Jedro

Za škodo, ki jo utrpi mestni redar pri opravljanju službe, delodajalec odgovarja krivdno in ne objektivno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala dne 22.5.2003 v nesreči pri delu, ko ga je med opravljanjem redarske službe – pri fotografiranju napačno parkiranega avtomobila - fizično napadel neznani storilec in ga telesno poškodoval. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 1.123,39 € v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Zaradi delnega umika tožbe je v tistem delu ustavilo postopek.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavlja pritožbena razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, pri čemer predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje oz. ustrezno spremeni sodbo in prisodi tožniku ustrezno odškodnino ter pripadajoče pravdne stroške. Hkrati opozarja, da so bili pravdni stroški toženi stranki napačno prisojeni, ker je sodišče upoštevalo stroške za povsem nepotrebne pripravljalne vloge. V obrazložitvi pritožbe navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na napačno stališče o temelju zatrjevanje odškodninske odgovornosti tožene stranke, ko je presodilo, da ta kot delodajalec za povzročeno škodo ne odgovarja objektivno. Pritožba poudarja, da so redarji tako pogosto izpostavljeni verbalnim in fizičnim napadom, da je potrebno tudi konkretni dogodek obravnavati v širšem izkustvenem kontekstu, v katerem fotografiranje napačno parkiranih vozil predstavlja delo, ki je del nevarne dejavnosti, tj. občinske redarske službe. V nadaljevanju še navaja, da se opisanih nevarnosti v zadnjem času zaveda tudi tožena stranka sama, saj je z namenom povečanja varnosti redarjev sprejela tudi nadaljnje ukrepe: redarje so opremili s plinskimi razpršilci in telekomunikacijskimi sredstvi z možnostjo alarma, na terenu sedaj vedno delata po dva redarja skupaj, dodatno so organizirana usposabljanja mestnih redarjev itd. Če bi tožena stranka citirane varnostne ukrepe zavzela že prej, bi bila možnost za podoben razplet obravnavanega dogodka bistveno manjša, kar pomeni, da je mogoče toženi stranki očitati malomarno ravnanje glede skrbi za izboljšanje varnosti mestnih redarjev.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo soglaša s stališčem sodišča prve stopnje in navaja, da se fotografiranje napačno parkiranega vozila v okviru redarske služne ne more šteti za delo s povečano nevarnostjo in predlaga, da višje sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno podlago za presojo obravnavanega zahtevka predstavlja določba 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR), po kateri mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je ta nastala pri delu ali v zvezi z delom, odškodninsko odgovornost pa ureja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), in sicer kot krivdno in objektivno. V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V drugem odstavku navedenega člena OZ pa je navedeno, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da dejavnost redarske službe ni delo s povečano nevarnostjo, sploh pa ne v konkretnih okoliščinah obravnavanega dogodka, ko je tožnika neznani storilec večkrat pohodil po palcu leve noge, medtem ko je tožnik opravljal naloge občinske redarske službe in fotografiral napačno parkiran avtomobil pred naložitvijo na vozilo »pajek«. Sodna praksa (II Ips 142/05, II Ips 117/00) se je že večkrat izrekla, da (subsidiarno) pravilo o objektivni odgovornosti ni predpisano za običajno nevarne dejavnosti, ki smo jim ljudje izpostavljeni vsakodnevno in ki ne predstavljajo resne grožnje za zdravje, življenje ali premoženje, temveč za škodo, ki izvira iz dejavnosti, ki pomeni neobičajno povečano nevarnost za okolico; na ta način predstavlja institut objektivne odgovornosti dopolnilo primarnega pravila o odgovornosti za škodo na podlagi krivdnega ravnanja povzročitelja le-te. Dejavnost je v smislu 2. odst. 131. člena OZ nevarna takrat, ko s svojimi negativnimi vplivi presega običajne meje družbene tolerance in zato sama po sebi predstavlja večjo in resno nevarnost, ki je kljub ustrezni skrbnosti ni mogoče izključiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje okoliščine konkretnega škodnega dogodka: tožnik je s sodelavcem kot redar sodeloval pri nalaganju napačno parkiranega vozila na vozilo »pajek«, ko ga je pri fotografiranju tega vozila najprej verbalno, nato pa še fizično napadel moški, ki mu je omenjeni »pajek« oviral pot. Opisane okoliščine tudi po stališču pritožbenega sodišča ne zadostijo standardu nevarne dejavnosti, iz katerih bi izhajala neobičajno povečana možnost povzročitve škode zdravju, življenju ali premoženju ljudi.

Trditev pritožnika, da je mogoče toženi stranki očitati malomarno ravnanje glede skrbi za izboljšanje varnosti mestnih redarjev, pritožbeno sodišče skladno z določbo 337/1 ZPP ni upoštevalo. P ritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, torej le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku (2. odst. 286. člena ZPP). Pritožbeno sodišče citiranih navedb kot prepoznih ni moglo upoštevati, saj tožnik v pritožbi tudi z ničemer ni opravičil njihovega prepoznega navajanja.

Tožeča stranka neutemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka in ki se nanašajo na nepotrebnost pripravljalnih vlog tožene stranke. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da nobeni od pripravljalnih vlog toženke ni mogoče očitati nepotrebnosti, saj v vseh primerih pomenijo odgovor na trditve tožeče stranke, kot jih je ta postavila v svojih pripravljalnih vlogah, zato jih s tem v zvezi sodišče šteje za potrebne.

Pritožbeno sodišče je po navedenem ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). V skladu s 353. členom ZPP je sodišče pritožbo zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP, po kateri mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene potrebne (155. člen ZPP) stroške. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa na drugi strani v odgovoru na pritožbo ne navaja ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko uporabilo v postopku odločanja; njeni stroški za odgovor na pritožbo tako niso bili potrebni (155. člen ZPP).