Jedro

Ocena, ali znak omogoča razlikovalnost, je mogoča po celoviti presoji znaka, torej vtisu, ki ga znak naredi, upoštevajoč naravo blaga ali storitev. Tožena stranka je kršila določbe ZIL, ko pri presoji podobnosti z ugovarjano znamko ni upoštevala celovitosti prijavljene znamke.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Urada RS za intelektualno lastnino, št. ... z dne 17. 10. 2002 se v 1. točki odpravi in zadeva v odpravljenem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki prijavo znamke VZAJEMNA ZDRAVSTVENA ZAVAROVALNICA zavrnila za storitve razreda 36: finančni posli, denarni posli, v 2. točki pa postopek registracije znamke nadaljevala za preostale storitve razreda 36: zavarovalništvo; in razreda 42: medicinska nega. V obrazložitvi je navedla, da je zoper registracijo znamke VZAJEMNA ZDRAVSTVENA ZAVAROVALNICA za storitve, razvrščene v razred 36 (zavarovalništvo, finančni posli, denarni posli) in 42 (medicinska nega) ugovarjal AA in navedel, da je nosilec že registrirane znamke VZAJEMNA za proizvode iz razredov 9 in 16 ter storitve iz razreda 35, 36, 41 in 42. Ugovor je vložil na osnovi 7. točke 1. odstavka 19. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL). Na podlagi ugovora in mnenja prijavitelja je tožena stranka preverila utemeljenost navedb v ugovoru in ugotovila, da je delno utemeljen. Podani so zavrnilni razlogi po točki b 1. odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1) (ta točka ustreza 7. točki 1. odstavka 19. člena ZIL). Tožena stranka je ugotovila, da sta si znaka podobna na podlagi primerjave znakov kot celote z upoštevanjem njunih najbolj dominantnih delov. V znakih, ki vsebujejo tekstualni del, je ta praviloma najbolj razlikovalni in tudi najbolj dominantni del, saj tako znak dobi ime. Podobnost se ugotavlja glede na vizualni, fonetični in pomenski vidik. V primerjanih znakih je najbolj dominantni del beseda VZAJEMNA. Beseda ne asociira (več) na zavarovalništvo, pojem "vzajemnost" pa tudi ni generična beseda za storitve zavarovalnic, zato ima dokajšnjo razlikovalno moč. Še večjo ima iz tega pojma izpeljana beseda VZAJEMNA. Znamka vložnika ugovora VZAJEMNA ni registrirana za storitve zavarovalništva, pa kljub temu ni bila zavrnjena kot zavajajoča. Pojem "vzajemnost" torej ni nekaj, kar mora ostati v prosti rabi za vse potencialne uporabnike, kot velja za generične pojme, ki si jih ne more nihče lastiti. Ker oba znaka vsebujeta isto besedo je to pri obeh najbolj dominantni del, sta v vizualnem, fonetičnem in pomenskem smislu podobna. Znak znamke vložnika ugovora je sestavljen le iz besede VZAJEMNA v grafizmu v odebeljenih in obrobljenih malih tiskanih črk z veliko začetnico, črke so v nežno travnato zeleni barvi, ki se od vrha navzdol preliva v skoraj belo. Prijavljeni znak pa je sestavljen iz besede VZAJEMNA, zeleno-belega kvadrata v fantazijskem vzorcu in pod besedo VZAJEMNA je še besedna zveza ZDRAVSTVENA ZAVAROVALNICA. Vizualno podobnost torej določata besedi VZAJEMNA, v obeh znakih izstopa začetna črka V in tudi zeleno-bele barve znaka. Ti elementi, predvsem pa seveda beseda VZAJEMNA, imajo tako težo, da dejstva, da gre za podobnost med znakoma, ne spremeni niti dodan tekstualni del pri prijavljenem znaku. Delno pa je izpolnjen tudi drugi pogoj za podobnost znamk, to je podobnost storitev. Prijavljeni znak obsega storitve v razredu 36, to je zavarovalništvo, finančne in denarne posle, veljavna znamka pa je registrirana za finančništvo, storitve kreditnih in plačilnih kartic. Blago in storitve v drugih razredih so pri obeh znamkah različni. Finančni in denarni posli oziroma storitve so istovetni storitvam pri znamki vložnika ugovora, ki so opredeljene kot finančništvo ter storitve kreditnih in plačilnih kartic, storitve zavarovalništva pa so zelo specifične in jih finančni in drugi posli ne vsebujejo, zato bi lahko rekli, da je pri zavarovalništvu drug namen teh storitev, mesto in način trženja, osnove za izvajanje storitev (zakonodaja, metode dela), druga panoga. Zato ne gre za tako podobne storitve, da bi povzročale zmedo v javnosti in ni ovire za registriranje znamke za storitve zavarovalništva. Iz vsebine in namena 2. odstavka 18. člena ZIL (v novem zakonu 2. odstavek 42. člena ZIL-1), na katero se sklicuje tožeča stranka, je razvidno, da bi bilo sklicevanje relevantno edino v primeru, če bi tožena stranka hotela zavrniti znamko iz absolutnih razlogov, nikakor pa to ni osnova za zavrnitev znamke po objavi. Prav tako niso relevantna določila 1. odstavka 21. člena ZIL, saj se določila tega člena nanašajo na druga vprašanja in ne na obseg varstva neke prijavljene znamke. Tudi iz fonetičnega in pomenskega oziroma konceptualnega vidika podobnosti obeh znakov sta znaka skoraj identična - tekst ZDRAVSTVENA ZAVAROVALNICA v prijavljenem znaku kvečjemu omejuje znak v smislu, da gre za znak istega subjekta, ki pa ga uporablja le za zavarovalniške storitve. Šele ob upoštevanju relativne različnosti znakov iz vizualnega vidika pridemo do sklepa, da ne gre za dve različice znakov istega subjekta. Po mnenju tožene stranke obstaja verjetnost zmede v javnosti, če bi se znaka uporabljala za označevanje povsem istovrstnih storitev.