Jedro

Določba tretjega odstavka 269. člena ZPP omejuje število vlog le na fazo priprav na glavno obravnavo, ne pa na čas med pripravljalnim narokom in glavno obravnavo oziroma nadaljnji postopek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 2.521,15 EUR zniža na 2.200,90 EUR znesek 210,09 EUR na 183,40 EUR in znesek 210,16 EUR na 183,50 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo, da je prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti ½ pravdnih stroškov, odmerjenih v znesku 2.521,15 EUR, ki jih je dolžna plačati v 12 zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok v znesku 210,09 EUR zapade v plačilo dne 1. 1. 2021, nadaljnji obroki pa v istem znesku vsakega 1. dne v vsakem naslednjem zaporednem mesecu, pri čemer zadnji obrok v znesku 210,16 EUR.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila prva toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ji je bil vročen izdatek sodne poravnave in sklep. Ni res, da se je s tožnikom v sodni poravnavi dogovorila da mu bo v dvanajstih obrokih povrnila polovico pravdnih stroškov, saj na naroku ni bila prisotna. Sodišče je stroške tudi napačno odmerilo. Uporabiti bi moralo v času vložitve tožbe veljavno tarifo in vrednost točke 0,459 EUR. Vrednost spora je bila ovrednotena pretirano visoko in neutemeljeno. Skupna vrednost parcel je 5.652,00 EUR, kar pomeni, da je vrednost storitve 300 točk, kar znaša po vrednosti ene točke 0,459 EUR 137,70 EUR. Zmotno je uporabljen 269. člen ZPP, ki določa, da sme vsaka stranka brez poziva sodišča vložiti največ dve pripravljalni vlogi in to najpozneje pred pripravljalnim narokom. Sodišče je tožniku priznalo stroške za pet vlog. Priznalo je tudi štirikratne stroške prevoza na sodišče, čeprav odvetnik na sodišču štirikrat ni bil. Na koncu stroškovnika je očitno kar sodnik pripisal prevozne stroške sodišča. Drugo in tretje tožena stranka na tožbo nista odgovorili, zato bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo ter odločiti, kdo in v kolikšnem znesku nosi stroške postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma je treba poudariti, da izpodbijani sklep1 predstavlja odmero stroškov pravdnega postopka, ki se je dne 10. 11. 2020 zaključil s sodno poravnavo, v kateri se je pritožnica zavezala povrniti tožniku ½ pravdnih stroškov v dvanajstih obrokih, s tem, da prvi obrok zapade 1. 1. 2021, zadnji pa 1. 12. 2021. Čeprav je sodno poravnavo dopustno izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi (tožbo za razveljavitev sodne poravnave2; 392. in 393. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ne pa s (predmetno) pritožbo, bo pritožbeno sodišče pritožnici odgovorilo na pritožbeno navedbo, da sodne poravnave ni sklenila, ker je ni bilo na naroku. Iz zapisnika (red. št. 105) izhaja, da je bil na naroku prisoten in sodno poravnavo tudi podpisal njen pooblaščenec A. A., ki je imel za sklenitev sodne poravnave tudi izrecno3 pooblastilo pritožnice (priloga B94).

6. O obveznosti pritožnice, da tožniku v 12 obrokih povrne ½ pravdnih stroškov, je odločeno s sodno poravnavo, ki ni izpodbita, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje glede druge drugo in tretje tožene stranke izdati zamudno sodbo in v njej odločiti o stroških postopka.

7. Pristop sodišča prve stopnje, ki je stroške po višini odmerilo s posebnim sklepom in le v tem delu v pravnem pouku dopustilo pritožbo, je po povedanem pravilen. Ni res, da je sodišče pri odmeri stroškov izhajalo iz previsoke vrednosti spornega predmeta. Tožnik je v tožbi za ugotovitev lastninske pravice kot vrednost spornega predmeta navedel 18.000 EUR (drugi odstavek 44. člena ZPP), pritožnica se v pritožbi zavzema za vrednost 5.652,00 EUR. Pritožnica vrednosti spornega predmeta v postopku pred sodiščem ni nasprotovala, korekturna dolžnost sodišča iz tretjega odstavka 44. člena ZPP pa tudi ni nastopila.

