Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je bil tožnik spornega dne na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ker je imel v času preizkusa 0,31 mg/l alkohola v izdihanem zraku. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja - ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in kršil navodila tožene stranke, pa tudi obveznost iz 34., 35. in 1. odstavka 51. člena ZDR-1, iz katerih je razvidno, da je uživanje alkohola na delovnem mestu oziroma opravljanje dela pod vplivom alkohola prepovedano in nedopustno. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je podan utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reitegracijo in reparacijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 3. 2014, ki jo je podala tožena stranka, se kot nezakonita razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 21. 3. 2014 ne preneha in še vedno traja.

3. Tožena stranka je dolžna pozvati tožnika na delo v roku 8-ih dni po pravnomočnosti sodbe, za obdobje od 21. 3. 2014 do ponovne reintegracije v delovno razmerje, pa ob upoštevanju mesečnega bruto zneska plače v višini 1.279,71 EUR, obračunati vse zapadle bruto plače, odvesti od bruto plač davke in prispevke in nato tožniku izplačati neto plače za čas od 21. 3. 2014 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18-tega v mesecu za plačo za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8-ih dni po pravnomočnosti sodbe, ter tožniku vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 21. 3. 2014 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje.

4. Tožena stranka je dolžna iz naslova še neplačanega dela regresa za letni dopust za leto 2014 obračunati 610,70 EUR, od tega bruto zneska odvesti pripadajoče davke in tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila.

5. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, v roku 8-ih dneh, vse pod izvršbo.“ Ugotovilo je, da je tožena stranka umaknila zahtevek (pravilno: tožbo z zahtevkom) v višini 172,96 EUR bruto iz naslova regresa za letni dopust za leto 2014 in postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka sklepa) ter odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper navedeno sodbo ter zoper sklep o stroških tožeče stranke vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da primarno pritožbi ugodi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in s sklepom naloži v povrnitev toženi stranki vse pravdne stroške tožeče stranke, skupaj s pritožbenimi, v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški, še podredno pa, da uporabi pooblastilo v okviru prvega in drugega odstavka 118. člena ZDR-1 ter v tej zavezi odloči o odškodnini.

