Jedro

Ker je bila tožnica, ko se je kot družbenica in poslovodna oseba zasebnega zavoda vpisala v poslovni register, že zavarovana na podlagi delovnega razmerja po 13. členu ZPIZ-1, ves čas zavarovanja po tej podlagi nima lastnosti zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, po katerem se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Odločbi toženca št. ... z dne 2. 11. 2010 in št. ... z dne 22. 7. 2010 se odpravita.

Ugotovi se, da ima tožnica lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 11. 1. 2010 do 11. 4. 2010 iz naslova družbeništva zasebnega zavoda, od 12. 4. 2010 pa iz naslova delovnega razmerja.“ V preostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 2. 11. 2010 in št. ... z dne 22. 7. 2010 ter se ugotovi, da ima tožnica lastnost zavarovanke iz naslova delovnega razmerja kot delavka – svetovalka v Inštitutu A. Zoper sodbo se je pritožila tožnica. Navaja, da je bila pred razpisanim narokom že nekaj dni bolna, nato pa je tako zbolela, da se naroka ni mogla udeležiti. Ko je odsotnost z naroka po telefonu opravičila, so ji pojasnili, da mora poslati opravičilo, zato se je opravičila še po elektronski pošti. V bolniškem staležu je bila nato do 25. 10. 2012. Sprašuje se, kateri predpis določa ravnanje sodišča v takšnih situacijah, saj so po njenem minimalni standardi vedenja na sodišču, da se stranki pojasni postopek ravnanja. Poslovanje sodišča ni bilo korektno. Na glavni obravnavi bi jo moralo seznaniti, da mora predložiti dokaze za svoje trditve, tako pa ji ni bila dana možnost, da svoje navedbe dokaže. Dokazila zato prilaga pritožbi. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da dejanskega stanja v zvezi z delovanjem zavoda, kjer je zaposlena, po Zakonu o zavodih, sploh ni ugotavljalo, zato je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Navaja, da je na Okrožno sodišče v Ljubljani predložila vsa potrebna dokazila za registracijo zasebnega zavoda. Ker inštitut ni gospodarska družba, pod člani organov nadzora in skupščinskimi sklepi ni vpisov. Poudarja, da ima zavod svet zavoda, kar izhaja iz akta o ustanovitvi zavoda. Poleg tega je pogodbo o zaposlitvi sklenila s pravno osebo, to je Inštitutom A, in sicer predsednikom sveta zavoda, ne pa sama s seboj. Zato je delovno razmerje podlaga za zavarovanje. Inštitut A je zasebni neprofitni zavod, zato sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 204/2008, ki se nanaša na enoosebno gospodarsko družbo, ne pride v poštev. Pritožbi prilaga potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela, akt o ustanovitvi zavoda, statut zavoda, sklepe ustanovitelja zavoda in dve pogodbi o zaposlitvi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, je pa ob popolnem in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnica v pritožbi s tem, ko poudarja, da ji z nezakonitim postopanjem, ki naj bi bilo v tem, da je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo v njeni odsotnosti kljub temu, da je izostanek opravičila, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena. ZPP. Ta kršitev je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Tožnici je bilo vabilo na narok, razpisan za dan 18. 10. 2010, vročeno dne 13. 9. 2012, skupaj z opozorilom, da mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, in da lahko na poznejših narokih za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (286. člen ZPP).

Tožnica je dne 17. 10. 2010 sodišču po telefonu sporočila, da je zbolela in se naroka ne bo udeležila (uradni zaznamek z dne 17. 10. 2012). Kljub opozorilu, da mora predložiti zdravniško opravičilo, tega ni predložila, temveč je po elektronski pošti poslala obvestilo, da je zbolela. V 2. odstavku 115. člena ZPP je izrecno določeno, da v primeru izostanka stranke zaradi zdravstvenih razlogov sodišče lahko preloži narok le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter stranki onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, stranka pa mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Oblika in pristojnost za izdajo takšnega potrdila je urejena v 80.a členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 72/06 s spremembami). Tožnica za svoje trditve o bolezni (ki mora biti nenadna in nepredvidljiva in takšna, da stranki onemogoča sodelovanje na naroku) v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila nobenega dokaza, ni predlagala preložitve naroka in se naroka tudi ni udeležila. Sodišče prve stopnje je s tem, ko naroka dne 18. 10. 2010 ni preložilo, temveč ga je opravilo v tožničini odsotnosti, postopalo skladno z določili ZPP, in ni zagrešilo očitane kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

