Jedro

Tožnik je delo pri toženki opravljal ves čas zaposlitve pri formalnih delodajalcih, zato ima to njuno razmerje ves ta čas vse elemente (razen plačila za opravljeno delo po fiktivnih podjemnih pogodbah s strani formalnega delodajalca in prijave v obvezna zavarovanja) delovnega razmerja. Tožnik je zato upravičen do plačila prikrajšanja, ki mu je nastalo zaradi takšnega ravnanja toženke, in sicer plačila razlike v vsakokratni mesečni bruto plači, potnih stroških, malic, regresov in trinajstih plač, med zneski, ki jih je prejel od formalnega delodajalca, in zneski, ki bi jih dejansko moral prejeti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje dokazov v tej smeri zaradi napačne uporabe materialnega prava ni izvajalo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje delno razveljavita: - v točki I/2 izreka v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo plač v mesečnem bruto znesku 2.300,00 EUR in osebnih prejemkov iz delovnega razmerja: vsakoletne skupinske delovne uspešnosti, poračunom RVD, vsakoletnih regresov in trinajstih plač v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - v točki I/4 izreka v zvezi z zahtevkom, da je toženka dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas za delovno mesto voznik luške mehanizacije; - v točki III izreka v delu, ki se nanaša na stroške tožnika ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da med tožečo in drugo toženo stranko od 1. 10. 1997 dalje obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto Voznik luške mehanizacije (podredno KV LTD Viličarist), od 22. 7. 2014 pa z omejitvijo opravljanja dela - pretežno sedeče delo vsaj 2/3 delovnega časa – v ostalem času pa lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu, za delo pri katerem ročno premešča bremena do največ 10 kg in za osnovno bruto postavko 9 EUR/h povečano za vse dodatke po kolektivni pogodbi in splošnih aktih druge toženke; da je druga toženka dolžna tožnika pozvati v delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi po tej sodbi od 1. 10. 1997 dalje ter mu priznati pravice iz delovnega razmerja oz. vse pravice po pogodbi o zaposlitvi od 1. 10. 1997 dalje, vključno z obračunom in izplačilom vsakokratnih mesečnih plač v višini 2.300,00 EUR bruto za navedeno obdobje, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, vključno z vsakomesečnim obračunom in izplačilom vsakoletne medletne skupinske delovne uspešnosti, poračunom RVD, vsakoletnih regresov in trinajstih plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov pa do plačila, ter ga od 1. 10. 1997 dalje prijaviti v vsa zavarovanja (pokojninsko, zdravstveno, starševsko, za brezposelnost) ter dodatno pokojninsko zavarovanje, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 15 dni; da se ugotovi, da je med tožnikom in drugo toženko z dnem 9. 10. 2019 prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi na drug nezakonit način in se nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi razveljavi; da je druga toženka tudi od 9. 10. 2019 dalje dolžna tožnika pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi, vključno z obračunom vsakokratnih mesečnih plač v višini 2.300,00 EUR bruto, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, vključno z obračunom regresa, RVD in vsakokratne trinajste plače, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov pa do plačila, ter tožnika tudi od 9. 10. 2019 dalje prijaviti v vsa zavarovanja – pokojninsko, zdravstveno, starševsko, za brezposelnost, ter dodatno pokojninsko zavarovanje vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 15 dni in da sta toženki dolžni v roku 15 dni tožniku povrniti stroške postopka po odmeri sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne poteka paricijskega roka do plačila (točka I izreka). Tožbo je v delu, kjer tožnik zahteva od druge toženke izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto Voznik luške mehanizacije (podredno KV LTD Viličarist) zavrglo (točka II izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo (pravilno: sodbo in sklep) sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške pa naj krije druga toženka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je, da je tožnik opravljal delo na enak način kot luški delavci in sicer osebno, nepretrgano, po navodilih, pod nadzorom in v organiziranem delovnem procesu druge toženke, le plačo so mu izplačevale četrta, tretja oziroma prva toženka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo tudi, da so te ob najavljeni potrebi druge toženke poslale določeno število delavcev, ki so delo opravljali po njenih navodilih. Četrta, tretja in prva toženka niso bile registrirane za posredovanje delavcev k drugemu uporabniku. Druga toženka je bila dejanski delodajalec tožnika. Tako so ostale toženke tožnika dejansko zaposlovale na črno, saj niso imele pogojev za posredovanje svojih delavcev uporabniku – drugi toženki, ker niso imele registrirane dejavnosti posredovanja delavcev k uporabniku. Tožnik je delo pri drugi toženki opravljal brez pisne pogodbe, za tak primer pa se po 18. členu ZDR-1 šteje, da obstoji pogodba o zaposlitvi med drugo toženko in tožnikom, po sedmem odstavku 5. člena ZPDZC-1 pa mu je druga toženka dolžna priznati plačilo nadomestil plače v višini, kot mu za to delo pripada za celotno obdobje. Sklicuje se na pravno mnenje dr. Darje Senčur Peček v članku Neuporaba in spremenjena uporaba institutov delovnega prava (Podjetje in delo 6-7/2015/XLI). V nadaljevanju pa pritožnik opozarja, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja za celotno obdobje, tožniku kršilo ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS v zvezi z 2. in 14. členom Ustave RS. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da so ostale toženke agencijsko posredovale delavce k drugi toženki. Vse so ravnale v nasprotju z zakonskimi normami, in sicer četrta, tretja in prva toženka v nasprotju z 2. odstavkom 163. člena ZUTD, 59. - 63. členom ZDR-1 in 3. členom ZPDZC-1, druga toženka pa s 3. odstavkom 166. člena ZUTD, 59. - 64. členom ZDR-1 in 4. členom ZPDZC-1. Te določbe pa so kršile zaradi "poslovnega interesa", ki se je kazal v izkoriščanju tožnika, ki je delo opravljal po bistveno nižji ceni, kot je bila cena določena v kolektivni pogodbi druge toženke. Druga toženka je z ostalimi toženkami sklepala pogodbe le pod pogojem, da te niso bile registrirane kot agencije, kar je nedopusten in nemoralen nagib. Šlo je le za pridobitev dobička na škodo tožnika. Ker je bil tožnik dejansko v delovnem razmerju pri drugi toženki, je ta dolžna vzpostaviti zanj stanje, kot bi bilo, če bi ravnala zakonito. Poleg tega pa poudarja še, da tudi če bi bile ostale toženke agencije, bi moral tožnik preiti k drugi toženki kot dejanskemu delodajalcu, ker pri njej ni delal začasno. Na to kaže večletno opravljanje dela tožnika na delovnem mestu Voznik luške mehanizacije oz. KV LTD viličarist, zato je pri drugi toženki šlo za stalno potrebo po njegovem delu. Ker ostale toženke niso imele zakonito prijavljene dejavnosti, je tožnik pri drugi toženki delo opravljal na črno. Po ZDR-1 se šteje, da obstoji pogodba o zaposlitvi z drugo toženko, ki mu je dolžna priznati nadomestilo plače v višini 2.300,00 EUR za celotno obdobje po 7. odstavku 5. člena ZPDZC-1 in 162. členu OZ. Ker tožnik zaradi grobih posegov v njegove temeljne pravice ni prejemal prihodka, ki ga je zaslužil, predlaga, da to večletno nezakonitost sodišče odpravi in naloži drugi toženki, da ga pozove nazaj na delo ter končno začne izvrševati tožnikove pravice iz delovnega razmerja pri njej, za nazaj pa mu prizna izplačilo prihodka, ki ga je že zaslužil, a ga ni dobil plačanega.