Sodišče razlaga, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi prekinila zakonito. Tožnik naj bi tekom 18-tih mesecev, šteto od dneva opomina, ki je bil tožniku vročen dne 19. 7. 2013, ponovno kršil pogodbene obveznosti. Dne 17. 2. 2014 je bila pri tožniku ne delovnem mestu ugotovljena stopnja alkohola 0,31 mg/l. Sodišče je zavzelo stališče, da je bil postopek ugotavljanja alkoholiziranosti na delovnem mestu opravljen pravilno, s čimer se tožnik ne more strinjati. V zapisniku z dne 17. 2. 2014 je vnesena vrednost 0,31 mg/l, v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa se tožena stranka sklicuje na vrednost 0,31 g/l. V sami odpovedi pogodbe tako ni niti enkrat zapisana meritev, za katero se zavzema tožena stranka in ji je v svoji odločitvi sledilo sodišče. V zvezi s tem ni mogoče govoriti o pisni napaki. Gre za podatek na podlagi katerega se sme preverjati pravilnost vsebine odpovedi. V kolikor ta podatek ni pravilno zapisan, taka preverba enostavno ni mogoča. Ni namreč slediti razlagi sodišča, da je prišlo v zapisu odpovedi do pisne napake. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ni priloga odpovedi, zato tudi ni moč preveriti, kaj je bilo mišljeno z zapisom v odpovedi 0,31 g/l, ali 0,31 mg/l, ali 0,31 g/kg. Stopnja alkoholiziranosti je v vsakem od primerov različna, ob upoštevanju, da tožena stranka ni upoštevala pogreška, pa sploh ni pravilno ugotovljena. Sodišče navaja, da odsotnost tožnikove nadrejene, to je A.A. v času oprave preizkusa alkoholiziranosti nima za posledico takojšnje ugotovitve nezakonitosti pogodbe, temveč bi šlo v takem primeru za manjšo pomanjkljivost pri izvedbi preizkusa alkoholiziranosti. Sodišče tako ponovno „pogleda čez prste“ toženi stranki, enako kot prej napako pri zapisu rezultata alkoholiziranosti pripiše pisni napaki, tudi pri izvedbi preizkusa alkoholiziranosti meni, da gre zgolj za manjšo pomanjkljivost. Ob upoštevanju, da B.B. preizkusa ni izvedla pravilno, bi bilo še kako pravilno, če bi bila ob preizkusu prisotna tudi tožnikova nadrejena, A.A.. Ugotavljanje alkoholiziranosti na delovnem mestu je tako potrebno izvesti na povsem pravilen način in ob ugotovljeni meritvi upoštevati pogrešek. Rezultat, ki ga pokaže aparat zaradi različnih dejavnikov, ni povsem natančen, zato se vedno upoštevajo odstopanja. Postopek ugotavljanja alkoholiziranosti v prekrškovnem postopku je popolnoma enak kot na delovnem mestu, različne so le sankcije. Glede na to, da alkoholiziranost na delovnem mestu pomeni hujšo kršitev pogodbe o zaposlitvi in odpovedni razlog, mora biti ta postopek speljan povsem pravilno, torej z upoštevanjem pogreška. B.B., ki naj bi bila po ugotovitvah sodišča, usposobljena za izvajanje takih preizkusov, je izpovedala, da pri nobeni od meritev, ki jo je opravila kadarkoli, tako tudi dne 17. 2. 2014, ni upoštevala pogreška, ter da se z vsebino Pravilnika o meroslovnih zahtevah ni srečala niti ga ni preučevala – v zapisnik je pač zapisala to, kar je pisalo na displeju merilnega aparata, to pa je po prepričanju sodišča zadosten dokaz, da je B.B. usposobljena za opravljanje meritev, čeprav iz njene izpovedi tudi izhaja, da se po letu 2008, ko je opravila izpit, na tem področju ni več izobraževala. Zaključek sodišča, da je bil aparat C. s katerim se je opravljala meritev, ustrezno preizkušen in kalibriran, po mnenju tožeče stranke ni pravilna. Res je B.B. na sodišču pokazala merilnik znamke C., ki je sicer imel nalepko o datumu kalibracije, vendar predložitev merilnika, na katerem ni bilo serijske številke, da bi se lahko opravila primerjava aparata z listino, ki potrjujejo kalibracijo na dan 7. 4. 2014, nima nobene dokazne vrednosti. Prav tako predložitev aparata ne more dokazovati, da je bil preizkus opravljen ravno s tem aparatom. Iz predloženega dokaza o preizkušenosti in kalibraciji merilnika C. izhaja, da je bil dne 7. 4. 