Jedro

Pravnomočna odločitev, da je dolžna toženka tožnika pozvati na delo in mu za čas od 10. 10. 2019 do 24. 5. 2020 priznati vse pravice iz delovnega razmerja s prijavo v socialna zavarovanja in vpisom delovne dobe v matično evidenco in da je delovno razmerje med strankama nezakonito prenehalo, predstavlja podlago za prisojo prejemkov iz delovnega razmerja za čas po prenehanju le-tega pri družbi IPS. Za čas po prenehanju delovnega razmerja (razlika v plači za mesece od novembra 2019 dalje, 13. plača oziroma božičnica in regres za letni dopust za leta od 2020 dalje) je zgolj na tej podlagi reparacijski zahtevek utemeljen; s tem ko sodišče prve stopnje ni navedlo (drugih) razlogov, zakaj mu je ugodilo, ni storilo uveljavljane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sicer pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za odločitev, vsebovano v izpodbijanem delu sodbe za čas do prenehanja delovnega razmerja (razlika v plači za mesece do vključno oktobra 2019, ko je tožniku delovno razmerje pri družbi IPS in s tem nezakonito pri toženki prenehalo, 13. plača oziroma božičnica in regres za letni dopust za leta do vključno 2019), je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Zaradi podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je v tem delu, posledično pa še v delu odločitve o pravdnih stroških in zavezancu za plačilo sodne takse, ki je odvisna od uspeha, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi v:

- točki II izreka;

