Jedro

Niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje nista dolžni ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev o posamezni stvari.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega V.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom na 200.000 (dvesto tisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

I. Okrajno sodišče v Mariboru je obsojenega V.Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. in 1. odstavku 134. člena KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka in na 40.000 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožbe obsojenca sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu v okviru izrečene pogojne obsodbe določeno kazen zapora znižalo na dva meseca zapora, v ostalem pa obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

II.Obsojenčeva zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 4.2.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, torej iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje ni razjasnilo in obrazložilo v svoji odločbi, na kakšen način je prišlo do poškodbe oškodovanca oziroma naj bi sodišče ne pojasnilo nesoglasja obsojenca in oškodovanca o nastanku poškodbe, zaradi česar naj sodba o teh dejstvih ne bi bila obrazložena. Sodišče druge stopnje je po mnenju zagovornice nekritično sledilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje in spregledalo, da je izvedenec medicinske stroke dopustil možnost nastanka poškodbe na tak način, kot je v zagovoru navajal obsojenec. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 29.5.2005, predlagal zavrnitev zahteve.

III.Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV.Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; V.1. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi popolnoma nejasni, ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje temu samo pritrdi, tako da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 210/98).

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (na primer opr. št. I Ips 375/2001) presodilo, da se v primeru obsodilne sodbe v zvezi s samim kaznivim dejanjem kot odločilna štejejo tista dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (4. odstavek 364. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 359. člena ZKP). Če gre za obsodilno sodbo morajo tako biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja (opis kaznivega dejanja) in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. To so tako imenovana odločilna dejstva, ki se nanašajo na dejanje za katerega je obsojenec spoznan za krivega. Sodišče pa mora v obrazložitvi, kjer navede razloge za vsako posamezno točko sodbe (skladno z določbo 6. odstavka 364. člena ZKP) določno in popolno navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (7. odstavek 364. člena ZKP) in ki jih je treba uvrstiti med odločilna dejstva. Niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje pa nista dolžni ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev o posamezni stvari.

2. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja po 3. in 1. odstavku 134. člena KZ, ker je oškodovanca B.A. iz malomarnosti hudo telesno poškodoval na ta način, da ga je z obuto nogo udaril v roko, s katero je oškodovanec dvigoval opeko, pri tem pa se je zavedal, da mu lahko s takšnim ravnanjem stisne roko in jo poškoduje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo, zaradi česar je oškodovanec utrpel strganje dolge tetive iztegovalke palca leve roke. Glede na opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ni moč pritrditi navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče ni ugotovilo na kakšen način je prišlo do poškodbe oškodovanca. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja po členu 134/3 in 1 KZ, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora in se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da sodišče ne sprejema obsojenčevega zagovora glede nastanka poškodbe oškodovanca, temveč po izvedenem dokaznem postopku, opirajoč se na izpoved oškodovanca, priče M.Z. in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, zaključuje, da je do poškodbe oškodovanca prišlo na način opisan v izreku sodbe. Višje sodišče je v svoji odločbi v celoti soglašalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se je opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb obsojenca, jih presodilo in jih tudi ustrezno obrazložilo in na straneh 2 do 3 sodbe odgovorilo na obsojenčeve navedbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter jih zavrnilo. Zato ni moč pritrditi navedbam obsojenčeve zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma o načinu nastanka oškodovančeve poškodbe. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti dejansko predstavlja nestrinjanje zagovornice z dokazno oceno, kot sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem sprejeli sodišči prve in druge stopnje in ki po vsebini pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

VI.Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve zakona, ki jo je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, saj navedbe v zahtevi po vsebini izpodbijajo pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijano pravnomočno sodbo, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

VII.Ker zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (člen 98.a ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je upokojenec, solastnik in lastnik nepremičnin ter osebnega vozila in nima preživninskih obveznosti).