Jedro

Kaznivo dejanje po 1. odstavku 101. člena KZ RS ne more biti inkludirano v kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja po 1. odstavku 222. člena KZ RS.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obs. A.B. in B.C. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo sta bila spoznana za kriva: obs. A.B. in B.C. pod točko 1) izreka kaznivega dejanja posilstva po členu 100/II KZ RS, obs. A.B. pa še pod točko 2) izreka kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po členu 222/I KZ RS in pod točko 3) izreka kaznivega dejanja spolnega nasilja po členu 101/I KZ RS. Obs. A.B. so bile določene posamične kazni, ob upoštevanju dveh že pravnomočnih kazni pa izrečena enotna kazen. Vanjo mu je bil vštet pripor in že prestana kazen. Obs. B.C. pa je bila za dejanje pod točko 1) izreka izrečena zaporna kazen. Obsojenca sta bila oproščena plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe zagovornika obeh obsojencev. Zagovornik obs. A.B. jo je vložil zaradi kršitve kazenskega postopka in kazenskega zakona ter predlagal, naj se napadeni sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obs. B.C., ki je stavil enak predlog, pa pri tem uveljavlja kršitev kazenskega zakona po členu 365 točka 1 in 4 ZKP. Zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe nista utemeljeni.

Kolikor zagovornik obs. B.C. z izvajanji, da pri dejanju tega obsojenca ne gre za posilstvo, češ da nasproti oškodovanki ni uporabil sile in ji ni grozil in da tega v njegovi navzočnosti ni storil niti obs. A.B., kar pa je bilo prej, pa mu ni znano - izpodbija pravilnost v napadeni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, je treba povedati, da to ni razlog, ki ga je mogoče uveljavljati v tem postopku (člen 427 ZKP). Kolikor pa s trditvijo, da bi šlo pri dejanju obs. B.C. kvečjem za kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po členu 102/I KZ RS uveljavlja kršitev kazenskega zakona, pa nima prav. V izreku pod točko 1) opisano dejanje obs. B.C., ki je neposredno sledilo dejanju obs. A.B., ima namreč vse znake kaznivega dejanja posilstva po členu 100/II KZ RS. Obs. A.B. je spolno občeval z oškodovanko tako, da ji je pred tem zagrozil, da jo bo udaril, da ima v avtu pištolo ter da jo bo ubil, če se bo upirala in s temi grožnjami, izrazom na obrazu ter dejanjem, storjenim pred tem, zlomil njen odpor ter nato proti njeni volji spolno občeval. Obs. B.C., ki je bil, kot izhaja iz opisa dejanja, med dejanjem A.B.-ja ves čas navzoč (in tako dodatno potrjeval brezizhodnost oškodovankinega odpora), saj je stal ob avtomobilu, v katerem je obs. A.B. posiljeval oškodovanko, se smejal in pozibaval avtomobil, nato pa, ko je obs. A.B. svoje dejanje končal, še sam stopil v avtomobil ter proti volji oškodovanke, saj je jokaje prosila, naj jo pusti, še sam spolno občeval z njo. Besedne grožnje oškodovanki, zaradi katerih je bil predvsem strt njen odpor, je sicer res izrekel zgolj obs. A.B., toda izrekel jih je v navzočnosti obs. A.C.-ja je tako že s svojo navzočnostjo, ko se je ob hudem nasilju obs. A.B. še smejal in pozibaval avto, za oškodovanko predstavljal še dodatno grožnjo. V takem oškodovankinem stanju je njeno besedno, v joku izrečeno upiranje obs. B.C. pač edini odpor, ki ga je v tej brezizhodni situaciji sploh še zmogla.

K zahtevi zagovornika obs. B.C.-ja, ki se na koncu sklicuje še na svoja dosedanja izvajanja, pa je treba povedati, da je zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe samostojno izredno pravno sredstvo z lastnimi razlogi, ki jih ne more nadomestiti sklicevanje na razloge, ki so bili uveljavljeni v rednem kazenskem postopku.

Kolikor zagovornik obs. A.B. uveljavlja, da opis dejanja pod točko 1) izreka nasprotuje razlogom sodbe, češ da iz izreka ni razvidno, da bi šlo za naklepno sostorilstvo pri kvalificirani obliki posilstva, enako nasprotje pa uveljavlja tudi pri dejanju pod točko 2) izreka, češ da je v izreku navedeno, da je obs. A.B. nagnjen k nasilniškem obnašanju, v obrazložitvi pa se govori o "očitnem izživljanju obdolženca z nasiljem nad ljudmi", pa mu je treba povedati, da se tega razloga (člen 364/I točka 11 ZKP) v tem postopku ne more uveljavljati (člen 427 točka 2 ZKP).