- točki IV izreka za zneske do vključno oktobra 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, točkah V in VI izreka za zneske do vključno leta 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter točkah VII in VIII izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama od 10. 10. 2019 do 24. 5. 2020 (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku za ta čas prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v obvezno in dodatno pokojninsko zavarovanje, zdravstveno, starševsko zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti z vpisom delovne dobe v matično evidenco (točka II izreka); za čas od 25. 5. 2020 do 16. 5. 2023 je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (točka III izreka). Naložilo ji je plačilo razlike v plači v zneskih, ki so razvidni iz izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; višji zahtevek je zavrnilo (točka IV izreka); plačilo 13. plače (in božičnice) v zneskih, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi; višji zahtevek je zavrnilo (točka V izreka); regresa za letni dopust v zneskih, ki so razvidni iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi; višji zahtevek je zavrnilo (točka VI izreka). Naložilo ji je povrnitev pravdnih stroškov v višini 556,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka VII izreka) in jo določilo za zavezanca za plačilo sodne takse (točka VIII izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe in stroškovno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sodba ni obrazložena. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kateri podlagi je tožnik upravičen do vtoževanih zneskov. Odločitev o priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 10. 10. 2019 do 24. 5. 2020 je že pravnomočna. Tožnik je bil v delovnem razmerju z družbo A., d. o. o. Delo je opravljal na območju toženke, saj je imela ta družba s toženko sklenjeno pogodbo o opravljanju luško prekladalnih storitev kot družba IPS (izvajalec prekladalnih storitev). Vprašanje razmerja med tožnikom, družbo IPS in toženko je zahtevno pravno vprašanje, na katero so sodišča dajala različne odgovore. S presojo Vrhovnega sodišča RS, da je šlo za zlorabo, ki utemelji odgovornost toženke za prejemke tožnika iz delovnega razmerja (reparacijo), toženka ne soglaša. Predstavlja poseg v 22. in 74. člen Ustave RS. Je v nasprotju s svetovalnim mnenjem VIII SM 2/2021 z dne 5. 10. 2021. Nezakonito poslovanje družbe IPS ni podlaga za obstoj delovnega razmerja; dejansko je šlo za posredovanje dela delavcev uporabniku. Izpolnjevanje pogojev za izvajanje takšne dejavnosti s strani družbe za posredovanje delavcev ni bistveno (sodbi Sodišča EU C-216/15 z dne 17. 11. 2016 in C-681/18 z dne 14. 10. 2020). Odgovornost toženke bi bila kvečjemu subsidiarna. Presoja, da odgovarja kot delodajalec, čeprav je imel tožnik delovnopravno varstvo zagotovljeno v razmerju do družbe IPS, posega v 74. člen Ustave RS. Sodišče prve stopnje testa sorazmernosti ni opravilo in ni utemeljilo, zakaj milejše varstvo tožnika ne bi bilo zakonito. Brez razlogov je odstopilo od ustaljene sodne prakse, da je reparacija lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Sodišče v prvem sojenju ni obrazložilo, zakaj bi bilo bistveno, da delo tožnika ni bilo začasno. Četudi opravljanje dela ni začasno, to ne pomeni, da obstaja delovno razmerje (sodba Sodišča EU C-232/20 z dne 17. 3. 2022). Družba IPS je samostojni gospodarski subjekt. Lahko bi poslovala z drugimi družbami, ne le toženko. Vključenost tožnika v organiziran delovni proces pri toženki je posledica opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku s strani družbe IPS in ne vodi do presoje o obstoju delovnega razmerja. Enako velja za način, na katerega je pri družbi IPS naročala storitve. Toženka ni bila dejanski delodajalec tožnika. Zlorabe ni bilo. Družba IPS je organizirala delo (delovni čas), izplačevala plače in skrbela za varno delo. Sodišče prve stopnje presoje, da je šlo v tožnikovemu primeru za zlorabo, sploh ni utemeljilo, ampak je le sledilo stališčem Vrhovnega sodišča RS. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Utemeljilo ni niti obstoja delovnega razmerja po prenehanju opravljanja dela. Delovno razmerje z družbo IPS je zakonito prenehalo. Za čas do 9. 10. 2019 obstoj delovnega razmerja ni bil ugotovljen in ni podlage za priznanje pravic iz delovnega razmerja. Tožnik glede vtoževanih terjatev ni podal nobenih trditev, ni predložil dokazov. Ni navedel vseh elementov odškodninske odgovornosti. Po tem ko je toženka predložila izračune in evidence, zahtevka ni postavil po mesecih. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago bi moralo sodišče prve stopnje dokaz z obračunom plač zavrniti. Upoštevati bi moralo le dokaze, ki jih je predložil tožnik. Tožnik ni dokazal, da bi bil povprečni delavec toženke. Do dodatkov so delavci upravičeni le, če delo opravljajo v posebnih pogojih. V premoženjskopravnem delovnem sporu ne velja obrnjeno dokazno breme (sklep VS RS VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, sodba VS RS VIII Ips 430/2006 z dne 2. 7. 2007, sodba VDSS Pdp 284/2020 z dne 20. 8. 2020). Sodišče prve stopnje je kršilo 7. in 212. člen ZPP. Dokazno breme je prevalilo na toženko. Dejstva bi lahko ugotavljalo le v okviru podanih trditev (sodba VS RS VIII Ips 38/2016 z dne 21. 6. 2016, sodba VS RS VIII Ips 16/2008 z dne 11. 5. 2009, sklep VS RS VIII Ips 59/2013 z dne 3. 9. 2013). Informativni dokazi niso dopustni (sodba VS RS II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015). Toženka je višini vtoževanih zneskov ugovarjala. Ni šlo za priznana dejstva. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo sprejete sodne prakse, da delavec ni upravičen do povprečne plače. V delu, ki se nanaša na regrese, poslovno uspešnost in božičnico, sodbe ni obrazložilo. O stroških postopka ni odločilo glede na uspeh z denarnim zahtevkom. Toženki je zmotno naložilo plačilo stroškov sodne izvedenke, ki ni bila potrebna; za odločanje o utemeljenosti zahtevka po višini ni bilo potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo; šlo je za enostavno matematično operacijo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo v novem sojenju. V prvem sojenju je bilo pravnomočno razsojeno, da je dolžna toženka tožnika pozvati na delo in mu za čas od 10. 10. 2019 do 24. 5. 2020 priznati vse pravice iz delovnega razmerja s prijavo v socialna zavarovanja in vpisom delovne dobe v matično evidenco in da je delovno razmerje med strankama nezakonito prenehalo (sodba DSK XX Pd 183/2019 z dne 12. 1. 2022 v zvezi s sodbo in sklepom VDSS Pdp 195/2022 z dne 2. 8. 2023). Zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja) za čas od 26. 7. 2013 (do 9. 10. 2019) je bil pravnomočno zavrnjen (sicer ne iz razloga, ker za obstoj delovnega razmerja in priznanje pravic ne bi bilo podlage, ampak ker se ni posegalo v že realizirano delovno razmerje z družbo IPS, konkretno A., d. o. o.).