2014 kalibriran aparat s serijsko številko ..., na aparatu, ki ga je sodišču pokazala B.B. pa je bila poleg letnice 2014, zapisana številka ... Tožena stranka tako ni zmogla dokazati, da je preizkus pri tožniku opravila z aparatom, ki je bil predložen sodišču, sodišče pa je kljub odsotnosti tega dokaza, zaključilo ravno nasprotno. Da B.B. ni bila usposobljena za delo z merilnikom, dokazuje tudi, da ob delu z njim ni znala niti najti, niti zapisati serijske številke, kot ji to nalaga obrazec, sama pa je povedala, cit. „da serijske številke nima“ oziroma „ne ve katera naj bi bila serijska številka“, kar ponovno dokazuje, da je sodišče zmotno zaključilo, da je B.B. usposobljena za delo z merilnikom znamke C.. Sodišče je svojo odločitev o tem, da je bila meritev opravljena ravno z v dokaz predloženim merilnikom, oprlo na ugotovitev, da tožena stranka razpolaga zgolj z enim merilnikom in to le s tem, ki je bil pokazan. Tako je trdila tožena stranka, sodišče pa ji je verjelo, pri čemer je spregledalo splošno znano dejstvo, da je tožena stranka družba z več tisoč zaposlenimi, zato mora zagotovo imeti v posesti več takih aparatov, zakaj je sodišče verjelo toženi stranki, da ne razpolaga z več kot enim aparatom za preizkus alkoholiziranosti, pa sodišče ni ustrezno obrazložilo. Kot izhaja iz obrazložitve odpovedi, odpoved ni bila podana zaradi ravnanja dne 24. 6. 2013, temveč zaradi ravnanja dne 17. 2. 2014. Postopek, ki je bil izveden tega dne, ni bil izveden pravilno, izvajala ga je oseba, ki je kljub potrdilu o usposobljenosti preizkus izvedla na pomanjkljiv način, brez prisotnosti tožnikove nadrejene, brez vpisa serijske številke aparata in brez upoštevanja pogreška. Četudi bi bil tožnik tega dne alkoholiziran na delovnem mestu, je bila obveza toženke to dejstvo ugotoviti na pravilen način in pogodbo odpovedati na način, kot se zahteva in od nje pričakuje, sodišče pa s svojimi zaključki ne more in ne sme nadomestiti napak, ki jih je v obravnavani zadevi storil delodajalec pred in v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je preuranjeno zavrnilo preostale dokazne predloge tožeče stranke, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ob tako pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in navaja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, zaradi česar tožena stranka nasprotuje navedbam v pritožbi tožeče stranke z dne 4. 12. 2014, ki so zavajajoče in neutemeljene. Tožeča stranka v pritožbi znova navaja, da je zaradi napačnega zapisa merske enote alkoholiziranosti v odpovedi, ta zapis ničen in odpoved nezakonita, s čimer se tožena stranka nikakor ne more strinjati, niti se s tem ne strinja prvostopenjsko sodišče, ki je napačno zapisano mersko enoto pravilno obravnavalo kot pisno pomoto. Tožena stranka je namreč v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko storila pisno napako, ko je navajala napačno mersko vrednost alkohola v litru izdihanega zraka, in sicer napačno 0,31 g/l alkohola v izdihanem zraku, kot je bilo pojasnjeno že tekom postopka na prvi stopnji. Ne glede na dejstvo, da se napačna merska enota pojavi dvakrat, to ne izključuje obstoja pisne pomote, saj je popolnoma jasno, da se količina alkohola ugotavlja bodisi v gramih alkohola na kilogram krvi (g/kg) ali v miligramih alkohola v litru izdihanega zraka (mg/l) in v nobeni drugi veljavni vrednosti, kot zmotno navaja tožeča stranka v pritožbi. Kakšna je prava merska enota ugotovljene alkoholiziranosti je nesporno razvidno iz Zapisnika o preverjanju uživanja alkohola po izdihanem zraku z dne 17. 2. 2014, torej miligram alkohola v litru izdihanega zraka (mg/l), in v Vabilu na zagovor št. ... z dne 17. 2. 2014, čemur je pravilno sledilo tudi sodišče. Tako je nesporno, da gre le za očitno pisno pomoto in da je bila mišljena pravilna merska enota miligram alkohola v litru izdihanega zraka (mg/l).