V pritožbi je tožnica predložila potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela z dne 26. 10. 2012. Po določbi 337. člena ZPP sme pritožnik nova dejstva navajati in nove dokaze predlagati le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Zdravniškega opravičila iz 2. odstavka 115. člena ZPP tožnica niti v pritožbi ni predložila, saj iz predloženega potrdila izhaja le, da je bila v obdobju od 17. 10. 2012 do 25. 10. 2012 začasno nezmožna za delo, ne pa da se zaradi nenadne in nepredvidljive bolezni, ki ji je onemogočala sodelovanje na naroku, ni mogla udeležiti naroka.

V tem socialnem sporu, ko tožnica izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 2. 11. 2010 v zvezi prvostopenjsko odločbo toženca z dne 22. 7. 2010, se spor nanaša na podlago obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Sporno je, ali se tožnica za nazaj, od dne 11. 1. 2010, ko se je registrirala kot družbenica in poslovodja zasebnega zavoda, vključi v obvezno zavarovanje na podlagi 2. odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki določa, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v RS ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Toženec je namreč z odločbo z dne 22. 7. 2010, potrjeno z dokončno odločbo z dne 2. 11. 2010, ob ugotovitvi, da je tožnica družbenica zasebnega zavoda Inštitut A in njegova poslovodna oseba od dne 11. 1. 2010 dalje, odločil, da nima lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja po 13. členu ZPIZ-1 od 12. 4. 2010 dalje, temveč ima lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva zasebnega zavoda, v kateri je hkrati poslovodna oseba, po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 11. 1. 2010 dalje.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da je, ob tem, da je bila tožnica družbenica zasebnega zavoda Inštitut A in njegova poslovodna oseba od dne 11. 1. 2010 dalje in na dan 11. 1. 2010 ni bila obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana, odločitev toženca pravilna. Takšno presojo je sodišče prve stopnje sprejelo kljub ugotovljenem dejstvu, da je bila tožnica od 12. 4. 2010 dalje vključena v obvezno zavarovanje, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo. Prav dejstvo, da je bila tožnica od 12. 4. 2010 dalje že obvezno zavarovana, in sicer na podlagi 1. odstavka 13. člena ZPIZ-1, skladno s katerim se obvezno zavarujejo delavci, zaposleni na območju RS, je bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi.

Lastnost zavarovanca iz obveznega zavarovanja se po 1. odstavku 258. člena ZPIZ-1 ugotavlja na podlagi predpisov o matični evidenci o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami) v 1. odstavku 48. člena določa, da pridobijo osebe lastnost zavarovanca z dnem, določenim v prejšnjem členu, tudi če prijava v zavarovanje ni vložena v rokih po tem zakonu. Če pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje še traja, pridobi oseba lastnost zavarovanca z dnem nastanka pravnega razmerja, sicer pa največ od uveljavitve ZPIZ-1, to je od 1. 1. 2000 dalje (2. odstavek 48. člena ZMEPIZ). Po 1. alineji 49. člena ZMEPIZ se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Nadalje ZMEPIZ v 4. alineji 49. člena določa, da se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca ugotavlja, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1. V 25. členu ZPIZ-1 je določeno, da se, če oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila vključena v zavarovanje.

Sodna praksa (na primer sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 66/2008 z dne 12. 1. 2010 in opr. št. VIII Ips 283/2008 z dne 9. 2. 2010) je že zavzela stališče, da je glede na takšno pravno podlago dopustna ugotovitev podlage zavarovanja za nazaj, to je za čas pred izdajo odločbe o ugotovitvi lastnosti zavarovanca, medtem ko sprememba podlage zavarovanja za nazaj zaradi pravnomočno urejenega pravnega razmerja, ko je zavarovanec že vključen v zavarovanje na drugi podlagi, ni dopustna. Sprememba podlage zavarovanja je dopustna šele od prvega naslednjega dne po izdaji prvostopenjske odločbe, s katero toženec po uradni dolžnosti odloča o spremembi statusa.

Tožnica je bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobju do 31. 3. 2009 in v obdobju od 12. 4. 2010 dalje na podlagi delovnega razmerja in torej ni bila obvezno zavarovana od 1. 4. 2009 do 11. 4. 2010. Toženec je tako z odločbo, izdano dne 22. 7. 2010, za nazaj od dne 11. 1. 2010 ugotavljal podlago zavarovanja, od dne 12. 4. 2010 pa jo spreminjal. Glede na navedeno to pomeni, da je bilo lastnost zavarovanke mogoče z odločbo toženca z dne 22. 7. 2010 ugotoviti za nazaj le za obdobje, ko tožnica ni imela obveznega zavarovanja, ni pa bilo mogoče spreminjati podlage zavarovanja za nazaj za čas, ko je bila tožnica že vključena v obvezno zavarovanje.

Ker je bila tožnica od 11. 1. 2010 dalje družbenica in poslovodja zasebnega zavoda in ni bila zavarovana na drugi podlagi oziroma sploh ni bila obvezno zavarovana do 11. 4. 2010, so za obdobje od 11. 1. 2010 do 11. 4. 2010 izpolnjeni pogoji, da se tožnica za nazaj vključi v obvezno zavarovanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Od dne 12. 4. 2010 dalje, ko je bila že vključena v zavarovanje, pa vse do izdaje odločbe z dne 22. 7. 2010 podlage zavarovanja ni dopustno spreminjati, saj bi se lahko spremenila šele od izdaje odločbe dalje, torej za naprej, v primeru, da bi bili izpolnjeni pogoji za zavarovanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Vendar pa so pogoji za zavarovanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 izpolnjeni le, če je oseba družbenik zasebne družbe oziroma zavoda v RS, istočasno njegova poslovodna oseba, poleg tega pa ni zavarovana na drugi podlagi. Višje delovno in socialno sodišče se je že v sodbi opr. št. Psp 303/2012 z dne 11. 10. 2012, postavilo na stališče, da določba 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 določa obveznost zavarovanja po tej podlagi, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (družbenik zasebne družbe oziroma zavoda v Republiki Sloveniji, ki je istočasno poslovodna oseba), vendar le v primeru, če taka oseba ni zavarovana že po drugi podlagi. V obravnavanem primeru je bila tožnica od 12. 4. 2010 dalje že zavarovana po 13. členu ZPIZ-1 na podlagi delovnega razmerja, kar pomeni, da od 12. 4. 2010 dalje (za ves čas zavarovanja) ni bilo podlage za zavarovanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani določbi toženca z dne 2. 11. 2010 in z dne 22. 7. 2010 in ugotovilo, da ima tožnica lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva zasebnega zavoda na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 11. 1. 2010 do 11. 4. 2010, od 12. 4. 2010 dalje pa iz naslova delovnega razmerja na podlagi 13. člena ZPIZ-1. V preostalem je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP. Na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP se je sodišče druge stopnje dolžno opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so bistvenega pomena za odločitev.

V pritožbi sme pritožnik skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena tega zakona. Ker je tožnica akt o ustanovitvi zavoda, statut zavoda, sklepe ustanovitelja zavoda in pogodbe o zaposlitvi, predložila šele v pritožbi, ne da bi izkazala, da teh listin brez svoje krivde ni mogla predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, tudi sicer pa glede na navedeno na odločitev ne bi vplivale.