Jedro

Začasna odredba – težko popravljiva škoda ni izkazana.

Vrhovno sodišče se lahko strinja s pritožbo, da dogovori za zaposlitev hitreje in učinkoviteje potekajo v živo, vendar okoliščina bolj ali manj preprostega (težavnega) načina dogovarjanja in urejanja dokumentacije ni element težko popravljive škode, saj ni razvidno, kako bi lahko vplivala na vrnitev v Republiko Slovenijo (jo bistveno oteževala ali onemogočala). Zaradi neobrazloženosti ni mogoče odgovoriti na navedbo, da se pritožnik v primeru uspeha s tožbo ne bo mogel vrniti, saj iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi mu bila izrečena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo. Zgolj zatrjevana ponovna možnost okužbe, ki se ji je ob sprejetih ukrepih za zajezitev epidemije mogoče izogniti ali jo vsaj bistveno zmanjšati, in stroški ponovnega potovanja pa ne onemogočajo vrnitve. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bo zaradi izvršitve odločbe prenehal pritožnikov pravni interes za vodenje postopka podaljšanja roka. Zaradi cilja, ki se zagotavlja z začasno odredbo (učinkovitost sodnega varstva), je namreč pomembno le, da s tem ne bo prenehal pravni interes za upravni spor, saj je v njem na podlagi ustreznega zahtevka, spremenjenega zaradi novonastalih okoliščin po vložitvi tožbe, mogoče ugotoviti nezakonitost izpodbijanega upravnega akta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo policijske postaje Koper, št. 225-287/2020/13 (3B691-070) z dne 2. 12. 2020 (v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 225-42/2020/2 (155-05) z dne 17. 12. 2020), s katero mu je bil zavrnjen predlog za podaljšanje roka za prostovoljno vrnitev v Republiko Srbijo.1 Tožnik je s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlagal odložitev izvršitve izpodbijanega akta.

2. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo. Uvodoma je pojasnilo, da tožniku z izpodbijano odločbo ni bil določen rok za zapustitev države, ampak le, da se njegova zahteva za podaljšanje tega roka zavrne, odložitev izvršitve takega akta pa ni mogoča. Ker pa je navajal, naj mu sodišče omogoči nadaljnje bivanje na ozemlju Republike Slovenije, je njegovo zahtevo štelo kot zahtevo za izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). S tem v zvezi pa je zavrnilo navedbe o nevarnosti okužbe s koronavirusom na potovanju v Srbijo, glede zatrjevane možnosti zaposlitve, za kar sicer ni predložil nobenega dokaza, pa je pojasnilo, da če si jo bo zagotovil, bo to podlaga za vrnitev v Slovenijo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, da je prava neuka stranka in zato manj strogo presojati zahteve glede navajanja in specificiranja dokaznih predlogov. Ne strinja se, da svojih trditev ni izkazal, saj med strankama ni sporno, da si ureja dokumentacijo za zaposlitev, posledice takojšnje izvršitve vrnitve pa bi bile za zaposlitev nepopravljive, saj bi se moral dogovarjati in dokumentacijo urejati na daljavo (te zadeve pa hitreje in učinkoviteje potekajo v živo). Glede možnosti okužbe s koronavirusom zaradi potovanja v matično državo je štel, da je splošno znano, da je koronavirus huda in izredno hitro nalezljiva bolezen, ki se nezadržno širi kljub številnim omejitvam, namenjenim preprečevanju širjenja, huje pa prizadene starejše (sam je star 57 let). Sodišče bi moralo upoštevati, da se na potovanju (ob dalj časa trajajočemu zadrževanju z večjim številom tretjih oseb v zaprtem prostoru) poveča tveganje za nastanek škode, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Poudarja še, da odločitev o podaljšanju roka ne bo imela več nobenega smisla, če bo moral pred tem oditi, saj vrnitev ne bo več mogoča in smiselna (tvegal bi ponovno okužbo s koronavirusom, nastali bi mu stroški potovanja), odpadel pa bi tudi njegov interes po vodenju postopka podaljšanja roka. S tem bi mu bila kršena ustavna pravica do sodne kontrole zakonitosti upravnega akta. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča predstavlja začasna odredba po 32. členu ZUS-1 nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Ker je namen začasne odredbe zagotoviti učinkovitost sodnega varstva v upravnem sporu, začetem zaradi nestrinjanja z odločitvijo, ki je predmet izpodbijanja, mora tožnik izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena.2 Tak pa bo v primerih, ko kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogoče doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitve prejšnjega stanja.3 Poleg tega je ureditvena začasna odredba iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, pomeni, da mora med njim (v obravnavani zadevi med zavrnitvijo podaljšanja roka za prostovoljno zapustitev Slovenije) in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.4

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče navajanje pritožnikovih dokaznih predlogov, ker gre za prava neuko stranko, presojati manj strogo. Iz vseh razlogov izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da za zavrnitev predlagane začasne odredbe ni bilo odločilno pritožnikovo neuspelo dokazovanje njegovih posameznih navedb, ampak to, da z njimi ni utemeljil verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki bi jo bilo treba preprečiti in na ta način zagotoviti učinkovitost tega upravnega spora oziroma morebitne za pritožnika ugodne odločitve s tožbo. Tako je sodišče ocenilo pomen pritožnikove odsotnosti za urejanje njegove zaposlitve v Sloveniji (čeprav za odpadlo možnost zaposlitve v primeru zapustitve države trenutnega bivanja ni predložil dokazov), s tem ko je navedlo, da se bo lahko vrnil, če si bo v Sloveniji zagotovil zaposlitev in na tej podlagi uredil status bivanja. Presodilo je torej, da bo vzpostavitev prejšnjega stanja mogoča, saj si je mogoče zagotoviti (urejati) zaposlitev tudi iz matične države.

8. Prav tako je kot obstoječo sprejelo možnost okužbe s koronavirusom na potovanju v Srbijo, ki pa jo je štelo za nerelevantno, saj gre za globalni problem in je pritožnik prav enaki možnosti izpostavljen v Sloveniji. Ob tem je sodišče nanizalo možne načine potovanja (z letalom na stroške agencije A., z zasebnim prevozom ali s taksijem) in izpostavilo pritožnikovo odgovornost za samozaščito pred okužbo, enako kot to velja za čas njegovega bivanja v Sloveniji. Na podlagi tega je zavrnilo sklepanje, da bi lahko prišlo do okužbe zgolj zaradi potovanja, s čimer je izrazilo stališče, da je zatrjevana škoda samo hipotetična in ni neposredna posledica odločitve, da mora pritožnik zapustiti Republiko Slovenijo.

9. Z navedenim je sodišče prve stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno odločilo o neizkazanosti težko popravljive škode in celovito odgovorilo na povsem pavšalne pritožnikove navedbe, ki več od tega, da ima v Sloveniji zagotovljeno zaposlitev, ki bi odpadla zaradi selitve, in da bi se na potovanju zaradi svoje starosti lahko usodno okužil, niso ponudile.

10. Tako je neutemeljena tudi trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanih večjih tveganj okužbe, ki bi jim bil pritožnik izpostavljen prav na potovanju v Republiko Srbijo. Konkretnih navedb o "večjih" tveganjih, ki bi bile specifične prav za dejanje potovanja v Republiko Srbijo, namreč ni podal. Zato je tudi pritožbeno izpostavljanje povečanega tveganja zaradi večurnega nahajanja v zaprtem prostoru z drugimi potencialnimi potniki treba šteti za nedovoljeno pritožbeno novoto. Tudi sicer je te navedbe mogoče zavrniti že z razlogi izpodbijanega sklepa, in sicer da je pandemija globalni problem, zaščita pa je v pritožnikovi sferi. Temu Vrhovno sodišče dodaja, da so tudi subjekti, ki izvajajo gospodarsko dejavnost (npr. letalski prevozniki), dolžni spoštovati prav za konkretno dejavnost predpisane ukrepe, s čimer dodatno prispevajo k zmanjševanju obravnavanega tveganja.

11. Vrhovno sodišče se lahko strinja s pritožbo, da dogovori za zaposlitev hitreje in učinkoviteje potekajo v živo, vendar okoliščina bolj ali manj preprostega (težavnega) načina dogovarjanja in urejanja dokumentacije ni element težko popravljive škode, saj ni razvidno, kako bi lahko vplivala na vrnitev v Republiko Slovenijo (jo bistveno oteževala ali onemogočala). Zaradi neobrazloženosti ni mogoče odgovoriti na navedbo, da se pritožnik v primeru uspeha s tožbo ne bo mogel vrniti, saj iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi mu bila izrečena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo. Zgolj zatrjevana ponovna možnost okužbe, ki se ji je ob sprejetih ukrepih za zajezitev epidemije mogoče izogniti ali jo vsaj bistveno zmanjšati, in stroški ponovnega potovanja pa ne onemogočajo vrnitve. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bo zaradi izvršitve odločbe prenehal pritožnikov pravni interes za vodenje postopka podaljšanja roka. Zaradi cilja, ki se zagotavlja z začasno odredbo (učinkovitost sodnega varstva), je namreč pomembno le, da s tem ne bo prenehal pravni interes za upravni spor, saj je v njem na podlagi ustreznega zahtevka, spremenjenega zaradi novonastalih okoliščin po vložitvi tožbe, mogoče ugotoviti nezakonitost izpodbijanega upravnega akta.

12. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

13. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Ta predlog je tožnik podal v zvezi z rokom iz odločbe istega organa, št. 225-287/2020/7 (3B691-122) z dne 8. 11. 2020, s katero mu je bil zaradi neurejenega statusa v Republiki Sloveniji določen 30 dnevni rok za prostovoljno vrnitev, ki prične teči z dokončnostjo te odločbe. 2 Primerjaj npr. sklepa VS RS I Up 68/2020 z dne 15. 6. 2020, I Up 111/2020 z dne 2. 9. 2020. 3 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 127/2016 z dne 18. 5. 2016. 4 Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepih I Up 105/2015 z dne 27. 5. 2015, I Up 127/2016 z dne 18. 5. 2016, I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018.