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da bi tožena stranka ob pravilni uporabi materialnih predpisov in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja morala ugotoviti, da za prijavo znamke "VZAJEMNA ZDRAVSTVENA ZAVAROVALNICA" ni zakonitih ovir tudi za storitve na področju razreda 36, to je finančnih in denarnih poslov. Oba znaka si po prepričanju tožeče stranke nista podobna v tolikšni meri, da bi ju povprečen potrošnik lahko zamenjeval oziroma, da bi v javnosti prišlo do zmede. Oba znaka res vsebujeta eno enako besedo, vendar pa je pri znaku tožeče stranke pod besedo VZAJEMNA dodan še besedni del ZDRAVSTVENA ZAVAROVALNICA, torej še dve besedi, ki omogočata jasno razlikovalno moč besednega dela znaka. Poleg tega je barvni figurativni element znaka glede na velikost in pojavnost pri konkretnem znaku bolj dominanten kot njegov tekstualni del. Figurativni element - barvni abstraktni vzorec v kvadratu je prostorsko uvrščen nad tekstualni del in po površini veliko večji od tekstualnega dela. Ima močan vizualni naboj in s tem predstavlja tudi pomemben psihološki moment na povprečnega potrošnika. Tekstualna dela znakov se kot celota bistveno razlikujeta tako fonetično kot tudi pomensko in si tudi vizualno nista enaka. Beseda VZAJEMNA je pri obeh znakih izpisana na različen grafičen način, pri čemer je beseda VZAJEMNA pri registriranem znaku z izjemo velike začetnice izpisana v malih tiskanih črkah v dveh prelivajočih se barvah s poudarjeno obrobo, pri prijavljenem znaku pa iz samih velikih tiskanih črk enobarvno in brez obrobe. Oba znaka tako vsebujeta številne elemente, na podlagi katerih ju je mogoče razlikovati, tako da povprečnemu potrošniku ostane v spominu vizualni izgled celotnega znaka bolj kot izgled ene same besede oziroma njena fonetičnost ali pomenskost. V kolikor bi tožena stranka prijavljeni znak obravnavala kot celoto grafičnega ter tekstualnega dela, bi ne mogla ugotoviti, da sta si znaka že v osnovi podobna. Nastanek zmede v javnosti posledično tudi ni verjeten. V konkretnem primeru verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko ne more obstajati. Imetnik prijavljene znamke le-te doslej nikoli ni uporabljal pri opravljanju finančnih oziroma denarnih poslov (razred 36) in je javnost oziroma povprečni potrošnik iz tega vidika ne pozna. Zavarovalništvo je res specifična dejavnost, vendar je ni mogoče obravnavati strogo ločeno od finančnih poslov oziroma denarnih poslov. Tožena stranka tudi ni upoštevala določbe 2. odstavka 42. člena ZIL-1. Tožeča stranka znak uporablja pri svojem poslovanju na področju zavarovalništva, finančnih in denarnih poslov in medicinske nege že več kot tri leta. V tem času je prijavljeni znak postal v javnosti zelo prepoznaven in ga povprečni potrošnik avtomatično poveže s tožečo stranko in področjem njenih dejavnosti. Trajanje uporabe znaka kot kriterij za registracijo znamke je torej prav tako v prid tožeči stranki. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke v 1. točki izreka in vrnitev zadeve v tem delu toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožeča stranka pri vizualni oceni podobnosti znakov povsem odvzela vsakršno težo bistvenemu delu znaka, to je besedi VZAJEMNA, in se osredotočila le na vizualni vidik in na grafične elemente obeh znakov ter manj pomembnemu delu teksta - ZDRAVSTVENA ZAVAROVALNICA. Ta del besedila je generični izraz, ki zožuje namen znamke tožeče stranke na storitve zdravstvenih zavarovalnic, poleg tega je tudi vizualno manj opazen. Tožeča stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 42. člena ZIL-1, saj ta določba omogoča izjeme pri registraciji znakov, ki sicer ne bi smeli biti registrirani kot znamke, če prijavitelji dokažejo, da znake javnost že doživlja kot znamke. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom v tem postopku AA v odgovoru na tožbo navaja, da se v celoti strinja z argumentacijo tožene stranke, ki je odločila pravilno, ko je ugotovila, da sta izpodbijana znamka in znak podobna. Besedni del ZDRAVSTVENA ZAVAROVALNICA pri izpodbijanem znaku ne poveča razlikovalne moči besednega dela znamke, saj gre pri tej besedni zvezi za generični pojem, ki ne opravlja funkcije blagovne znamke. Tožena stranka pa se je tudi pravilno opredelila do določbe 42. člena ZIL-1. Predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožba je utemeljena.