Odpoved nima narave javne listine niti to v tej zadevi ni relevantno. Tožeča stranka s takšnimi navajanji skuša le zakriti srž problema, in sicer, da je bil tožnik na delovnem mestu v alkoholiziranem stanju, kar je nesporno razvidno iz zapisnika z dne 17. 2. 2014, pa tudi B.B. je izpovedala, da je kazal znake vinjenosti. Ne nazadnje je tudi tožnik priznal, da je večer prej pil alkohol. Tako tožeča stranka navaja, da je sodišče toženi stranki znova „pogledalo čez prste“, ker naj bi v sodbi navajalo, da odsotnost tožnikove nadrejene A.A. v času oprave preizkusa alkoholiziranosti nima za posledico takojšnje ugotovitve nezakonitosti odpovedi, temveč bi šlo v takšnem primeru za manjšo pomanjkljivost pri izvedbi preizkusa alkoholiziranosti. A.A. je bila pri preizkusu prisotna, kot je izpovedala tako sama kot tudi B.B., sodišče pa je njunima izpovedbama sledilo in to utemeljilo na 12 strani sodbe. Tako je zgornjo navedbo sodišča tožeča stranka vzela iz konteksta. Sodišče je le pojasnjevalo, da v primeru alkoholiziranosti ne gre za formalno predpisan postopek, zaradi česar tudi morebitna ugotovitev, da priča ni bila prisotna, ne bi pomenilo nezakonitosti samega postopka izvedbe preizkusa alkoholiziranosti. Nadalje tožeča stranka v nadaljevanju napačno in selektivno povzema izpoved B.B. glede serijske številke alkotesta C., in jo na tak način popolnoma izkrivlja. Iz prepisa zvočnega posnetka z dne 11. 9. 2014, stran 25, izhaja, da je B.B. predložila sodišču C. alkotest v plastični embalaži. Na zunanji strani alkotesta ni bilo serijske številke, le zapis ... in ..., brez zapisa, da bi ti dve številki prestavljali serijsko številko aparata. Tožeča stranka se zaveda, da številki ... in ... nista serijski številki aparata, v nasprotnem primeru ne bi pričo pozvala, da naj pove še serijsko številko. B.B. je nato aparat odprla in ga predložila sodnici, ki je ugotovila, da se v njem nahajata dve bateriji in oznaka alkotest C. in številka ... B.B. je pojasnila, da ne ve, katera je serijska številka, vendar je več kot očitno, da se ena izmed zapisanih številk ujema s serijsko številko zapisano na potrdilu o kalibraciji, in sicer ..., tako da ni nobenega dvoma, da je bil predloženi aparat, s katerim se je opravljal preizkus alkoholiziranosti, tudi ustrezno tehnično pregledan in kalibriran. Po mnenju tožeče stranke tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil preizkus opravljen s predloženim aparatom, s čimer se tožena stranka ne strinja. Tožena stranka je že tekom postopka pojasnila, da ima PE D. v uporabi le predloženi aparat, s katerim se opravljajo vsi preizkusi alkoholiziranosti, kar sta potrdili tudi priči E.E. in B.B., zato je sodišče ocenilo, da je zadeva zadosti razjasnjena tudi brez zaslišanja vodje oddelka za varnost pri delu in varstvo pred požarom na upravi tožene stranke F.F.. Navedbe tožeče stranke v zvezi z dopustnim pogreškom so popolnoma zmotne, sklicevanje na Pravilnik o meroslovnih zahtevah za etilometre pa v konkretni zadevi popolnoma irelevantno, saj navedeni pravilnik določa meroslovne in tehnične zahteve, ki jih morajo izpolnjevati vsi etilometri, torej tudi etilometer, ki ga je v kritičnih trenutkih uporabljala tožena stranka. V 4. členu pravilnika, na katerega se sklicuje tožeča stranka, je določeno, kakšen je lahko največji dopustni pogrešek (NDP) etilometra, kar pa ne pomeni, da konkretni etilometer takšen pogrešek dejansko ima. Vrednosti NDP konkretnega etilometra so lahko različne, ne smejo pa biti večje od določenih v 4. členu predmetnega pravilnika. Kakšen je NDP etilometra Alkotest C., ki ga je pri meritvah uporabljala tožena stranka, je bilo pojasnjeno že v odgovoru na tožbo in je v mejah dovoljenega NDP po 4. členu pravilnika, zato se tožena stranka sklicuje na navedbe v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi. Tožeča stranka je tekom postopka napravila več napačnih izračunov glede pogreška, saj je v tožbi najprej navajala, da je pri Alkotestu C. potrebno upoštevati pogrešek v višini +-0,10 promila, nato pa je v pripravljalni vlogi od vrednosti, ki jo je etilometer pokazal dne 17. 4. 2013, odštela kar vrednost, ki je določena kot maksimalni NDP v skladu z zgoraj navedenim pravilnikom. Vrednost NDP določena v skladu s priloženim navodilom za Alkotest C. pa je dosti nižja (0,008 mg/l), zaradi česar se praviloma ne upošteva oziroma se upošteva le pri mejnih vrednostih. Kaj je tožeča stranka skušala z navajanjem pravilnika dokazati, tožeči stranki ni jasno, je pa več kot očitno, da je pogrešek pri aparatu, s katerim je bil opravljen preizkus, znan in glede na njegovo višino tudi v primeru njegovega upoštevanja, ne bi prišlo do drugačnega rezultata. Tožena stranka se strinja z naziranjem sodišča, da postopek ugotavljanja alkoholiziranosti na delovnem mestu ni enak prekrškovnemu postopku, zaradi česar delodajalcu ni potrebno upoštevati tolerance. V konkretnem primeru pa upoštevanje tolerance ne bi pripeljala do drugačne vrednosti alkohola v izdihanem zraku. Tožnik je bil na delovnem mestu v alkoholiziranem stanju tako dne 24. 6. 2013 kot tudi 17. 2. 2014, kot je pravilno ugotovilo sodišče. V obeh primerih je bila prisotnost alkohola v izdihanem zraku ugotovljena z merilnikom, tožnik je preizkus opravljal prostovoljno in je zapisnika v obeh primerih tudi podpisal ter priznal, da je užival alkohol. Obe osebi, ki sta pravilno izvajali preizkusa, sta bili s strani direktorja poslovne enote pooblaščeni za izvajanje tovrstnih preizkusov in za preizkus strokovno usposobljeni. Merilnik oz. aparat, s katerim je bil opravljen preizkus alkoholiziranosti, je bil v obeh primerih tehnično brezhiben oziroma kalibriran. Glede na vse navedeno tožena stranka Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču predlaga, da zavrne pritožbo tožeče stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne in zelo natančno razčlenjene razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

6. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

8. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so: - Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu „pismonoša“, nazadnje po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 4. 2012. - Tožnik je dne 19. 7. 2013 prejel prvo pisno opozorilo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti dne 24. 6. 2013, ker je bilo tega dne ugotovljeno, da je imel 0,91 mg/l alkohola v izdihanem zraku, kot izhaja iz zapisnika o preverjanju uživanja alkohola (B 2, B 12). Opozorjen je bil na možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v 18 mesecih od vročitve pisnega opozorila. Opozorilo je bilo utemeljeno, saj je tožnik očitano kršitev storil. - Tožnik je ponovno kršitev storil 17. 2. 2014, ko je bilo ugotovljeno, da je na delovnem mestu pod vplivom alkohola, saj je imel 0,31 mg/l alkohola v izdihanem zraku, kot izhaja iz zapisnika o preverjanju uživanja alkohola (B 15). Tožniku je bila zaradi ponovne kršitve dne 5. 3. 2014 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, potem ko mu je bil pred podajo odpovedi omogočen zagovor dne 28. 2. 2014. - Postopek ugotavljanja vinjenosti je bil opravljen pravilno in z ustreznim merilnikom, tožnik je s preizkusom, ki ga je opravila strokovno usposobljena pooblaščena oseba B.B., soglašal in podpisal zapisnik.

