Jedro

Dejstvo, ki ga ni mogoče prezreti, je, da tožena stranka pred 15.11.1993 ni imela dokončnega sklepa, ki bi tožnico uvrščal med trajno presežne delavce. Zato tudi pomeni določba v pogodbi o zaposlitvi, da se sklepa za čas, dokler ne bo končan postopek ugotavljanja trajnih presežkov oz. ne bo potekel odpovedni rok po sklepu z dne 12.11.1993, tako spremembo delovnega razmerja, ki je drugi odstavek 135. člena ZDR ne dopušča. Brez predhodnega dokončnega sklepa o trajnem presežku, taka določba nedvomno pomeni delovno razmerje za določen čas, in že vnaprejšen delavčev pristanek na soglasje o uvrstitvi med trajno presežne delavce. Zato je pravilen zaključek sodišča, da pogodba o zaposlitvi s tako določbo, ki je bila ponujena tožnici v podpis, ni v skladu z zakonom.

Pri ugotavljanju kriterijev je treba za določitev delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, v obdobje delovnih izkušenj na delovnem mestu, tudi ob upoštevanju določb pravilnika tožene stranke o kriterijih in merilih za ugotavljanje presežnih delavcev, vštevati čas, ko je bila tožnica izven dela. Že izpodbijana sodba pravilno poudarja, da so bile tožnici s sodno odločbo priznane vse pravice iz delovnega razmerja tudi za nazaj. Ker v tem primeru ne gre za ugotavljanje delovnih izkušenj z namenom dokazovanja pridobljenega stokovnega znanja in sposobnosti za opravljanje dela (v takem primeru bi v določenih, ne pa v vseh primerih, lahko bilo tudi drugače), je tak zakjuček edino možen in tudi v skladu z veljavnimi predpisi.

Vsako drugačno stališče bi pomenilo, da je delavec zaradi nezakonitega ravnanja na strani delodajalca prikrajšan pri svojih pravicah, to pa ni v skladu s pozitivnimi delovno pravnimi predpisi, še manj pa je v skladu s teoretično logiko delovnega prava, saj ta skuša na takšen ali drugačen način odpraviti predvsem možnosti tovrstnih nepravilnosti.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano delno sodbo ugodilo zahtevku tožnice, ugotovilo, da predlog pogodbe o zaposlitvi med strankama z dne 15.11.1993 ni v skladu z zakonom, razveljavilo sklepe organov tožene stranke z dne 3.2.1994 in 25.4.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnice kot presežne delavke in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico vrniti na njeno delovno mesto ter ji povrniti vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo delno sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navajala je, da so razlogi, s katerimi je sodišče v izpodbijani sodbi utemeljilo svojo odločitev, protispisni. Tožnica ni bila poslana na čakanje, ampak je med trajanjem odpovednega roka ostala doma, ker je bilo tako določeno s sklepom o ugotovitvi trajnega presežka. Pogodba o zaposlitvi je, v nasprotju z zaključkom sodišča, v skladu z določili 135. člena ZDR, saj delovnega razmerja tožnice ni spreminjala. V izpodbijani sodbi je sodišče napačno tolmačilo, kaj se všteva v "delovne izkušnje na delovnem mestu". V skladu s pravilnikom se namreč lahko všteva le dejanske izkušnje na delovnem mestu, na katerem se ugotavljajo viški, ne pa morebitne izkušnje na podobnih delovnih mestih ali v času izven dela. V nasprotju z zakonom pa je tudi odločitev sodišča o vrnitvi tožnice na isto delovno mesto, saj je lahko pravna posledica razveljavitve sklepov le reintegracija, ne pa tudi njena razporeditev. Delavca lahko razporeja na delovno mesto le delodajalec, ne pa sodišče. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in pritožbi ugodi oziroma da zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka prerekala revizijske navedbe, vztrajala pri ugotovitvah in odločitvi izpodbijane sodbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ni ugotovilo bistvene kršitve določb postopka, ki jih zatrjuje revizija.

V izpodbijani sodbi ni ugotovitve, za katero meni revidentka, da je protispisna, to je, da je bila tožnica poslana na čakanje na osnovi pogodbe o zaposlitvi. V izpodbijani sodbi je v zadnjem stavku prvega odstavka na tretji strani samo zapisano, da pritožbeno sodišče soglaša z argumentacijo prvostopnega sodišča, da tožnica s pogodbo o zaposlitvi ni mogla biti poslana na čakanje. Tak zaključek, ki je povsem v skladu z veljavnimi predpisi (materialnim pravom) in tudi listinami v spisu, seveda ni protispisen, zato ni jasno, kje vidi tožena stranka v sodbi sodišča druge stopnje protispisnost, še posebno, ker je ni ugotoviti niti v sodbi sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je pri svojem obširnem razlogovanju, glede zakonitosti pogodbe o zaposlitvi, uporabilo pogojnik in ga kot takega tudi obravnavalo ob uporabi ustreznega materialnega predpisa (135. člen ZDR). Zato po mnenju revizijskega sodišča takemu revizijskemu očitku ni možno slediti in ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določbi 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Po mnenju revizijskega sodišča je neutemeljen tudi revizijski očitek, da je drugostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialni zakon.

