Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da Pogodba, na podlagi katere so toženci uskladili zemljiškoknjižno stanje z dejanskim, ni navidezna. Pri sklenitvi navidezne pogodbe gre namreč za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in izjavo te volje navzven. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tako tožencem uspelo dokazati, da so s sklenitvijo Pogodbe zgolj priznali in odpravili napako, do katere je prišlo pri vknjižbi lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožbi drugo, tretje in četrto toženke se ugodi in se izpodbijana sodba v V. točki izreka spremeni tako, da se znesek (pravdnih stroškov) 633,41 EUR nadomesti z zneskom 1.604,65 EUR.

II. Pritožba tožnika se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnik je dolžan v 15 dneh od prejema te odločbe drugo, tretje in četrto toženki skupaj plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 135,8 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

IV. Tožnik in prvo toženec sama nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da pogodba o ugotovitvi dejstev in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 2.10.2012, ki so jo sklenili prvo toženec in drugo, tretje in četrto toženka, nima učinka med pogodbenimi strankami, da prikriva dejansko sklenjeno prodajno pogodbo in da se kot taka razveljavi. Zavrnilo je tudi dajatveni del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik od prvega toženca zahteval, da nepremičnino po ceni 18.870,00 EUR proda njemu. V celoti je zavrnilo tudi prvi podredni tožbeni zahtevek, ki vsebuje enak ugotovitveni in oblikovalni tožbeni zahtevek (na razveljavitev pogodbe), hkrati pa tudi izbrisno tožbo in dajatveni del z zahtevo, da drugo, tretje in četrto toženka tožniku prodajo sporno nepremičnino za ceno 18.870,00 EUR. Nadalje je zavrnilo drugi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 2.10.2012 ter vzpostavitev prejšnjega zemljiško-knjižnega stanja. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov, in sicer 1.567,05 EUR v korist prvo toženca in 633,41 EUR v korist drugo, tretje in četrto toženke.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo tožnik ter drugo, tretje in četrto toženka. Slednje izpodbijajo sodbo v stroškovnem delu (V. točka izreka) z navedbo, da bi jim sodišče moralo priznati tudi nagrado za postopek, saj so vložile tako odgovor na tožbo kot pripravljalno vlogo. Priznana nagrada za postopek bi tako morala znašati 971,24 EUR. Tožnik v pritožbi opozarja, da sodba vsebuje določene pravopisne napake, med drugim tudi napačno oznako nepremičnine v izreku sodbe. Obrazložitvi očita nasprotje v odločilnih dejstvih, saj sodišče po eni strani šteje, da Pogodba o ugotovitvi dejstev in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 2.10.2012 (v nadaljevanju Pogodba) ni navidezna, saj ne vsebuje vseh bistvenih sestavin prodajne pogodbe (da do plačila kupnine ni prišlo in da se pravni promet z nepremičninami ni vršil), po drugi strani pa je ugotovilo, da je bil z njo omogočen prenos lastninske pravice. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj predkupno pravico solastnika ureja zakon, zaradi česar se pogodbene stranke ne morejo sklicevati na dobrovernost. Vztraja na stališču, da Pogodba, s katero se zgolj odpravlja napaka v zemljiški knjigi, nima podlage, zaradi česar nasprotuje 35. in 37. členu OZ. Dodaja, da je podredni tožbeni zahtevek v 1. in 2. točki enak primarnemu, zato (čeprav je bil v pravdi postavljen kasneje) do zastaranja ni moglo priti. Sodišče mora na ničnost paziti po uradni dolžnosti in ugotavljati vse možne razloge zanjo. Pogodba ni nična le iz razloga nemoralnosti, ampak tudi ker nima dopustne podlage. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi enemu od postavljenih zahtevkov oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (vse s stroškovno posledico).

3. Na pritožbo tožnika je odgovoril prvo toženec in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba drugo, tretje in četrto toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

O pritožbi tožnika:

5. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na pravopisno napako glede ID znaka nepremičnine. Ta bi se tako namesto 0002-30/0-0 moral glasiti 0006-30/0-0. Vendar pa v tem oziru ne gre za (relevantno) procesno kršitev (oziroma nerazumljivost sodbe), ampak zgolj očitno pisno pomoto, ki jo lahko v skladu s 328. členom ZPP(1) sodišče prve stopnje kadar koli sanira s posebnim (tako imenovanim popravnim) sklepom.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da Pogodba, na podlagi katere so toženci uskladili zemljiškoknjižno stanje z dejanskim, ni navidezna (v smislu 50. člena OZ(2)). Pri sklenitvi navidezne pogodbe gre namreč za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in izjavo te volje navzven. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je namreč tožencem uspelo dokazati, da so s sklenitvijo Pogodbe zgolj priznali in odpravili napako, do katere je prišlo pri vknjižbi lastninske pravice v korist I. S. (to je pravnega prednika drugo, tretje in četrto toženke). Namen tožencev (strank Pogodbe) tako ni bila prodaja nepremičnine po določeni ceni, temveč odprava napake, storjene v letu 2001, ko je pravni prednik drugo, tretje in četrte toženke od prodajalca (G.) na podlagi napačnega zemljiškoknjižnega dovolila pridobil več, kot je nameraval in dejansko kupil. Ker torej namen Pogodbe ni bila prodaja nepremičnine (pogodba je bila neodplačna), je pravilen tudi zaključek podan v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da z njo predkupna pravica tožnika kot solastnika ni bila kršena.