V novem sojenju je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost zahtevka za plačilo prejemkov iz delovnega razmerja (reparaciji) tako za čas do prenehanja kot po prenehanju delovnega razmerja tožnika pri družbi IPS. Hkrati je ponovno odločilo o prijavi v socialna zavarovanja z vpisom delovne dobe v matično evidenco za čas od 10. 10. 2019 do 24. 5. 2020, čeprav je o tem že pravnomočno odločeno s sodbo DSK XX Pd 183/2019 z dne 12. 1. 2022 v zvezi s sodbo in sklepom VDSS Pdp 195/2022 z dne 2. 8. 2023, kot pravilno opozarja toženka v pritožbi; tožnik takšnega zahtevka ni ponovno uveljavljal. Pritožbeno sodišče je ob ugotovljeni prekoračitvi zahtevka toženkini pritožbi delno ugodilo in na podlagi 357. člena ZPP izpodbijano sodbo v točki II izreka razveljavilo, kot je razvidno iz izreka.

Pravnomočna odločitev, da je dolžna toženka tožnika pozvati na delo in mu za čas od 10. 10. 2019 do 24. 5. 2020 priznati vse pravice iz delovnega razmerja s prijavo v socialna zavarovanja in vpisom delovne dobe v matično evidenco in da je delovno razmerje med strankama nezakonito prenehalo, predstavlja podlago za prisojo prejemkov iz delovnega razmerja za čas po prenehanju le-tega pri družbi IPS. Za čas po prenehanju delovnega razmerja (razlika v plači za mesece od novembra 2019 dalje, 13. plača oziroma božičnica in regres za letni dopust za leta od 2020 dalje) je zgolj na tej podlagi reparacijski zahtevek utemeljen; s tem ko sodišče prve stopnje ni navedlo (drugih) razlogov, zakaj mu je ugodilo, ni storilo uveljavljane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sicer pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

8.Pritožbene navedbe, s katerimi toženka oporeka stališčem in presoji, kot jo je v zgoraj navedenem judikatu in drugih istovrstnih sporih zavzelo Višje delovno in socialno sodišče ter Vrhovno sodišče RS (sodbe in sklepi VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022 in VIII Ips 19/2022, VIII Ips 20/2022, vse z dne 20. 12. 2022, VIII Ips 5/2022 z dne 21. 2. 2023, VIII Ips 17/2023 z dne 20. 6. 2023, sklep VIII Dor 160/2023 z dne 12. 9. 2023), so v tem sporu neupoštevne.

9.Drugače pa velja za čas do prenehanja delovnega razmerja. Za ta čas je pravnomočna zavrnitev zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v utemeljitev svoje odločitve navedlo le, da je tožnik upravičen do razlike v prejemkih iz delovnega razmerja, kot če bi bil v delovnem razmerju s toženko. Razlogov za takšno presojo ni navedlo. Skladno s četrtim odstavkom 324. člena ZPP v obrazložitvi navede sodišče zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Obrazložitev mora vsebovati razloge oziroma odločilna dejstva (in pravno presojo), ki predstavljajo podlago za odločitev, vsebovano v izreku. V nasprotnem primeru, ob izostanku razlogov o odločilnih dejstvih je preizkus sodbe onemogočen. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10.Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za odločitev, vsebovano v izpodbijanem delu sodbe za čas do prenehanja delovnega razmerja (razlika v plači za mesece do vključno oktobra 2019, ko je tožniku delovno razmerje pri družbi IPS in s tem nezakonito pri toženki prenehalo, 13. plača oziroma božičnica in regres za letni dopust za leta do vključno 2019), je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Zaradi podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je v tem delu, posledično pa še v delu odločitve o pravdnih stroških in zavezancu za plačilo sodne takse, ki je odvisna od uspeha, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11.Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP delno ugodilo pritožbi toženke, delno razveljavilo izpodbijani del sodbe in zadevo delno vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odpravi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in ponovno razsodi o utemeljenosti zahtevka iz naslova razlike v plači do vključno oktobra 2019, 13. plače oziroma božičnice in regresa za letni dopust za leta do vključno 2019, o zahtevi za povrnitev pravdnih stroškov in zavezancu za plačilo sodne takse. Pritožbeno sodišče ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more samo odpraviti, saj preizkus odločitve, za katero sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, ni mogoč. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe glede na dosedanji potek postopka ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12.S tožbo je tožnik uveljavljal reparacijo v višini 1.800,00 EUR, ki jo je opredelil kot povprečno plačo voznika luške mehanizacije in utemeljil z navedbami, da bi bil do takšne plače upravičen, če bi bil (formalno) zaposlen pri toženki. Že v odgovoru na tožbo je toženka zahtevek označila za nesubstanciran in se zavzemala, da bi bil upravičen le do osnovne plače (eventualno povečane z rastjo dodane vrednosti), pri čemer neutemeljeno vztraja v pritožbi. Drži sicer, da se načeloma plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar to ne pomeni, da bi bil delavec, za katerega ni podatkov o opravljanju dela, upravičen le do razlike do osnovne plače. Če bi bil tožnik v delovnem razmerju pri toženki, kjer mu je le-to nezakonito prenehalo, bi mu toženka skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače; s prisojo razlike do osnovne plače njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko.

