Jedro

Tudi če bi drugi udeleženec prekoračil dovoljeno hitrost, to samo po sebi ne more vplivati na ugotovitev, da predstavlja vključevanje v promet na prednostno cesto na način, kot je to storil obtoženec, kršitev določila prve alineje prvega odstavka 44. člena ZVCP-1.

Izrek

I. Pritožba obtoženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega T. T. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški tega dela postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun. Z isto sodbo je zoper obtoženega po 357. členu ZKP zavrnilo obtožbo, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ter po prvem odstavku 96. ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika proračun.

2. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu spremenilo tako, da je na novo odločilo in obtoženega T. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1 ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

3. Pritožbo vlaga obtoženčev zagovornik in v njej uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču kot pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

4. Okrožni državni tožilec na pritožbo ni podal odgovora.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz izreka izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je obtoženec očitano mu kaznivo dejanje storil s kršitvijo prve alineje prvega odstavka 44. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), ker pri vključevanju v promet na prednostni cesti ni pustil mimo vseh vozil, ki so vozila po prometnem pasu, na katerega se je vključeval z lokalne ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot prednostna, saj je zapeljal na prednostno cesto v trenutku, ko je po njej pravilno pripeljal voznik motornega kolesa, kateremu je zaprl pot ter je slednji kljub zaviranju trčil v levi bočni del obtoženčevega avtomobila, pri trčenju pa zadobil zlom koželjnice levo, zaradi česar je bil začasno in znatno oslabljen pomemben del njegovega telesa.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo, sodišče druge stopnje pa natančno navedlo pod točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, sklepalo, da vzrok za nastalo prometno nesrečno ni v kršitvi določbe prve alineje prvega odstavka 44. člena ZVCP-1, saj ni mogoče kršiti navedene določbe, torej izsiliti prednosti nekomu, ki ga v dani prometni situaciji zaradi nezadostne preglednosti križišča ni bilo mogoče pravočasno zaznati. Ocenilo je, da naj bi bil neposreden vzrok prometne nesreče v dejstvu, da je obtoženec ravnal v nasprotju s prometno ureditvijo v križišču, označeno s prometnim znakom in talno označbo na vozišču „obvezna smer desno“, kar pa obtožba obtožencu ni očitala.

8. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu utemeljenosti pritožbenih navedb podvomilo v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Zato je na obravnavi (prvi odstavek 380. člena ZKP) ponovilo izvedene dokaze. Na podlagi relevantnih objektivnih dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje (sodišče druge stopnje jih navaja pod točko 6 obrazložitve sodbe), ter subjektivnih okoliščin, ki jih je pritožbeno sodišče ugotovilo samo, je presodilo, da je do izreka oprostilne sodbe prišlo na podlagi napačnega sklepanja prvostopenjskega sodišča. Relevantne objektivne okoliščine kaznivega dejanja, ki jih je sicer že ugotovilo prvostopenjsko sodišče, dopolnilo pa s subjektivnimi okoliščinami kaznivega dejanja še pritožbeno sodišče, kažejo po presoji tega sodišča na to, da je obtoženi kršil blanketno normo prve alineje prvega odstavka 44. člena ZVCP-1, da je podana vzročna zveza med kršitvijo te blanketne določbe in nastalo prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo ter krivda obtoženca za storjeno kaznivo dejanje v obliki zavestne malomarnosti. Pod točko 8 obrazložitve je pritožbeno sodišče tudi navedlo, da na podlagi fotografij kraja prometne nesreče ter obtoženčevega pojasnila na pritožbeni obravnavi ugotavlja, da prometni režim na križišču, kjer je prišlo do obravnavane prometne nesreče, ne pušča dvoma, da je lokalna cesta, po kateri je pripeljal obtoženec, neprednostna, da je obtoženec, ki je domačin in cesto in križišče pozna, v križišče zapeljal vedoč, da nima prednosti ter s tem povzročil kritično prometno situacijo ter da takšna vključitev v promet na prednostni cesti zaradi nezadostne preglednosti križišča ni bila varna. Iz ugotovitev izvedenca, na katere se sodišče v izpodbijani sodbi sklicuje, namreč izhaja, da je preglednost v predmetnem križišču iz smeri Završ v smeri proti Slovenj Gradcu precej manjša od potrebne preglednosti za varno vključitev na prednostno cesto in zaradi te nepreglednosti obdolženi oškodovanca pravočasno ni mogel zaznati. Obdolženec pa je imel po presoji sodišča vse možnosti izogniti se trčenju, če bi za zavijanje v desno uporabil razširjeno vozišče oziroma del, ki poteka ob desni strani vozišča prednostne ceste.

