Jedro

V primeru, da sodišče izda sklep o ločitvi zapuščine, je treba opraviti tudi popis in cenitev zapustnikovega premoženja. V izreku sklepa je treba navesti, katere stvari in pravice spadajo v zapuščino ter odločiti o popisu in cenitvi zapuščine.

Ugovor po izteku roka v smislu 56. čl. ZIZ je dedinja vložila po izdaji izpodbijanega sklepa, zato gre za dovoljeno pritožbeno novoto.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo predlogu upnika O. T. za ločitev zapuščine in sicer tako, da se zapuščina po pok. M.A. loči od premoženja njegovih dedičev v višini terjatve po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2004/10360 z dne 28.12.2005, zmanjšane za plačilo v znesku 2.000.000,00 SIT dne 3.2.1006 in za plačilo v znesku 7.295,55 € dne 2.3.2010. Zoper sklep se pritožuje dedinja J.J., ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da iz priložene vloge, vložene v izvršilni zadevi, izhaja specificiran obračun upnikove terjatve. Delno plačilo 100.000,00 SIT, katerega sodišče prve stopnje ni priznalo, je bilo dano neposredno v roke izvršiteljici T.K.T.. Glede na to delno plačilo je dedinja dolgovala upniku 10.3.2006 še znesek 7.295,55 € (prej 1.748.306,50 SIT), katerega je poravnala 2.3.2010. Sodišče navaja v sklepu, da upnikova terjatev ni poravnana v celoti, vendar pa ni navedeno, kolikšna je višina upnikove preostale terjatve. Upoštevajoč 287. čl. OZ bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vlog z dne 3.2.2006 in 2.3.2010 upoštevati, da je dedinja določila vrstni red obračunavanja obveznosti ob izpolnitvi. Dedinji ni jasen izračun višine terjatve, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje. Ustavno sodišče je z odločbo z dne 2.3.2006 (U-I-300/04-25) razveljavilo 1060. čl. OZ v delu, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. čl. ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Ustavno sodišče je torej vzpostavilo prepoved ultra alterum tantum tudi za obresti, ki so nastale iz obligacijskih razmerij pred uveljavitvijo OZ. V tem primeru so zamudne obresti od glavnice in stroškov na dan 1.1.2002 že presegle glavnico. Zato so prenehale teči s tem dnem. Poleg tega je dedinja do 2.3.2010 že poplačala glavnico skupaj z zamudnimi obrestmi. Pri vprašanju obresti gre za materialno pravo, ki ga mora poznati in upoštevati tudi sodišče. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

V primeru, da sodišče izda sklep o ločitvi zapuščine, je treba opraviti tudi popis in cenitev zapustnikovega premoženja. V izreku sklepa je treba navesti, katere stvari in pravice spadajo v zapuščino ter odločiti o popisu in cenitvi zapuščine. Iz izreka izpodbijanega sklepa ne izhaja, katere stvari in pravice spadajo v zapuščino ter se ločijo od premoženja zapustnikove dedinje (1. odst. 143. čl. ZD), zaradi česar ni jasno, na kaj se nanaša ločitev zapuščine. O popisu in cenitvi zapuščine pri tem ni bilo odločeno. Tako oblikovan izrek sklepa je nerazumljiv, zato sklepa ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Navedena kršitev je zato vodila do razveljavitve sklepa ter vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP).

V pritožbi dedinja ponavlja svoje trditve, da je upnikova terjatev v celoti plačana in da je zato prenehala, pri čemer pa se v pritožbi sklicuje tudi na ugovor po preteku roka v smislu 56. čl. ZIZ (priloga A12 – tak ugovor je pod določenimi pogoji možno vložiti do konca izvršilnega postopka). Ta ugovor je dedinja vložila po izdaji izpodbijanega sklepa (zato gre za dovoljeno pritožbeno novoto), v njem pa dedinja zatrjuje prenehanje upnikove terjatve tudi iz razloga, da so zakonske zamudne obresti od dolgovanih zneskov s 1.1.2002 prenehale teči (376. čl. OZ v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006). Z delnimi plačili naj bi bila potrditvah dedinje zato upnikova terjatev v celoti poravnana. Če dedinja ni mogla ugovarjati višini terjatve v rednem ugovornem postopku zoper sklep o izvršbi, ker je do izdaje navedene odločbe Ustavnega sodišča prišlo kasneje, bo o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti (ko pravnomočna sodba nalaga dolžniku poleg plačila glavnice tudi plačilo zamudnih obresti od dneva zapadlosti do plačila) pravnomočno odločilo šele izvršilno sodišče (morda je o tem že odločeno, kar bo sodišče prve stopnje lahko preverilo pri izvršilnem sodišču). Pri tem si dedinja sicer napačno razlaga pravila vračunavanja (pri dolžniku iz 313. čl. ZOR, kadar ne gre za istovrstne obveznosti, pravilo iz 1. odst. 312. čl. ZOR ne pride v poštev).

Glede na v pritožbi uveljavljano novoto (ugovor po izteku roka v izvršilnem postopku v zvezi s trditvami dedinje o prenehanju terjatve upnika) bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku najprej ugotoviti, ali je upnik glede na doslej navedeno verjetno izkazal obstoj svoje terjatve. V primeru, da bo upnik s tem dokazom uspel, pa bo moralo sodišče prve stopnje nato pri novem odločanju o predlogu za ločitev zapuščine upoštevati že izražene napotke, ki se nanašajo na odločanje o ločitvi zapuščine in na izrek sklepa o tej ločitvi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 174. čl. ZD).