8. Nadalje ni res, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo vrednost točke 0,60 EUR. Po ustaljeni sodni praksi se stroški odvetniškega zastopanja odmerijo z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke, ki velja v času odmere stroškov. To pa je 0,60 EUR, ker je bila odmera opravljena po uveljavitvi spremembe Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 22/19) dne 6. 4. 2019. 9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo novelirano določbo tretjega odstavka 269. člena ZPP5 in brez podlage tožniku priznalo stroške za pet pripravljalnih vlog, namesto samo za dve. Ta določba omejuje število vlog le na fazo priprav na glavno obravnavo ne pa na čas med pripravljalnim narokom in glavno obravnavo oziroma nadaljnji postopek. Nenazadnje pa je tožnik do pripravljalnega naroka (ki je bil v tej zadevi razpisan skupaj s prvim narokom za glavno obravnavo) vložil le dve vlogi (4. 1. 2017 in 13. 7. 2017), ostale tri pa so bile vložen v zvezi z izdelanim elaboratom in njegovo dopolnitvijo. Glede na vsebino so bile vse tudi potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo tudi prevozne stroške, saj ni res, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da odvetnik tožnika ni bil štirikrat na sodišču. Iz zapisnikov narokov z dne 29. 3. 2016 , 5. 1. 2017, 4. 7. 2017 in 10. 11. 2017 izhaja prav nasprotno.

11. Pritožnica se neutemeljeno čudi še znesku 1,61 EUR, ki naj bi ga sodnik pripisal na stroškovnik. Gre za strošek zunanjega poslovanja sodišča (kilometrino), ki je bil plačan iz predujma tožeče stranke in je sestavni del stroškov pravdnega postopka, katerih ½ mora tožniku povrniti pritožnica.

12. Ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni bilo podlage za priznanje 500 točk za zahtevek6 (poleg priznanih 500 točk za tožbo) in prvi narok 4. 7. 2017 v višini 500 točk, saj je bil ta narok preložen, ker vabilo za pooblaščenca prvo tožene stranke ni bilo izkazano (zapisnik na list. št. 46). Za tak narok pa se lahko prizna le 25 % iz Tar. št. 18 (3. točka Tar. št. 20), v obravnavanem primeru 125 točk. Skupni stroški zato znašajo 4.401,80 EUR (in ne 5.042,30 EUR), zato mora pritožnica tožniku povrniti 2.200,90 EUR pravdnih stroškov (in 2.521,15 EUR). V tem delu je torej pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP). Ker se je pritožnica v sodni poravnavi dogovorila, da odmerjene stroške plača v 12 zaporednih mesečnih obrokih, s tem, da prvi obrok zapade v plačilo 1. 1. 2021, zadnji pa 1. 12. 2021, je pritožbeno sodišče določilo na novo le višino obrokov, dogovorjenega datum zapadlosti prvega in zadnjega obroka pa ni spreminjalo.

13. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP. Odgovor na pritožbo v tej zadevi ni bil potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ki je bil res izdan skupaj z izdatkom sodne poravnave in kot „enotna odločba“ vročen pritožnici. 2 Pritožnica ne trdi, da je takšna tožba vložena. 3 V skladu s 96. členom ZPP mora imeti pooblaščenec, ki ni odvetnik, za sodno poravnavo izrecno pooblastilo. 4 Iz pooblastila izhaja, da je pritožnica A. A. pooblastila za sklenitev in podpis eventualne poravnave na naroku za glavno obravnavo, določene za dne 10. 11. 2020, in da bo vsa dejanja, ki jih bo pooblaščenec opravil s tem pooblastilom, štela za pravno veljavna, kakor da bi jih opravila sama. 5 Ki v relevantnem delu določa, da lahko vsaka stranka brez poziva sodišča pošlje le dve pripravljalni vlogi, in sicer najpozneje 15 dni pred pripravljalnim narokom, sicer sodišče pripravljalne vloge ne upošteva. 6 Pri čemer ni jasno, za kakšno storitev sploh gre.