Jedro

Ni mogoče odreči statusa žrtve vojnega nasilja - begunca osebi, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem samo zato, ker je aktivno in organizirano delala za NOB ter ima za čas dela za NOB priznano pokojninsko dobo kot posebno dobo v dvojnem trajanju in zato izpolnjuje tudi pogoje za priznanje statusa vojnega veterana. Niti Zakon o žrtvah vojnega nasilja, niti Zakon o vojnih veteranih nimata določbe o nezdružljivosti obeh statusov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1941/99-7 z dne 21.4.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24.11.1999 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 6.11.1998, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca od 9.5.1941 do 12.9.1943 ter pravica do doživljenjske mesečne rente za navedeno obdobje, in pravica do zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja in odločila, da se tožniku status begunca prizna za obdobje od 9.5.1941 do 30.4.1943, ne pa tudi za obdobje od 1.5.1943 do 12.9.1943, ko je tožnik aktivno in organizirano delal za NOB in mu je ta čas priznan v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje na Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 70/97 in 43/99). Navaja, da navedeni zakon za pridobitev statusa begunca ne določa kot izključitveni razlog sodelovanje z NOB. Zato po presoji sodišča dejstvo, da je tožnik v navedenem obdobju sodeloval z NOB, ne more biti razlog, da se tožniku za to obdobje ne prizna status begunca.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je, glede na ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabila določbe ZZVN. Meni, da je v posamezni zadevi potrebno presojati, ne le začetek prisilnega ukrepa, ampak tudi trajanje tega ukrepa in razloge za prenehanje. V tej zadevi je sporno obdobje od 1.5.1943 do 12.9.1943, katero ima tožnik priznano kot aktivno in organizirano delo za NOB v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju. S tem ko se je odločil za delo za NOB je bila prekinjena vzročna zveza med grozečim prisilnim ukrepom okupatorja, zaradi katerega je pobegnil in njegovim begunstvom. Udeležba v NOB ni združljiva s pojmom begunca, saj bi v nasprotnem primeru za osebo, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem v partizanske enote, morali ugotoviti, da je bila hkrati begunec in partizan. Statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati za obdobje, ki je tožniku že priznano v pokojninsko dobo kot posebna doba za čas udeležbe v NOV, saj znotraj istega časovnega obdobja ni mogel biti udeleženec NOV, torej vojni veteran po Zakonu o vojnih veteranih (ZVV, Uradni list RS, št. 63/95), ter kot civilna oseba na begu pred prisilnim ukrepom okupatorja. Sicer pa je že zvezni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SFRJ, št. 54/64) ločeval priznavanje statusa udeleženca NOV od priznavanja statusa begunca, in za isto časovno obdobje ni priznaval dveh različnih statusov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremeni ali razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik na tožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča za odločitev tožene stranke v določbah ZZVN ni podlage.

V ZZVN je zakonodajalec uredil posebno varstvo za tiste državljane, ki so med drugo svetovno vojno ali v določenih drugih minulih obdobjih ali okoliščinah pretrpeli nasilja, zaradi katerih so utrpeli negativne posledice - žrtve vojnega nasilja, med tem, ko je ZVV uredil posebno varstvo za tiste državljane, ki so v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo aktivno delovali zoper okupatorja - vojni veterani. Niti ZZVN niti ZVV nimata določb o nezdružljivosti statusov. Nasprotno ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99) v 7. členu izrecno določa, da osebi, ki izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ni mogoče odkloniti priznanja tega statusa samo zato, ker je že pridobila status vojnega veterana ali vojnega invalida po posebnem zakonu. ZZVN in ZVV vsebujeta le določbo o prepovedi kumuliranja enakih ali podobnih pravic. Glede na navedeno ureditev je za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca pomembno le, ali obstaja dejansko stanje, ki ga za priznanje tega statusa zahteva ZZVN. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče odreči statusa begunca za čas od 1.5.1943 do 12.9.1943 samo zato, ker je v tem času aktivno in organizirano delal za NOB in mu je bil ta čas priznan v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da ni podan pritožbeni razlog, prav tako pa tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.