Jedro

Spor v zvezi z izdajo lokacijskega dovoljenja ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, zato navedba revidenta, da vrednost izpodbijanega dela upravnega akta presega znesek 20.000 EUR, ne zadošča, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ali je upravna odločba zakonita oziroma nezakonita, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zgolj navajanje, da ima odločitev sodišča zelo hude posledice, ker naj bi z odločitvijo bila kršena revidentova pravica do zasebne lastnine, ne zadošča za izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Predlaga povrnitev stroškov postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Brežice z dne 26. 3. 2007, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 10. 12. 2007. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ v obnovljenem postopku odločil, da se lokacijsko dovoljenje, ki je bilo izdano dne 1. 2. 1993, za gradnjo stanovanjske hiše investitorjema... (v tem postopku prizadeta stranka), pusti v veljavi. Tožena stranka pa je zavrnila revidentovo pritožbo.

4. Po drugemu odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih odločitvah (na primer Up 858/08 z dne 3. 6. 2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen, saj pravica oziroma obveznost stranke v izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta (izdaja lokacijskega dovoljenja) ni izražena v denarni vrednosti.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava, na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Ker revident zgolj navaja, da je izpodbijano lokacijsko dovoljenje nezakonito in grobo posega v njegove pravice je zakonitost oziroma nezakonitost upravne odločbe pomembno pravno vprašanje, revident ni postavil vprašanja, ki bi bilo pomembno v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato pogoj za dovoljenost revizije po tej določbi ni izpolnjen.

8. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

9. Revident ni izkazal, da bi mu zaradi odločitve v tem postopku nastale zelo hude posledice. Zgolj pavšalno navajanje, da ima odločitev sodišča zelo hude posledice, ker naj bi z odločitvijo bila kršena njegova pravica do zasebne lastnine, ne zadošča. Glede na navedeno tudi ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.