3. Druga toženka je podala odgovor na pritožbo in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je (razen v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v denarnih prejemkih, ter v zvezi s pozivom nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas, polni delovni čas za delovno mesto voznik luške mehanizacije) pravilno in popolno ugotovilo. Sodba je v tem delu pravilna, pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na terjatev, da je druga toženka dolžna tožniku izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto Voznik luške mehanizacije oz. podredno KV LTD Viličarist. 6. Pritožbeno sodišče je presojalo le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Glede na to, da družbi A. d. o. o. in B. d. o. o. nista obstajali že ob vložitvi tožbe, družba C. d. o. o. pa je bila iz sodnega registra izbrisana na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. St 493/2020 z dne 18. 6. 2020, je sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na njih, pravilno zavrglo. Tako je D. d. d. v tem sporu edina toženka.

8. Tožnik je bil od 1. 10. 1997 do 30. 11. 1998 in od 1. 9. 2001 do 6. 1. 2002 zaposlen pri delodajalcu A. d. o. o. , od 1. 12. 1998 do 31. 9. 2001 pri delodajalcu B. d. o. o., od 7. 1. 2002 do 27. 10. 2019 je bil zaposlen pri delodajalcu C. d. o. o., ki mu je iz poslovnega razloga odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Dne 15. 10. 2019 je na toženko vložil zahtevek za odpravo nezakonitosti po 200. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.), s katerim je zahteval priznanje delovnega razmerja za čas, ko je bil IPS delavec, sklenitev pogodbe o zaposlitvi in poziv na delo. Dne 27. 10. 2019 je vložil tožbo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in posledično za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri toženki za ves čas, ko je bil tožnik v delovnem razmerju z drugimi delodajalci, pri katerih je bil tudi prijavljen v vsa obvezna zavarovanja, saj skladno z obstoječo sodno prakso, na katero se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve, in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022 in VIII Ips 20/2022, vse z dne 20. 12. 2022, VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022 in VIII Ips 5/2022 z dne 21. 2. 2023, delavec in zato tudi tožnik ne more imeti sklenjenih dveh pogodb o zaposlitvi za polni delovni čas. Iz istega razloga je sodišče pravilno zavrnilo tudi zahtevek, da ga je toženka dolžna pozvati v delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi po tej sodbi od 1. 10. 1997 dalje.

10. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 17 obrazložitve izhaja, da je imela toženka v vtoževanem obdobju, ko je imel tožnik sklenjene pogodbe o zaposlitvi z delodajalci A., B. in C., z njimi formalno sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju, pri čemer se je sklicevala na podjem iz 619. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), po katerih so tožnikovi delodajalci toženki nudili kvalificirano delovno silo glede na njene potrebe. Pogodbe je sklepala za opravljanje luško prekladalnih in drugih storitev, ki jih je naložila IPS podjetju, kot so bili tudi tožnikovi delodajalci. Plačilo je bilo dogovorjeno na mersko enoto tudi cena/uro za posamezno vrsto storitve. Imela je pravico preverjanja podatkov o ustreznosti izvajalcev storitev in izvajanja nadzora v okviru svojih obveznosti vodenja pristanišča po koncesijski pogodbi in pravico voditi evidence opravljenih storitev zaradi obračuna. IPS podjetje je bilo dolžno sporočiti ime odgovorne osebe zaradi nadzora med opravljanjem njegovih storitev in neposredno komunikacijo z odgovornimi delavci toženke in pred opravljanjem dela izvajalcem posredovati navodila za izvedbo naročene storitve. Toženka je imela pravico nadzorovati IPS podjetje pri spoštovanju predpisov in ga opozoriti na morebitne kršitve, sklenjene pa so imeli tudi sporazume po 39. členu ZVZD-1. IPS podjetje pa je delavcem izplačevalo plačo, zagotavljalo usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu, zaščitno opremo, z njim pa so delavci tudi urejali odsotnosti zaradi bolniškega staleža in dopustov. Delovni proces je organizirala druga toženka in ga je v vtoževanem obdobju opravljala pretežno z IPS delavci. Pri IPS podjetjih je določala delovno silo po profilih in skupinah.

11. Tožnik, ki je bil pri C. d. o. o. nazadnje zaposlen kot voznik viličarja 8 ton, je delal kot luško transportni delavec pod nadzorom delovodje (luški ali od IPS), delovna navodila je dobil od luškega disponenta ali od luških vodij planov. Opravljal je delo, ki mu ga je določila toženka. Za vstop na in z dela je imel njeno kartico (dovolilnico). Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik vključil v organiziran delovni proces toženke na način, da se je zaposlil pri delodajalcih, ki so ga napotovali na delo k toženki, kjer je za plačilo, ki ga je prejemal od delodajalcev, osebno in ves čas zaposlitve pri teh IPS nepretrgano opravljal delo po navodilih in pod nadzorom toženke.

12. Pogodbe, sklenjene med IPS in toženko, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje niso imele bistvenih elementov podjema oziroma podizvajalske pogodbe. IPS podjetje ni prejelo naročila za opravo storitve prekladanja ali npr. prevoza točno določene količine posameznega tovora, ampak je toženka od IPS zahtevala za naslednji dan točno število delavcev posameznega profila, zato je bil predmet pogodbe zagotovitev delovne sile in ne izvajanje del. Prav tako je sama organizirala delovni proces na terminalu (nadzor delavcev preko kontrolorjev tako glede izvedbe dela kot tudi glede varnosti in zdravja pri delu) in ne IPS, ki bi ga, če bi bil dejansko kot podizvajalec, vsekakor organiziral sam. Poleg tega je toženka tudi sama izbirala delavce IPS podjetij, ki so delo pri njej opravljali. Na podlagi tega je sodišče pravilno ugotovilo, da so tožnikovi formalni delodajalci po vsebini dejansko opravljali dejavnost zagotavljanja dela tožnika pri toženki, čeprav za to dejavnost niso izpolnjevali zakonsko določenih pogojev. Skladno z določbo 163. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 s sprem.) bi morali biti vpisani v ustrezni register, pridobili pa si tudi niso dovoljenja za opravljanje te dejavnosti, poleg tega pa tožnik dela pri toženki ni opravljal začasno, ampak trajno, čeprav je skladno s tretjim odstavkom 163. člena ZUTD in prvim odstavkom 61. člena ZDR-1 napotitev delavca k uporabniku, torej tožnika, lahko le začasna. Kot izhaja iz že navedenega je toženka takšen način sodelovanja pogojevala, tako so bili tudi tožnikovi formalni delodajalci povsem odvisni od nje. Toženka pa je zlorabila na videz zakonite pogodbe na škodo tožnika in s tem prikrila tudi tožnikovo dejansko zaposlitev pri njej.