Kolikor pa zagovornik s tem pri dejanju pod točko 1) izreka smiselno uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, pa mu je treba povedati, da je za posilstvo po členu 100/II KZ RS dovolj, da se storilci zavedajo, da izvršujejo nad žensko vsak od njih posilstvo, izkoriščajoč iste časovne in krajevne okoliščine, kar pa je, ob dejstvu, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti zgolj naklepno (pri čemer pa se ne zahteva še poseben namen storilca, ki bi moral biti opisan v izreku) v napadeni sodbi obširno in prepričljivo obrazloženo. Zato in pa ker je šlo tudi pri dejanju obs. B.C. za posilstvo in ne le za kaznivo dejanje po členu 102/I KZ RS, kar je obrazloženo že zgoraj, je pravilna tudi pravna opredelitev dejanja obs. A.B. kot kaznivega dejanja posilstva po 2. in ne po 1. odstavku 100. člena KZ RS, za kar se sicer neutemeljeno zavzema njegov zagovornik.

Zagovornik obs. A.B. tudi nima prav, ko meni, da ta obsojenec ne bi smel biti obsojen za kaznivo dejanje posilstva pod točko 1) izreka, češ da tvori to dejanje skupaj s kaznivim dejanjem po členu 101/I KZ RS iz prejšnje pravnomočne sodbe eno samo nadaljevano kaznivo dejanje, zaradi česar je bil po mnenju zagovornika kršen zakon, češ da je bil z napadeno sodbo obs. A.B. ponovno obsojen za dejanje, za katero je že bil pravnomočno obsojen.

Ne glede na to, da je vprašanje nadaljevanega kaznivega dejanja v obravnavanem primeru tudi dejansko vprašanje, predvsem glede vprašanja, ali obstaja časovna kontinuiteta ali ne, o katerem v tem postopku ni mogoče razpravljati, pa je vseeno treba povedati, da je bilo že v napadeni pravnomočni sodbi na to zagovornikovo trditev, ki jo je postavljal že v rednem kazenskem postopku, prepričljivo odgovorjeno. Med omenjenima dejanjima obs. A.B. ni časovne kontinuitete, zveza med njima pa je bila pretrgana tudi s tem, da je ta obsojenec k drugem dejanju pritegnil tudi obs. B.C. V nasprotju z mnenjem zagovornika obs. A.B. senat Vrhovnega sodišča RS tudi meni, da so v opisu dejanja pod točko 3 izreka podani vsi znaki kaznivega dejanja spolnega nasilja po členu 101/I KZ RS. Gre namreč za primer vnašanja erigiranega moškega spolnega organa v telo druge osebe; tako dejanje pa ima za cilj zadovoljevanja spolnega nagona storilca. Ker je bilo to dejanje storjeno z grožnjo neposrednega napada na življenje oškodovanca, saj mu je obs. A.B. grozil z dvignjeno sekiro, ima, kot je to pravilno ugotovljeno v napadeni sodbi, to dejanje vse znake kaznivega dejanja po členu 101/I KZ RS. Zato in ker gre za tako hudo kaznivo dejanje, da ne more biti inkludirano v nasilniškem obnašanju tega obsojenca, opisanem pod točko 2) izreka, ne drži niti nadaljnja zagovornikova trditev, da tvori dejanje pod točko 3) izreka skupaj z dejanjem, opisanim pod točko 2) izreka eno samo kaznivo dejanje, marveč gre, kot je to tudi glede teh dejanj pravilno ugotovljeno v napadeni sodbi, za dve samostojni kaznivi dejanji.

Po povedanem v izpodbijani pravnomočni sodbi niso bile zagrešene kršitve materialnega in procesnega zakona, ki sta jih uveljavljala zagovornika obs. A.B. in B.C.. Zato njuni zahtevi nista utemeljeni in ju je bilo treba zavrniti (člen 429 v zvezi s členom 421 ZKP).

Določbe ZKP prejšnje Jugoslavije so bile v tej sodbi uporabljene v zvezi s členom 4/I ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).