Jedro

Pri odmeri odškodnine so bili upoštevani vsi kriteriji iz 200. člena ZOR (stopnja bolečin in njihovo trajanje, namen odškodnine za negmotno škodo itd.) pri čemer so bile upoštevane pravnorelevantne okoliščine za vsakega oškodovanca posebej, s čemer je bila prisoja denarnega zadoščenja za negmotno škodo tudi individualizirana. Iz ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev nižjih sodišč pa je razvidno, da sta bila intenziteta in čas trajanja bolečin različna, pri čemer je tudi ugotovljeno, da so bile duševne bolečine Š. najbolj intenzivne in da so trajale v precej intenzivni obliki tudi še v času sojenja pred sodiščem prve stopnje, čeprav je takrat od škodnega dogodka preteklo že skoraj pet let. Zato tudi po mnenju revizijskega sodišča za izenačevanje denarnega zadoščenja drugih oškodovancev z denarnim zadoščenjem tožnice Š. ni materialnopravne podlage.

V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da pri izplačilu akontacij ni bilo določeno, kateremu od prvih treh tožnikov se akontacija plačuje in v kakšnem znesku, to ugotovitev pa tožeča stranka izpodbija z revizijsko novoto, da sedaj razpolaga z listinami iz katerih izhaja, da je bilo z akontacijo vsakemu od prvih treh tožnikov plačanih 20 SIT. Tudi kritika načina valorizacije zavarovalne vsote, izbire metode za valorizacijo in izračunov, do katerih je sodišče prve stopnje po opravljeni valorizaciji zavarovalne vsote in izplačanih valorizacij prišlo, predstavlja v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Ker sta nižji sodišči tekom celotnega postopka zadevo obravnavali le v okviru ene zavarovalne vsote, tožeča stranka pa v pritožbi, ki jo je proti sodbi sodišča prve stopnje vložila, ugotovitve sodišča prve stopnje, da je na razpolago le ena zavarovalna vsota sploh ni izpodbijala s trditvijo, da je v tej smeri dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno, predstavlja tudi sedanja revizijska trditev, da sta na razpolago v resnici dve zavarovalni vsoti, ki se morata kumulirati, revizijsko novoto in s tem nedovoljeno izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank in odločilo, da so vse tri tožene stranke dolžne solidarno plačati tožečim strankam odškodnino v znesku 380.000 SIT, drugo in tretje tožena stranka pa tudi solidarno še nadaljnji znesek 94.974 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Vsem trem toženim strankam je naložilo v solidarno plačilo stroške postopka v znesku 53.053 SIT. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je pritožbeno sodišče pritožbe vseh treh toženih strank kot neutemeljene zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo in odločilo, da tečejo zamudne obresti od premoženjske škode, ki je bila tožnikom F., J. in Y. prisojena vsakemu v znesku 2 SIT, že od 1.2.1986 dalje in ne šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kot je odločilo prvostopno sodišče. V ostalem je pritožbo tožečih strank zavrnilo kot neutemeljeno, glede stroškov pritožbenega postopka pa odločilo, da so jih tožene stranke solidarno dolžne povrniti tožečim strankam v znesku 1.830 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje so vsi tožniki vložili pravočasno revizijo in v njej uveljavljali revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pri odmeri odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega materilano pravo ni pravilno uporabljeno. Vsem tožnikom so bile prisojene prenizke odškodnine. Tožniki še sedaj trpijo hude bolečine, saj so izgubili moža, očeta, sina oziroma brata. Vsaj otrokoma bi moralo sodišče prisoditi odškodnino v tolikšnem znesku kot njuni materi. Pri odmeri odškodnine tožnici Š. je sodišče upoštevalo tekom postopka plačane zneske, vendar pa iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, kako je sodišče prišlo do zneska, ki ga je od prisojene odškodnine odbilo. Sicer pa način vštevanja že plačanih zneskov nasploh ni pravilen. Tožeča stranka je našla listine iz katerih izhaja, da so bila posamezna plačila namenjena točno določenim oškodovancem, saj iz dokumentacije s katero tožeča stranka sedaj razpolaga izhaja, da so tožniki Š., F. in A. prejeli vsak po 20 SIT. Pri odmeri odškodnine staršema ni bilo upoštevano, da starša zlasti trpita zaradi dejstva, da sta otroka nadživela. To jima povzroča vsakodnevne bolečine, njuno življenje pa jima ne pomeni ničesar več. Izračun valorizacije izplačila z dne 31.5.1986 pa je napačen. Ob upoštevanju zavarovalne vsote in posameznih izplačil, bi moral po opravljeni valorizaciji ostati na razpolago bistveno večji denarni znesek od zneska, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri odločanuju o rentnem zahtevku pa je sodišče nepravilno upoštevalo le dohodke iz rednega delovnega razmerja. Če bi se upoštevali tudi morebitni dohodki iz dodatnega dela, bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku v tem delu brez dvoma ugoditi. Tudi dejstvo, da sta bili v prometni nesreči udeleženi dve vozili, ni bilo upoštevano. Če bi bilo, bi sodišče moralo upoštevati, da sta bili na razpolago dve zavarovalni vsoti, ki bi se morali kumulirati. Sicer pa bi se moral upoštevati limit, ki je veljal na dan sojenja. Tako stališče je bilo zavzeto že v vrsti sodnih odločb. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Stroškovnik je bil sestavljen v skladu z veljavno tarifo, zato bi se morali priznati tudi stroški za zastopanje večih oseb v eni pravdi. Reviziji naj se tako ugodi, da se tožnikom prizna celotna zahtevana odškodnina. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavita in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija tožeče stranke je bil vročena nasprotnim strankam, ki na revizijo niso odgovorile in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da je pri vseh tožnikih pri prisoji denarnega zadoščenja iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega materialno pravo zmotno uporabljeno, ni utemeljen. Tudi revizijska zahteva, da bi moralo denarno zadoščenje vsaj v primeru žene in otrok pok. J. biti enako, ni sprejemljiva ob upoštevanju pravnoodločilnih dejstev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP). Pri odmeri odškodnine so bili upoštevani vsi kriteriji iz 200. člena ZOR (stopnja bolečin in njihovo trajanje, namen odškodnine za negmotno škodo itd.) pri čemer so bile upoštevane pravnorelevantne okoliščine za vsakega oškodovanca posebej, s čemer je bila prisoja denarnega zadoščenja za negmotno škodo tudi individualizirana. Iz ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev nižjih sodišč pa je razvidno, da sta bila intenziteta in čas trajanja bolečin različna, pri čemer je tudi ugotovljeno, da so bile duševne bolečine Š. najbolj intenzivne in da so trajale v precej intenzivni obliki tudi še v času sojenja pred sodiščem prve stopnje, čeprav je takrat od škodnega dogodka preteklo že skoraj pet let. Zato tudi po mnenju revizijskega sodišča za izenačevanje denarnega zadoščenja drugih oškodovancev z denarnim zadoščenjem tožnice Š., ni materialnopravne podlage.