13. Kljub tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča RS v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021 z dne 5. 10. 2021 napačno zaključilo, da je šlo pri delu tožnika za toženko po vsebini za agencijskega delavca zaposlenega pri formalnih delodajalcih, ki so zagotavljali njegovo delo v smislu določb 59. do 63. člena ZDR-1 toženki, zato je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in posledično zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja s toženko, vključno z zahtevkom za plačilo plače pri toženki in nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja pri toženki z dnem 27. 10. 2019 in pozivom nazaj na delo. Kot izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je tožniku delovno razmerje pri C. prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

14. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožnikove tožbene zahtevke in delno zavrglo tožbo, je, razen v delu, ki se nanaša na tožnikove denarne zahtevke do toženke do dneva prenehanja delovnega razmerja 27. 10. 2019 in poziv na delo, pravilna. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba v tem delu izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

15. Vrhovno sodišče RS je v zadevah iz točke 9 obrazložitve te sodbe in sklepa zavzelo stališče, da je zaradi takšnega načina poslovanja med toženko in tožnikovimi formalnimi delodajalci (prikrito delovno razmerje tožnika s toženko) prihajalo do kršitve osnovnih pogojev zaposlitve delavcev in s tem tudi tožnika, ki morajo biti (če so zaposleni pri delodajalcih za zagotavljanje dela delavcev) vsaj takšni, kot če bi jih uporabnik zaposlil neposredno na istem delovnem mestu. Druga toženka je v bistvu bila tožnikov dejanski delodajalec, saj je obstajala trajna potreba po njegovem delu, zato je njena odgovornost enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.

16. Sodišče prve stopnje zaradi materialnopravno zmotnega stališča, da je tožnik delo za toženko opravljal kot napoteni delavec, ni ugotavljalo bistvenih dejstev, ki se nanašajo na tožnikov denarni zahtevek v zvezi s prikrajšanjem pri prejemkih iz delovnega razmerja. Tako je pritožbeno sodišče sodbo v točki I/2 v delu, ki se nanaša na prikrajšanje tožnika v obdobju, ko je imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi s formalnimi delodajalci, do prenehanja delovnega razmerja pri zadnjem formalnem delodajalcu dne 27. 10. 2019, razveljavilo. Tožnik je delo pri toženki opravljal ves čas zaposlitve pri formalnih delodajalcih, zato ima to njuno razmerje ves ta čas vse elemente (razen plačila za opravljeno delo po fiktivnih podjemnih pogodbah s strani formalnega delodajalca in prijave v obvezna zavarovanja) delovnega razmerja. Tožnik je zato upravičen do plačila prikrajšanja, ki mu je nastalo zaradi takšnega ravnanja toženke, in sicer plačila razlike v vsakokratni mesečni bruto plači, potnih stroških, malic, regresov in trinajstih plač, med zneski, ki jih je prejel od formalnega delodajalca, in zneski, ki bi jih dejansko moral prejeti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje dokazov v tej smeri zaradi napačne uporabe materialnega prava ni izvajalo.

17. Tožniku je delovno razmerje pri zadnjem delodajalcu prenehalo 27. 10. 2019, kot izhaja iz priloge A1, iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do odpovednega razloga, ki je bil v tem, da je toženka kot edini naročnik tožnikovemu zadnjemu formalnemu delodajalcu odpovedala pogodbo o opravljanju luško prekladalnih del. Glede na stališča VS RS npr. v zadevi VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022 in zadevi VIII Ips 11/2022 z dne 20. 12. 2022 tožniku pogodba o zaposlitvi ni mogla zakonito prenehati, zato lahko tožnik v obravnavanem primeru uveljavlja obstoj delovnega razmerja pri toženki, poziv na delo in pravice iz delovnega razmerja tudi po 27. 10. 2019. Zaradi tega je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo tudi v tem delu in posledično tudi v odločitvi, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

18. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožnika, delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče zadevo v nerazveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen in 3. točka 365. člena ZPP). Gre za obsežen sklop dejstev, od katerih je odvisna ugotovitev utemeljenosti zahtevkov po višini, sodišče prve stopnje pa dejstev s tem v zvezi sploh še ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je zato ocenilo, da ugotovljenih pomanjkljivosti samo ne more odpraviti. Namen pritožbenega odločanja je preverjanje izpodbijane odločitve in ne prenos ugotavljanja obsežnih sklopov dejstev, ki bi jih prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. Ob tem pa z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Sodišče prve stopnje bo moralo v zvezi s prikrajšanjem tožnika za plačilo, pozivom na delo in obstojem delovnega razmerja po 27. 10. 2019 izvesti vse predlagane in potrebne dokaze, ki jih zaradi stališča, da tožnik ni upravičen do višjega plačila za dejansko opravljeno delo pri toženki, ni izvedlo ter o tem delu zahtevka ponovno odločiti.

19. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.