Jedro

V skladu z določbo 15.a člena KZ-1 se v primeru, ko je med drugim kaznivo dejanje zoper človekove pravice in svoboščine izvršeno zoper mladoletno osebo, glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe tega zakona o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilca preganja po uradni dolžnosti. Novela KZ-1C je tako leta 2015 na novo uredila način pregona kataloško določenih kaznivih dejanj iz poglavij zoper življenje in telo, človekove pravice in svoboščine ter spolno nedotakljivost pa tudi drugih kaznivih dejanj z znaki nasilja, katerih oškodovanci so mladoletne osebe. Na podlagi te določbe se storilci navedenih kaznivih dejanj na škodo mladoletnih oseb preganjajo po uradni dolžnosti, ker je zakonodajalec štel, da gre za ranljivo skupino oškodovancev.

V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje storjeno v času veljavnosti KZ-1E, ki je že vseboval specialno določbo o pregonu določenih kaznivih dejanj, storjenih zoper mladoletno osebo po uradni dolžnosti. To pomeni, da za pregon obsojenca glede dejanja na škodo mladoletnih F. F. in B. B. ni veljala določba tretjega odstavka 135. člena KZ-1, po kateri se pregon za kaznivo dejanje grožnje začne na predlog. Za pregon kaznivega dejanja na njuno škodo se torej v obravnavanem primeru predlog oškodovanca (kot procesna predpostavka) ne zahteva.

Zavzemanje obsojenčevih zagovornikov za izrek denarne kazni namesto pogojne obsodbe je obsojencu v škodo. Pogojna obsodba je za razliko od denarne kazni, ki je v skladu z določbo 43. člena KZ-1 opredeljena kot kazen, opozorilna sankcija oziroma sankcija opominjevalne narave. Izrečena je namesto kazni v primerih, ko zaradi narave in teže kaznivega dejanja kot tudi zaradi lastnosti storilca izrek kazni ne bi bil utemeljen. Njena vsebina se izčrpa že v opozorilu ob določeni zaporni oziroma denarni kazni, ki pa se dejansko ne izreče, ker to zaradi kazenskopravnega varstva ni nujno (tako imenovana substitucija kazni).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju I K 16831/2020 z dne 27. 10. 2022 spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določilo kazen dva meseca zapora, za kaznivo dejanje po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 pa kazen pet mesecev zapora. Po pravilih o steku mu je določilo enotno kazen v trajanju šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 16831/2020 z dne 9. 2. 2023 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena, v zvezi s tretjim odstavkom 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, v zvezi z 29. členom Ustave Republike Slovenije (Ustava) in zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi s 17. členom ZKP, v zvezi z določbo 29. člena Ustave. V obrazložitvi zahteve trdijo, da dejanje opisano pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje, da v obravnavanem primeru ni bil podan ustrezen predlog za kazenski pregon, da je sodišče nepravilno odmerilo kazensko sankcijo, da sodišče ni raziskalo razhajanj v izpovedbah prič, da sodišče ni zaslišalo obremenilne priče - mladoletnega B. B. in da obsojenec sploh ne bi smel biti spoznan za krivega, prav tako pa si ni zaslužil kazni, ki mu je bila izrečena. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti vseh obtožb oziroma podrejeno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da obe kaznivi dejanji vsebujeta vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje, da se dejanje, ki je storjeno proti mladoletni osebi, preganja po uradni dolžnosti, da je sodišče obsojencu izreklo kazen v mejah predpisane kazni, vprašanje primernosti izrečene kazni pa ni pravno, temveč dejansko vprašanje, da je sodišče v obrazložitvi sodbe opravilo argumentirano in celostno presojo vseh dokazov in da zahteva za varstvo zakonitosti pod "krinko uveljavljanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP", uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 135. člena ZKP je, da je obsojenec C. C. zagrozil, da mu bo takoj razčesnil glavo, če bo stopil na njegovo pot, saj je to že nameraval storiti, pa je zgrešil, čez eno uro pa je C. C. in njegovi partnerki D. D. ponovno zagrozil, da ju bo pospravil, če bosta uporabljala njegovo pot, zaradi česar se je C. C. ustrašil za svoje življenje in se počutil ogroženega.