Ostale, dokaj obsežne revizijske trditve, ki jih tožniki v reviziji sicer prikazujejo kot kritiko uporabe materialnega prava, pa predstavljajo v resnici v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da pri izplačilu akontacij ni bilo določeno, kateremu od prvih treh tožnikov se akontacija plačuje in v kakšnem znesku, to ugotovitev pa tožeča stranka izpodbija z revizijsko novoto, da sedaj razpolaga z listinami iz katerih izhaja, da je bilo z akontacijo vsakemu od prvih treh tožnikov plačanih 20 SIT. Tudi kritika načina valorizacije zavarovalne vsote, izbire metode za valorizacijo in izračunov, do katerih je sodišče prve stopnje po opravljeni valorizaciji zavarovalne vsote in izplačanih valorizacij prišlo, predstavlja v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Ker sta nižji sodišči tekom celotnega postopka zadevo obravnavali le v okviru ene zavarovalne vsote, tožeča stranka pa v pritožbi, ki jo je proti sodbi sodišča prve stopnje vložila, ugotovitve sodišča prve stopnje, da je na razpolago le ena zavarovalna vsota sploh ni izpodbijala s trditvijo, da je v tej smeri dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno, predstavlja tudi sedanja revizijska trditev, da sta na razpolago v resnici dve zavarovalni vsoti, ki se morata kumulirati, revizijsko novoto in s tem nedovoljeno izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja. Povsem enako velja tudi za revizijski očitek, da pri odločanju o utemeljenosti rentnega zahtevka ni bilo upoštevano, da bi pok. J., poleg v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega in upoštevanega dohodka iz rednega dela, morda prejemal dohodke tudi zaradi dodatnega dela. Proti odločitvi o stroških postopka, pa revizija ni dovoljena. Zato revizijsko sodišče na revizijske trditve, da tudi odločitev o stroških postopka ni pravilna, ne odgovarja.

Ker revizijska trditev, da je v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno iz opisanih razlogov ni utemeljena in ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).