi ne ugotovljenih nevarnosti v povezavi s srčno boleznijo. Po prvi medicinski obdelavi je po ugotovitvah izvedenca trpel še blag sekundaren strah pred telesnimi bolečinami, kakršen pa ne utemeljuje odškodnine.

11. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, pravilno uporabilo materialno pravo, brez bistvenih kršitev določb postopka, zato je po določbi člena 353 ZPP obe pritožbi glede glavne stvari zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo.

12. Toženka je utemeljeno opozorila, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o pravdnih stroških ni pravilno vštelo nagrade po tarifni številki 2200 Odvetniške tarife - OT v nagrado po tarifni številki 3100. Priznalo mu je 213,52 EUR stroškov nagrade pooblaščenki za izvenpravdni odškodninski zahtevek in 284,70 EUR nagrade za pravdni postopek. To ne pomeni, da je 0,75 nagrade za zahtevek vštelo v nagrado za postopek, kot je razlagalo, pač pa, da mu je za odškodninski zahtevek priznalo nagrado v višini 0,75 nagrade za postopek, kar je preveč. Ob natančnem izračunu ne bi bilo več presežka 4,72 EUR pravdnih stroškov v korist tožnika. Pritožbeno sodišče je glede na nizko razliko in glede na delni uspeh obeh pravdnih strank odločilo, da po drugem odstavku 154. člena ZPP vsaka nosi svoje pravdne stroške. S pritožbo nobena ni uspela glede glavne stvari, glede stroškov pa tožena stranka samo v minimalnem delu, zato tudi svoje stroške pritožbenega postopka nosi vsaka sama.