6. Bistvo kazenskopravnega očitka v zvezi s kaznivim dejanjem po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 pa je, da je obsojenec zagrozil E. E. in njenima vnukoma F. F. in B. B., da jih bo vse postrelil, pri čemer jih je tudi zmerjal s cigani, zaradi česar so se oškodovanci počutili ogroženo.

7. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, ker obsojencu očitana ravnanja niso kazniva dejanja grožnje.

8. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da se pri kaznivem dejanju grožnje namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca odrazi v nameri storilca, da pri oškodovancu doseže občutek duševnega nelagodja zaradi predočene nevarnosti za življenje ali telo. Storilčev namen mora sodišče ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin vsakega posameznega primera, pri tem pa ne sme izhajati iz golih domnev ter sklepanj, kaj je storilec hotel (zasledoval) s svojimi ravnanji.1 Grožnja je resna samo, če je objektivno zmožno povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje.2 Pri presoji resnosti grožnje je treba upoštevati možen učinek ravnanja storilca kot celote in ne zgolj njegovih posameznih delov. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem in podobno.3

9. V obravnavanem primeru so iz opisov obsojencu očitanih kaznivih dejanj razvidni vsi zakonski znaki kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 oziroma po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Iz njiju so razvidne besede, ki jih je obsojenec izrekel oškodovancem, ki predstavljajo grožnjo, ki je objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane pravnomočne sodbe navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, na podlagi obširne dokazne ocene pa je napravilo zaključek, da je obsojencu dokazana storitev obeh očitanih kaznivih dejanj, ki ju je storil s krivdno obliko direktnega naklepa.4

10. Obsežne trditve zahteve, ki jih vložniki pravno opredelijo kot kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, da obsojenec ni izrekel besed, ki se mu pripisujejo, da ni imel namena ustrahovati ali vznemirjati oškodovancev, da je vzoren državljan in urejen človek, da sodišče ni "raziskalo" razhajanj v izpovedbah oškodovancev in tistim, kar so izjavili pred policijo, da priče v obravnavani zadevi niso bile resnicoljubne, da je obrazložitev pritožbenega sodišča "popolna farsa" in da obsojenec ne bi smel biti spoznan za krivega, pomenijo, v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe.

11. Obsojenčevi zagovorniki uveljavljajo, da je v obravnavanem primeru podana kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev utemeljujejo z navedbo, da v zvezi z mladoletnima oškodovancema F. F. in B. B. ni bil podan ustrezen predlog za kazenski pregon. Predlog je podala njuna babica E. E., ki ni zakonita zastopnica mladoletnih oškodovancev. Uveljavljano kršitev sklenejo z navedbo, da sta starša tista, ki bi morala podati predlog za pregon, sodišče pa bi moralo njuno mater H. H. pozvati k podaji ustreznega predloga, česar pa ni storilo.

12. Iz podatkov kazenskega spisa in izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da sta bila oškodovanca F. F. inB. B. ob storitvi kaznivega dejanja na njuno škodo dne 30. 8. 2018 mladoletna.

13. V skladu z določbo 15.a člena KZ-1 se v primeru, ko je med drugim kaznivo dejanje zoper človekove pravice in svoboščine izvršeno zoper mladoletno osebo, glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe tega zakona o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilca preganja po uradni dolžnosti. Novela KZ-1C je tako leta 2015 na novo uredila način pregona kataloško določenih kaznivih dejanj iz poglavij zoper življenje in telo, človekove pravice in svoboščine ter spolno nedotakljivost pa tudi drugih kaznivih dejanj z znaki nasilja, katerih oškodovanci so mladoletne osebe. Na podlagi te določbe se storilci navedenih kaznivih dejanj na škodo mladoletnih oseb preganjajo po uradni dolžnosti, ker je zakonodajalec štel, da gre za ranljivo skupino oškodovancev.5

14. V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje storjeno v času veljavnosti KZ-1E, ki je že vseboval specialno določbo o pregonu določenih kaznivih dejanj, storjenih zoper mladoletno osebo po uradni dolžnosti. To pomeni, da za pregon obsojenca glede dejanja na škodo mladoletnih F. F. in B. B. ni veljala določba tretjega odstavka 135. člena KZ-1, po kateri se pregon za kaznivo dejanje grožnje začne na predlog. Za pregon kaznivega dejanja na njuno škodo se torej v obravnavanem primeru predlog oškodovanca (kot procesna predpostavka) ne zahteva. Zato so brezpredmetne trditve zahteve, da v obravnavanem primeru ni bil podan ustrezen predlog za kazenski pregon, ker predloga ni podala njuna zakonita zastopnica, temveč njuna babica.