13.Tožnik je pred sodiščem prve stopnje podal zadostno trditveno podlago, da bi bil upravičen do prikrajšanja pri plači v višini, kot ga je zahteval in mu ga je sodišče prve stopnje za čas od prenehanja delovnega razmerja utemeljeno prisodilo. Še več, njegovih navedb, da je delovno mesto voznik luške mehanizacije delovno mesto s težkimi pogoji, da je bil sam usposobljen za vsa dela na tem delovnem mestu, da bi bil najboljše oziroma vsaj povprečno ocenjen delavec in da je vsakomesečno opravil 50 ur preko polnega delovnega časa, za katere je predlagal izvedbo dokazov (predložitev listin, zaslišanje strank in prič, izvedensko mnenje), toženka niti ni konkretizirano prerekala. Ne glede na navedeno, sodišče prve stopnje tožnikovim navedbam ni sledilo, ampak je sklepalo po dokaznem bremenu in tako izhajalo iz podatkov povprečnega delavca, s čimer tožniku ni prisodilo previsokih zneskov, kot neutemeljeno navaja toženka. V pritožbi se neutemeljeno sklicuje na že sprejeto stališče sodne prakse, da povprečna plača primerljivega delavca ni pravilna osnova za izračun prikrajšanja pri plačah (sodbe in sklepi VDSS Pdp 197/2022, Pdp 190/2022, obe z dne 8. 8. 2023, Pdp 194/2022 z dne 17. 8. 2022, Pdp 808/2022 z dne 27. 7. 2023, Pdp 809/2022 z dne 29. 7. 2023, Pdp 813/2022, Pdp 814/2022, obe z dne 27. 6. 2023), ki ni enotna (drugače sodbe in sklepi VDSS Pdp 800/2022, Pdp 811/2022, Pdp 812/2022, Pdp 816/2022, vse z dne 6. 7. 2023, Pdp 158/2023 z dne 6. 7. 2023), v vsakem primeru pa je vprašanje, kako izračunati razliko, odvisno od trditvene in dokazne podlage spora.

14.Tožnik je po izvedenskemu mnenju, pri čemer izvedenka ni bila predlagana kot informativni dokaz, saj je podal zadostno trditveno podlago, zahtevek prilagodil (delna sprememba in delni umik tožbe), tako da je za vsak posamezni mesec zahteval po višini opredeljen znesek razlike v plači in po letih poslovne uspešnosti oziroma božičnice ter regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je odločitev, da je tako postavljeni zahtevek za čas od novembra 2019 dalje (razlika v plači) oziroma od leta 2020 dalje (13. plača in regres za letni dopust) v pretežni meri utemeljen (zavrnilni del sodbe ni predmet pritožbenega preizkusa), pravilno sprejelo predvsem na podlagi popolnega in jasnega izvedenskega mnenja; toženka nanj konkretnih pripomb ni imela. Svojo odločitev je v tem delu ustrezno obrazložilo.

15.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, v ostalem pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 165, 165/3, 324, 324/4, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 354, 354/1, 357

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.