7. Pritrditi velja nadalje stališču sodišča prve stopnje, da bi do kršitve tožnikove predkupne pravice lahko kvečjemu prišlo že v letu 2003, ko je družba G., ne da bi ga kot zakonitega predkupnega upravičenca (66. člen SPZ(3)) o nameravani prodaji obvestila, drugo stanovanje prodala prvo tožencu. Ker tožnik s tožbo ni izpodbijal v letu 2003 med G. in prvo tožencem sklenjene kupoprodajne pogodbe, je ugotavljanje dejanskega stanja glede dobre vere prvo toženca kot kupca (pravno) nerelevantno, celotna obrazložitev sodišča v tej smeri pa nepotrebna. Pritožbeno sodišče se zato ni opredeljevalo do v tej smeri podanih pritožbenih očitkov. Iz enakega razloga je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede prvega podrednega tožbenega zahtevka. Tožnik namreč tudi v tem delu ni zahteval razveljavitve kupoprodajne pogodbe med prvo tožencem in družbo G. iz leta 2003,(4) temveč zgolj Pogodbe, sklenjene med prvo tožencem in drugo, tretjo ter četrto toženko, ki pa (kot je bilo predhodno poudarjeno) ni prikrivala prodajne pogodbe in kot taka ni posegla v njegovo predkupno pravico. Primarni in prvi podredni tožbeni zahtevek sta torej neutemeljena(5) že iz tega razloga.

8. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede drugega podrednega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik uveljavljal ničnost Pogodbe, ker naj bi ta nasprotovala morali. Tudi v tem oziru je v 44. točki obrazložitve že omenjeno sodišče pravilno pojasnilo, da predmetna odprava napake pri vknjižbi lastninske pravice v zemljiško knjigo ni ničen pravni posel, saj z njo pogodbene stranke niso kršile predkupne pravice tožnika. Njena podlaga tako ne nasprotuje ne ustavi, ne prisilnim predpisom in ne moralnim načelom oziroma je (kot taka) dopustna (glej 39. člen OZ). O neobstoječi podlagi pa je moč govoriti šele takrat, če v pogodbi ne najdemo nobenega razloga za zavezovanje, kar privede do nemožnosti njenega nastanka in izpolnitve.(6) V konkretnem primeru je (bil) namen strank Pogodbe jasen, in sicer odprava napake, do katere je prišlo že ob vknjižbi (so)lastninske pravice v zemljiško knjigo v korist (pravnega prednika drugo, tretje in četrto toženke) I. S. Ker tožniku ni uspelo dokazati, da je bila takšna pogodba zgolj navidezna in da je bil namen tožencev drugačen, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo tudi v tem delu.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje (v izpodbijanem, a nespremenjenem delu) potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi drugo, tretje in četrto toženke:

10. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov zmotno zaključilo, da drugo, tretje in četrto toženka odgovora na tožbo niso vložile. Iz predmetnega spisa izhaja, da so navedene pritožnice vložile tako odgovor na tožbo z dne 20.6.2013 (list. št. 16 do 19) kot tudi(7) pripravljalno vlogo z dne 3.11.2014 (list. št. 54 do 58). Zato jim gre tudi nagrada za postopek po tarifni številki 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT),(8) ki pri količniku 1 znaša 419 EUR. Nagrada za postopek se obračuna po količniku 1,3 ter se na podlagi tar. št. 1200 za vsako stranko poviša za 0,3. Nagrada za postopek tako znaša 796,10 EUR oziroma skupaj z 22% DDV 971,24 EUR. Upoštevaje že s strani sodišča prve stopnje priznani znesek 633,41 EUR so pritožnice upravičene do povrnitve stroškov postopka na prvi stopnji v znesku 1.604,65 EUR. Pritožbeno sodišče je zato njihovi pritožbi v celoti ugodilo in sodbo v izpodbijanem (stroškovnem) delu (V. točka izreka) spremenilo (358. člen ZPP) tako, da se znesek (pravdnih stroškov) 633,41 EUR nadomesti z zneskom 1.604,65 EUR.

O pritožbenih stroških:

11. Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi prvo toženec sam krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o tožnikovi pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP). Ker so drugo, tretje in četrto toženka s pritožbo uspele v celoti (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP), so upravičene do povrnitve z njo nastalih stroškov. Toženkam gre 50 EUR iz naslova nagrade za redno pravno sredstvo (tar. št. 3220), 20 EUR za materialne stroške, 22 % DDV (15,4 EUR) ter povračilo sodne takse za pritožbo v višini 50,40 EUR, kar skupno znaša 135,8 EUR (v primeru zamude skupaj z (zahtevanimi) zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku danega roka za izpolnitev obveznosti do plačila).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami Op. št. (4): Da v predmetni pravdi ni tožena „prava“ stranka, je v odgovoru na tožbo pravilno opozarjal že prvo toženec (glej drugi odstavek 6. točke odgovora na tožbo - list. št. 36), zaradi česar sodišče prve stopnje v tem oziru ni bilo dolžno izvajati nobenega (dodatnega) materialno-procesnega vodstva.

Op. št. (5): To je (neodpravljivo) nesklepčna.

Op. št. (6): Glej Peter Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 312. Op. št. (7): In sicer drugotoženka Op. št. (8): Zakon o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami