Jedro

Sodišče sme stranki prisoditi le to, kar je zahtevala, ne pa več ali kaj drugega. Sodišče je to načelo prekoračilo, ko je po razdružitvi zadev namesto samo o ločenem odločalo o vseh prej združenih zahtevkih tožnice. Po razdružitvi zadev je ločena zadeva tega pravdnega postopka lahko postala spor majhne vrednosti, saj se vrednost spornega predmeta posamezne zadeve po razdružitvi nujno zmanjša.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvi točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sta podani tako bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. kot tudi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izdaja sodbe na podlagi odpovedi je v nasprotju z zakonom zato, ker je sodišče prve stopnje spor, ki ga je skozi ves postopek označevalo z vrednostjo spornega predmeta v višini 741.346,80 SIT, nepravilno štelo za spor majhne vrednosti in na podlagi tega tudi nepravilno uporabilo določilo 455. člena ZPP. Tožeča stranka zavrača, da gre za spor majhne vrednosti, saj o tem ni bila nikoli pravilno seznanjena, sodišče pa vrednosti predmeta tudi nikoli ni spremenilo. Nadalje po mnenju pritožnice izrek sodbe ni jasen in je v nasprotju s podatki, navedenimi v glavi sodbe, kjer je kot tožena stranka navedena Frančiška, v izreku sodbe pa je sodišče prve stopnje odločalo tudi o zahtevku zoper etažne lastnike, ki sploh niso bile pravdne stranke v tem postopku. Smiselno je torej uveljavljana tudi kršitev pravdnega postopka, ki je v prekoračitvi tožbenega zahtevka. Obrazložitev sodbe, kjer sodišče piše o vloženem predlogu za izvršbo in postopku, ki je tekel na podlagi ugovora, pa je nerazumljiv, ker predlog za izvršbo v tem postopku sploh ni bil vložen. Na podlagi zapisanega predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi odpovedi, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so etažni lastniki hiše G p 12, dolžni tožnici plačati znesek 714.346,80 SIT, in sicer toženka 9.114,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od polovice posameznih vtoževanih zneskov od 24.09.1993 dalje do plačila ter od druge polovice vtoževanih zneskov od 09.11.1993 dalje od plačila ter ji solidarno povrniti pravdne stroške, z obrazložitvijo, da tožnica ni pristopila na na rok, čeprav je bila nanj v redu povabljena, ne gre pa tudi za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Pri tem se je oprlo na določbo 455. člena ZPP, v skladu s katero sodišče, če v sporu majhne vrednosti razpiše glavno obravnavo in tožeča stranka ne pride na narok, čeprav je bila v redu povabljena, izda sodbo na podlagi odpovedi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo v nasprotju z določilom prvega odstavka 2. člena ZPP. Sodišče sme stranki prisoditi le to, kar je zahtevala, ne pa več ali kaj drugega (ne eat iudex ultra et extra petita partium). Sodišče mora torej odločiti v mejah postavljenega zahtevka. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom opr.št. VI P 917/94, z dne 10.02.1997 na predlog tožnice sklenilo, da se spis, ki je združeval spor tožnice zoper skupaj 73 tožencev, v skladu s tretjim odstavkom 300. člena ZPP razdruži tako, da se obravnava spor tožnice zoper vsakega toženca ali tožnico posebej (list.št. 1). To tudi pomeni, da se po končanem ločenem obravnavanju za vsakega izmed teh zahtevkov izda ločena odločba. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločalo o zahtevku tožnice zoper vse tožene osebe, zavrnilo več oziroma nekaj drugega, kot je tožnica v tej pravdni zadevi sploh zahtevala. Zahtevala je plačilo v višini 9.114,40 SIT in ne 741.346,80 SIT, zahtevala jih je od Frančiške in ne od vseh etažnih lastnikov hiše na G p 12. Prav tako pritožbeno sodišče opozarja, da če se loči spor, se loči tako glavnica, kot tudi vse vtoževane stranske terjatve. Neutemeljeno pa pritožnica graja odločitev sodišča prve stopnje, da gre za spor majhne vrednosti oziroma da tožnica s tem ni bila pravilno seznanjena. Za spor majhne vrednosti se v smislu prvega odstavka 443. člena ZPP štejejo spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.000,00 tolarjev. Denarna terjatev tožnice v predmetnem sporu ne glede na napake sodišča prve stopnje pri navajanju vrednosti spornega predmeta iz že zgoraj navedenih razlogov ne more znašati 741.346,80 SIT, ampak zgolj 9.114,40 SIT. Temu primerno je bila tožnica tudi vabljena na zadnji narok z dne 26.10.1999, na katerega ni pristopila. Nerazumljive so pritožbene navedbe tožnice, da ne gre za spor majhne vrednosti, ko na drugi strani ne sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da se v tej pravdi odloča o vseh zahtevkih tožnice zoper vse in ne samo eno etažno lastnico hiše na G p 12. Glede obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer sodišče prve stopnje piše o vloženem predlogu za izvršbo in postopku, ki naj bi tekel na podlagi ugovora, pritožbeno sodišče samo na kratko odgovarja, da je glede na podatke v spisu zares nerazumljiva, vendar sama po sebi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. So pa na zakonitost in pravilnost odločbe vplivale vse ostale uveljavljene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo glede kršitev določb pravdnega postopka po 7. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (izdaje sodbe na podlagi odpovedi v nasprotju z zakonom ter nerazumljivega izreka, ki nasprotuje razlogom sodbe), preizkusilo v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP, na prekoračitev tožbenega zahtevka (odločanje ultra petitum) pa je pritožbeno sodišče pazilo na zahtevo stranke v skladu z tretjim odstavkom 350. člena. Izpodbijano sodbo je v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.