9. Pri preizkusu razlogov izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi popolno ugotovljeno, izvedeni vsi potrebni dokazi ter da je sodišče druge stopnje napravilo pravilne dokazne zaključke, zanje navedlo prepričljive razloge in obtoženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tudi tehtno obrazložilo. V postopku tudi ni kršilo določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, zato so pritožbena izvajanja obrambe neutemeljena.

10. V nasprotju s pritožbenimi navedbami, s katerimi obramba izraža nestrinjanje z dokazno oceno, se Vrhovno sodišče pridružuje ugotovitvam pritožbenega sodišča, da bi moral obtoženec, ki se je vključeval v promet na prednostni cesti glede na specifično prometno ureditev križišča, na katero ga je opozarjala tudi predpisana prometna signalizacija, pustiti mimo vsa vozila, ki so v tistem trenutku vozila po prometnem pasu, na katerega se je vključeval. Glede na to, da je obtoženec zapeljal v križišče kljub temu, da je vedel, da nima prednosti, ni nikakršnega dvoma, da je kritično situacijo povzročil prav on. V zvezi z izraženim dvomom o tem, ali je voznik motornega kolesa pripeljal z dovoljeno hitrostjo, Vrhovno sodišče pritrjuje stališču ter razlogom sodišča druge stopnje pod točko 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi če bi drugi udeleženec prekoračil dovoljeno hitrost (kar pa ne potrjujejo niti ugotovitve policije ob ogledu kraja prometne nezgode, niti izračuni izvedenca), to samo po sebi ne more vplivati na ugotovitev, da predstavlja vključevanje v promet na prednostno cesto na način, kot je to storil obtoženec, kršitev določila prve alineje prvega odstavka 44. člena ZVCP-1, ki določa odvzem prednosti, kadar se voznik vključuje v promet na prednostno cesto s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo določena kot neprednostna. Sodišče druge stopnje se je v izpodbijani sodbi pravilno opredelilo tudi do obtoženčevega zagovora na pritožbeni obravnavi, da se je kritičnega dne vključeval na prednostno cesto, tako kot vedno pred tem, da gre za običajen način vključevanja domačinov v promet, ki asfaltiranega dela ob cestišču prednostne ceste nikoli niso šteli za prometni pas, temveč ga uporabljali kot parkirišče ali pa ga uporabljali za zaustavljanje dostavljalci mleka (točka 10 obrazložitve sodbe druge stopnje). Pritrditi je tezi sodišča druge stopnje, da obtoženčev zagovor kaže na posebej tvegano vključevanje v promet na prednostni cesti, zavedajoč se lastnih kršitev pravil o prednosti, pri tem pa računajoč na posebno previdno in razumno vožnjo drugih udeležencev v prometu.

11. Obramba nadalje navaja, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrnilo predlagani dokaz, da se pridobi podatke o kaznovanju oškodovanca za prekršek v zvezi s prometno nesrečo, s čimer meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

12. Zavrnitev dokaznega predloga obrambe, da sodišče pridobi podatke o kaznovanju oškodovanca za prekršek v zvezi s prometno nesrečo, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP) iz razlogov, ki jih je sodišče druge stopnje navedlo pod točko 12 obrazložitve. Dokaznega predloga, usmerjenega v dokazovanje morebitnih kršitev cestnoprometnih predpisov na strani oškodovanca, obramba ni obrazložila, po drugi strani pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da je dejansko stanje obravnavane zadeve glede odločilnih dejstev že z izvedenimi dokazi povsem pojasnjeno, zaradi česar izvedba tega dokaza ni potrebna.

13. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, vendar v pritožbi ne konkretizira, katero kršitev iz člena 372 ZKP pravzaprav uveljavlja. Z navedbami, da obtoženec ni ravnal v nasprotju s prvo alinejo prvega odstavka 44. člena ZVCP-1, niti ne v nasprotju z določeno prometno signalizacijo, obramba graja dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predvideva, da je sodišče dejansko stanje ugotovilo pravilno in tudi popolno, le kazenski zakon je napačno uporabilo ali pa ga sploh ni uporabilo, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Ker kršitev, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, je uveljavljani pritožbeni razlog neutemeljen.

14. Preizkus izpodbijane sodbe zaradi uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, upoštevaje določbo 386. člena ZKP, narekuje pritožbenemu sodišču tudi preizkus glede odločbe o kazenski sankciji. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obtožencu, upoštevaje navedene okoliščine izvršenega kaznivega dejanja, izrečena primerna vrsta kazenske sankcije, v njej pa določena primerna kazen ob upoštevanju ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin.

15. Pritožba obtoženčevega zagovornika je neutemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe 383. člena ZKP tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodbo sodišča druge stopnje potrdilo.

16. Odločitev o stroških postopka, ki jih mora plačati obtoženec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (taksne tarife št. 7111, 71113, 7122) ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obtoženčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.