- V zvezi z ugovori tožnika, da merilnik ni bil ustrezno preizkušen in kalibriran, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso utemeljeni, ker je bil preizkus opravljen z merilnikom C., ki je bil nazadnje tehnično pregledan in kalibriran 7. 4. 2014, pred tem pa 11. 10. 2013. 9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 85., 87. in 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1), ki opredeljujejo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi oz. postopek pred redno odpovedjo s strani delodajalca. Ugotovilo je, da je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podala pravočasno, v prekluzivnem roku, ki je določen v 3. odstavku 89. člena ZDR-1, ter da je bil postopek izpeljan po določbah 85. člena ZDR-1 ter da je tožena stranka pred odpovedjo izpolnila obveznosti iz 1. odstavka 85. člena ZDR-1 in tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi ponovne kršitve pogodbe in drugih obveznosti v preizkusni dobi po prejemu predhodnega utemeljenega pisnega opozorila. Pravilno je presodilo, da je tožena stranka tožniku omogočila obrambo ter da so podani vsi zakonski pogoji oz. da je dokazan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz 3. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 89. člena ZDR-1).

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker so rezultati alkotesta napačni, oziroma ker so rezultati meritev v zapisniku z dne 17. 2. 2014 in v odpovedi različni (0,312 g/l, 0,31 mg/l, 031 g/kg), pri čemer se odpoved sklicuje na napačno meritev. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gre le za pisno pomoto pri zapisu meritve, ne pa za bistveno napako, zlasti ker je jasno, katera meritev je pravilna.

Rezultat meritev ob dejstvu, da je tožnik tudi sam priznal, da je prejšnji večer užival alkohol, tudi ni dvomljiv ali sam po sebi nepravilen zato, ker se pri preizkusu ni upošteval pogrešek. Zlasti zato, ker upoštevanje tolerance ne bi bistveno vplivalo na rezultat (glede na vrednost največjega dopustnega pogreška – NDP, ki je glede na navodila za Alkotest C. 0,008 mg/l, kot izhaja tudi iz pojasnil tožene stranke v odgovoru na pritožbo). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da pri toženi stranki, zlasti ker je tožnik kot pismonoša opravljal delo tudi z avtomobilom oziroma motornim vozilom, delavci v organizmu ne smejo imeti nič alkohola, mamil ali drugih psihoaktivnih snovi, to pa pomeni, da bi bil rezultat alkotesta pri tožniku, tudi če bi se upošteval pogrešek, še vedno pozitiven.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da B.B. ni bila ustrezno usposobljena za izvajanje preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom, saj izvedeni dokazi potrjujejo, da je bila za to pooblaščena in ustrezno usposobljena. Pri tem ni bistvenega pomena dejstvo, da naj B.B. ne bi znala najti serijske številke na merilniku, neutemeljeni pa so tudi dvomi tožeče stranke o tem, da je bil preizkus res opravljen z merilnikom, ki ga je tožena stranka predložila sodišču, saj je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje to dejstvo pravilno ugotovljeno.

12. Dokazano je, da je bil tožnik dne 17. 2. 2014 na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ker je imel v času preizkusa 0,31 mg/l alkohola v izdihanem zraku, kar je glede na to, da je bila to ponovna (istovrstna) kršitev delovnih obveznosti, utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede očitane kršitve, dokazna ocena pa je pravilna in prepričljiva. Dokazni postopek je bil obsežen in natančen.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja - ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in kršil navodila tožene stranke, pa tudi obveznost iz 34. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter obveznosti iz 35. člena ZDR-1, ker ni spoštoval in izvajal predpisov o varnosti in zdravju pri delu, saj je bil v času opravljanja dela pod vplivom alkohola. Ravnal pa je tudi v nasprotju z določbami 1. odstavka 51. člena ZVZD-1, po katerem delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc. Iz citiranih predpisov je razvidno, da je uživanje alkohola na delovnem mestu oziroma opravljanje dela pod vplivom alkohola prepovedano in nedopustno. To pa izhaja tudi iz določb pogodbe o zaposlitvi, pravilnika in navodil tožene stranke, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi sodbe.

14. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče ob ugotovitvi, da je podan utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Glede na težo in naravo same kršitve in naravo dela, ki ga je tožnik opravljal, je ugotovljena kršitev tako huda, da je tožena stranka utemeljeno uporabila strogo sankcijo – redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ter 3. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154. člen in 165. člen ZPP). Ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka v skladu z določbo 5. odstavka Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.