15. Obsojenčevi zagovorniki uveljavljajo, da je sodišče pri odmeri kazenske sankcije kršilo določbo 5. točke 372. člena ZKP, ker je zlorabilo svojo diskrecijsko pravico in obsojencu nepravilno odmerilo kazensko sankcijo. Menijo, da bi moralo sodišče obsojencu izreči denarno kazen ali sodni opomin. Ker mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, je kršilo tudi določbo 14. člena Ustave. Iz sodne prakse pritožbenih sodišč je namreč razvidno, da so bile obsojencem v podobnih primerih izrečene denarne kazni.

16. Zavzemanje obsojenčevih zagovornikov za izrek denarne kazni namesto pogojne obsodbe je obsojencu v škodo. Pogojna obsodba je za razliko od denarne kazni, ki je v skladu z določbo 43. člena KZ-1 opredeljena kot kazen, opozorilna sankcija oziroma sankcija opominjevalne narave. Izrečena je namesto kazni v primerih, ko zaradi narave in teže kaznivega dejanja kot tudi zaradi lastnosti storilca izrek kazni ne bi bil utemeljen. Njena vsebina se izčrpa že v opozorilu ob določeni zaporni oziroma denarni kazni, ki pa se dejansko ne izreče, ker to zaradi kazenskopravnega varstva ni nujno (tako imenovana substitucija kazni).6

17. V obravnavanem primeru je sodišče obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po pravilih o steku določilo enotno zaporno kazen v trajanju šestih mesecev s preizkusno dobo treh let. Izrečena kazen je odmerjena v mejah v zakonu predpisane kazni za obsojencu očitani kaznivi dejanji. V razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe7 je razumno in podrobno obrazložena. Nestrinjanje vložnikov zahteve z višino izrečene kazenske sankcije, ki ga utemeljujejo z navedbami, da je šlo za enkratno odklonsko ravnanje obsojenca, ki je osebnostno urejen in zrel človek in da kaznivih dejanj ni več ponavljal, čeprav je od dogodka minilo že 4 leta in pol, ponovno pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

18. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo načeli neposrednosti in kontradiktornosti, določbo 17. člena ZKP in obsojenčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave, ker ni zaslišalo mladoletnega oškodovanca B. B. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da zaslišanje navedene priče s strani obsojenca oziroma njegove obrambe med kazenskim postopkom ni bilo predlagano. Sodišče mladoletnega B. B., ki v času storitve kaznivega dejanja ni bil star niti 9 let, ni zaslišalo, ker je razumno ocenilo, da je dejansko stanje zadeve dovolj razčiščeno na podlagi že izvedenih dokazov. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče8 so priče E. E., F. F. in H. H. skladno izpovedale, da je bil tudi mladoletni B. B. deležen obsojenčevih groženj, njegova mati H. H.pa je izpovedala, da je bilo mladoletnega oškodovanca zaradi obsojenčevega ravnanja strah, zaradi česar je nekaj časa spal skupaj s starši. C.

19. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi z nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

20. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

21. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 37297/2016 z dne 7. 5. 2020, I Ips 4215/2020 z dne 26. 5. 2020 in I Ips 1660/2020 z dne 21. 9. 2023. 2 Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 54545/2011 z dne 11. 12. 2014. 3 Primerjaj npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 49251/2013 z dne 28. 1. 2016 in I Ips 2277/2011 z dne 10. 11. 2016. 4 12. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 11. in 12. točka sodbe pritožbenega sodišča. 5 Primerjaj Bergant, K. (2021): Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, str. 207. 6 Primerjaj Verdel Kokol V., nav. delo, stran 794 - 795. 7 13. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 13. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 8 10. točka razlogov sodbe višjega sodišča.