Sodišče je v izpodbijani odločbi pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico vrniti na njeno delovno mesto in ji povrniti vse pravice iz delovnega razmerja. Pri tem sodišče tožnice samo ni razporejalo, kot to navaja tožena stranka, ampak jo je samo vrnilo na mesto, na katero jo je v času pred nezakonitimi odločitvami razporedila tožena stranka. Zato revizijski ugovor tožene stranke o tem, da je tožnico na delovno mesto razporejalo sodišče, že samo zaradi tega ni sprejemljiv.

Dejstvo, ki ga ni mogoče prezreti, je, da tožena stranka pred 15.11.1993 ni imela dokončnega sklepa, ki bi tožnico uvrščal med trajno presežne delavce. Zato tudi pomeni določba v pogodbi o zaposlitvi, da se sklepa za čas, dokler ne bo končan postopek ugotavljanja trajnih presežkov oz. ne bo potekel odpovedni rok po sklepu z dne 12.11.1993, tako spremembo delovnega razmerja, ki je drugi odstavek 135. člena ZDR ne dopušča. Brez predhodnega dokončnega sklepa o trajnem presežku, taka določba nedvomno pomeni delovno razmerje za določen čas, in že vnaprejšen delavčev pristanek na soglasje o uvrstitvi med trajno presežne delavce. Zato je pravilen zaključek sodišča, da pogodba o zaposlitvi s tako določbo, ki je bila ponujena tožnici v podpis, ni v skladu z zakonom.

Revizijsko sodišče ima še dodatne pomisleke o tem, ali je v konkretnem primeru sploh možno govoriti o trajno presežnih delavcih v skladu z določbo 33. člena ZDR. Ta namreč govori o tem, da gre za trajno presežne delavce takrat, kadar zaradi nujnih operativnih razlogov njihovo delo postane nepotrebno za več kot šest mesecev. Pri tem zakon ne opredeljuje, kaj so nujni operativni razlogi, ampak gre za samostojno presojo v vsakem posameznem primeru. V konkretnem primeru je šlo za realizacijo sodne odločitve, do katere je prišlo zaradi nezakonitega ravnaja tožene stranke. Zato v takem primeru o obstoju nujnih operatvnih razlogov, ki so edina zakonita podlaga postopkov ugotavljanja trajno presežnih delavcev, ne more biti govora. Zaključek, ali je sploh šlo za trajno presežne delavce v skladu s III. poglavjem ZDR, je seveda odvisen od dejanskih okoliščin, ki jih v postopku na revizijski stopnji ni več možno ugotavljati. Revizijsko sodišče zato tega svojega pomisleka ni moglo preverjati niti ni moglo svojega pravnega stališča upoštevati pri konkretni odločitvi. Kljub temu pa meni, da je na problem, ki kaže na povsem svojstven poizkus realizacije (izigravanje) sodnih odločb, potrebno opozoriti.

Drugostopenjsko sodišče je pri odločitvi izhajalo iz domneve, da je bil v tožničinem primeru pravilno ugotovljen obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavca, kot to določata 33. in 34. člen zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in je v postopku zato preverjalo predvsem zakonitost uporabe kriterijev pri določitvi delavca, katerega delo je postalo trajno nepotrebno. Pri tem tudi revizijsko sodišče, enako kot obe nižji sodišči, zastopa stališče, da je treba pri ugotavljanju kriterijev za določitev delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, v obdobje delovnih izkušenj na delovnem mestu, tudi ob upoštevanju določb pravilnika tožene stranke o kriterijih in merilih za ugotavljanje presežnih delavcev, vštevati čas, ko je bila tožnica izven dela. Že izpodbijana sodba pravilno poudarja, da so bile tožnici s sodno odločbo priznane vse pravice iz delovnega razmerja tudi za nazaj. Ker v tem primeru ne gre za ugotavljanje delovnih izkušenj z namenom dokazovanja pridobljenega stokovnega znanja in sposobnosti za opravljanje dela (v takem primeru bi v določenih, ne pa v vseh primerih, lahko bilo tudi drugače), je tak zakjuček edino možen in tudi v skladu z veljavnimi predpisi. Vsako drugačno stališče bi pomenilo, da je delavec zaradi nezakonitega ravnanja na strani delodajalca prikrajšan pri svojih pravicah, to pa ni v skladu s pozitivnimi delovno pravnimi predpisi, še manj pa je v skladu s teoretično logiko delovnega prava, saj ta skuša na takšen ali drugačen način odpraviti predvsem možnosti tovrstnih nepravilnosti.

Ker ni bilo ugotoviti niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava, kar je v reviziji zatrjevala revidentka, je revizijsko sodišče na podlagi določb drugega odstavka 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).