Z znamko se v smislu 1. odstavka 42. člena ZIL-1 (Uradni list RS, št. 45/01) sme registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, kot so zlasti besede, vključno z osebnimi imeni, črke, številke, figurativni elementi, tridimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže, in kombinacije barv kot tudi kakršnakoli kombinacija teh znakov. Odločitev tožene stranke, da prijavljenega figurativnega znaka VZAJEMNA ZDRAVSTVENA ZAVAROVALNICA ne zavaruje kot znamke, temelji na zavrnilnih razlogih iz točke b 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Po tej določbi se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago in storitve, na katere se nanaša ta znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Razlogi tožene stranke temeljijo na ugotovitvi, da je prijavljeni figurativni znak VZAJEMNA ZDRAVSTVENA ZAVAROVALNICA (za storitve razreda 36: finančni posli, denarni posli) podoben registrirani figurativni znamki VZAJEMNA za proizvode iz razreda 36. Po mnenju sodišča navedena utemeljitev temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, ki izhaja iz primerjave obeh znakov. Temeljna funkcija znamke je namenjena razlikovanju blaga ali storitev od blaga ali storitev drugega podjetja. V obravnavani zadevi je bistveno vprašanje, ali ima znak tožeče stranke lastnost razlikovanja in torej izpolnjuje kriterije primernosti za razlikovanje, kot zatrjuje tožeča stranka, ali pa je enak ali podoben znamki stranke z interesom, kot ta zatrjuje v ugovoru in ji tožena stranka v izpodbijani odločbi sledi. Ocena, ali znak omogoča razlikovalnost, je mogoča po celoviti presoji znaka, torej vtisu, ki ga znak naredi, upoštevajoč naravo blaga oziroma storitev, z vidika povprečnega potrošnika tega blaga oziroma storitev in druge okoliščine. Primerjava tožene stranke temelji na metodi in predpostavki, da je v znakih, ki vsebujejo tekstualni del, ta praviloma najbolj razlikovalen in tudi najbolj dominanten, saj znak tako dobi ime. Sodišče ne oporeka pravilnosti ugotovitve pri znamki vložnika ugovora, saj je beseda VZAJEMNA tudi po mnenju sodišča najdominantnejši del te znamke, pisana je v grafizmu v odebeljenih in obrobljenih malih tiskanih črkah z veliko začetnico, medtem ko drugih grafičnih elementov, razen obarvanja v nežno travnato zeleni barvi, ki se od vrha navzdol preliva v skoraj belo, pa znamka nima, saj beseda, pisana grafično, tudi tvori celotno podobo znaka. Ne more pa sodišče slediti toženi stranki, da je dominanten del prijavljenega znaka tudi beseda VZAJEMNA. Tožena stranka ne argumentira vloge grafizma - zeleno belega kvadrata, ki ga vsebuje prijavljen znak (in ima, kot pravilno ugotavlja tožeča stranka, močan vizualni naboj), in besed ZDRAVSTVENA ZAVAROVALNICA ob besedi VZAJEMNA, ki bi ju ob zahtevi po celoviti presoji znaka morala. Ob močno izstopajočem grafizmu in dodatku besed ZDRAVSTVENA ZAVAROVALNICA nedvomno beseda VZAJEMNA izgubi razlikovalno moč, ki bi jo imela kot samostojno stoječa. Vendar dodatki ob besedi VZAJEMNA (ki je v znaku tožeče stranke pisana s črno barvo, torej glede na grafizem, manj opazno) v izpodbijani odločbi niso ocenjeni v smislu, zakaj je v znaku tožeče stranke beseda VZAJEMNA najdominantnejša in zato le-ta primerjana v smislu vizualne, fonetične in pomenske podobnosti. Tožena stranka torej ne oceni razlikovalnih učinkov grafizma in celotne besedne zveze VZAJEMNA ZDRAVSTVENA ZAVAROVALNICA. Sodišče ne more slediti razlogom tožene stranke in posledično njeni ugotovitvi, da sta znaka podobna, saj primerja celoten znak vložnika ugovora (tekstualni del je tudi celoten del znaka) z izsekom znaka tožeče stranke, ki mu določi dominantno vlogo, ki pa je po mnenju sodišča vprašljiva. V ponovnem postopku naj tožena stranka ponovno oceni prijavljeni znak po načelu celovite presoje znaka in o zadevi ponovno odloči. Ker je bilo dejansko stanje v postopku nepravilno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.