Jedro

Odgovornost tožene stranke za škodo, ki je tožnici nastala na treningu je lahko le krivdna, kajti rokomet kot športna igra sam po sebi ni nevarna dejavnost, zato tožena stranka kot organizator treninga za škodo ne odgovarja objektivno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 7.700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.400.000,00 SIT, ki tečejo od 1.12.1999 dalje do plačila in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.300.000,00 SIT, ki tečejo od 4.11.2003 do plačila ter ji povrniti stroške postopka. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 38.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2003 do plačila.

Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po zakonu. Zatrjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, kajti napačno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni dokazala obstoja škodnega dogodka. Res je, da je od dogodka preteklo več let, vendar je v spisu tudi zapisnik prijava nezgode z dne 18.11.1998, v kateri je zapisano, da je tožnico v polkontri spotaknila soigralka na treningu. Takšno dejansko stanje pa je tožnica potrdila s svojim podpisom in žigom, ki se nahaja na zadnji strani prijave. Te listine sodišče prve stopnje ni ocenilo niti omenilo. To pa pomeni dejansko priznanje tožene stranke, da je bila tožnica na treningu spotaknjena in da je škodni dogodek nastal in s tem tudi protipravnost. Spotikanje na igrišču pa je takšno dejanje, ki pomeni grobo kršitev pravil igre, kar je potrdila tudi priča trener tožene stranke. Očitno pa v danem primeru toženka ni poskrbela za spoštovanje pravil igre, saj je do spotikanja prišlo in zaradi spotikanja je tožnica padla in se poškodovala. Glede na to ne more biti dvoma, da je toženka odgovorna za škodo, ki je tožnici zaradi padca nastala. Priče morebiti pozabljajo, kar je naraven pojav, ali pa se nekatere nočejo spomniti; listine, ki so bile takrat zapisane pa potrjujejo trditve v tožbi. Odgovornost toženke je nedvomna.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da je odgovornost tožene stranke za škodo, ki je tožnici nastala na treningu lahko le krivdna, kajti rokomet kot športna igra sam po sebi ni nevarna dejavnost, zato tožena stranka kot organizator treninga za škodo ne odgovarja objektivno. Tožena stranka lahko odgovarja le krivdno (154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1. odst. 170. in 1. odst. 171. čl. ZOR v času škodnega dogodka veljavnega zakona). Gre torej za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, kajti organizator treninga ni kriv, če dokaže, da se je povzročitelj škode, to je njegov igralec, med treningom obnašal tako, kot se obnaša povprečno skrben športnik. Tožeča stranka pa mora dokazati ostale elemente odškodninskega delikta, to je škodo, nedopustno ravnanje in vzročno zvezo. Sodišče prve stopnje je v tem postopku ugotovilo, da tožeča stranka nedopustnega ravnanja soigralke ni dokazala. Zatrjevala je, da jo je soigralka ob približevanju druga drugi spotaknila in zato je padla ter si pri padcu poškodovala koleno. Ta njena trditev je ostala nedokazana. Še sama, ko je bila zaslišana, ni vedela povedati, katera soigralka je bila to, ostale zaslišane priče, prav tako udeleženke treninga, pa se dogodka sploh niso spomnile. Res je sicer v prijavi nezgode zavarovalnici A. z dne 18.11.1998 zapisano, da je v polkontri soigralka tožnico spotaknila, zato je padla na levo koleno ter začutila močno bolečino, vendar pa tožeča stranka takšnega dejanskega stanja v tem postopku ni izkazala. Prijava nezgode zavarovalnici pomeni le opis dogodka, ki ga poda prijavitelj, vendar pa mora v pravdnem postopku dejansko stanje kot ga je tožnica zatrjevala, tudi dokazati, kar pa ji ni uspelo. Protipravnega ravnanja soigralke tožnica ni dokazala, če pa je prišlo le do običajnega trčenja med igralkama, pa to ne pomeni protipravnega ravnanja, kajti rokomet je kontaktna igra in je sporni dogodek bil le okvir običajnih ravnanj, katerih okoliščine so pripeljale do padca in poškodbe tožnice. Ker je pritožba tožeče stranke iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.