Jedro

Tožnik kot oškodovanec je škodo odpravil in lahko zahteva zamudne obresti od dne, ko je bila škoda odpravljena. Po določbi 165. čl. OZ odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, le-ta pa je bila znana in se je z odpravo škode spremenila v denarno škodo že pred vložitvijo tožbe. Tedaj je tudi nastala zamuda.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje tako s p r e m e n i , da glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.657.038,43 SIT z obrestmi in sicer: - od zneska 1.484.371,67 SIT z zamudnimi obrestmi od 15.11.2002 do 27.6.2003 po 13,5% obrestni meri, od 28.6.2003 dalje do plačila pa z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, - od zneska 80.954,02 SIT z zamudnimi obrestmi od 19.12.2002 do 27.6.2003 po 13,5% obrestni meri, od 28.6.2003 dalje do plačila pa z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, - od zneska 90.682,30 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 15.11.2002 dalje do plačila ter - od zneska 1.030,41 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 19.12.2002 dalje do plačila ter se višji tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 674.298,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2004 dalje do plačila, v roku 15 dni", sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 53.094,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi izdalo sodbo in sklep. S sklepom je odločilo, da se sprememba tožbe z dne 11.11.2003 dovoli, s sodbo pa toženi stranki naložilo v plačilo skupno 1.556.296,47 SIT, in sicer: - znesek 1.384.371,67 SIT z zamudnimi obrestmi od 15.11.2002 do 27.6.2003 po 13,5% obrestni meri, od 28.6.2003 dalje do plačila pa z zamudnimi obrestmi po predpisani meri zamudnih obresti, - znesek 80.954,02 SIT z zamudnimi obrestmi od 19.12.2002 do 27.6.2003 po 13,5% obrestni meri, od 28.6.2003 dalje do plačila pa z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, - znesek 90.682,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 15.11.2002 dalje do plačila in - znesek 288,48 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 19.12.2002 dalje do plačila ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožni stranki je tudi naložilo, da tožeči stranki povrne 582.696,01 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15-ih dneh.

Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe, izpodbija tudi stroškovno odločbo. Meni, da so podani vsi pritožbeni razlogi, predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe ter priglaša pritožbene stroške. Meni, da bi sodišče moralo tožniku zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisoditi odškodnino v celotnem zahtevanem znesku, to je v višini 1.200.000,00 SIT. Ddoločena odškodnina v znesku 1.100.000,00 SIT odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah, saj se trajne posledice nezgode kažejo v obliki vrtoglavice in popolne izgube sluha na levem ušesu. Tožnik pa je po poklicu natakar in kuhar, dela v hotelski restavraciji, stoji na nogah. Pojav vrtoglavic je za tožnika toliko bolj moteč, izrazite težave pa ima v zvezi s tem tudi pri hoji po stopnicah. Sodba pravilno povzema težave in trpljenje zaradi popolne izgube sluha levega ušesa, tožnik pa je tudi glede na svojo starost in poklic upravičen do celotne zahtevane odškodnine iz tega naslova. Glede škode na avtomobilu je izvedenec višino škode ocenil na dan nastanka škode, terjatev je torej zapadla tega dne in tožniku gredo zamudne obresti od tega dne dalje in je tožnik že v tožbi zahteval povrnitev škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24.8.2002, sodišče pa prisodi ta znesek, 80.954,02 SIT le z obrestmi od 19.2.2002 dalje in le v višini 13,5% letne obrestne mere, kar je napačno. Tudi ne bi smelo sodišče valorizirati obračunane in tekom pravde izplačane odškodnine kot akontacije, pač pa ugoditi zahtevku v celoti. Tožnik je tudi upravičen do zamudnih obresti od stroškov za vleko vozila in nakupa zdravil od dne plačila teh stroškov, saj gre za čisto denarno terjatev in je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek glede na datum vložitve tožbe. Stroški za izvedenska mnenja ne delijo usode uspeha, zato so stroški tožnika višji, upravičen je tudi do priznanja stroškov sestave odškodninskega zahtevka pred pravdo z dne 29.8.2002, saj mu stroški glede na določbe Tar.št. 38 Odvetniške tarife (OT) gredo in tudi obresti na plačane predujme za izvedenska mnenja, do česar je tožnik upravičen tudi glede na sodno prakso (sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 301/2000 in opr. št. II Ips 354/2000).

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik zaradi duševnih bolečin, ki jih trpi in jih bo trpel zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, upravičen do odškodnine v znesku 1.100.000,00 SIT, več pa ne. Težave, ki jih je imel tožnik ob zaključku sojenja pred sodiščem prve stopnje v zvezi z ravnotežjem in vrtoglavice, se bodo verjetno postopoma umirile, kot ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče, ki sprejema mnenja izvedenca, ki je ob tem še zapisal, da so v prihodnosti verjetna občasna poslabšanja stanja. Je pa ob tem ugotovljeno, da je prisotna obojestranska naglušnost, na levem ušesu pravzaprav gluhota, izguba sluha pa je trajna, tožnika bo spremljala do konca življenja, po Fowlerju izguba sluha znaša 29,3 %, zaradi teh posledic tožnik, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, ki sprejema ugotovitve izvedenca, o tem pa je izpovedal tudi dolžnik, trpi duševne bolečine, saj je omejen v vsakdanjem življenju. Če se upošteva okoliščine konkretnega primera (načelo individualizacije), torej ne le samo stopnjo okvare sluha, kar tožnika v vsakdanjem življenju moti, pač pa tudi, da je tožnika okvara sluha prizadela v najaktivnejšem obdobju življenja (v čadu odločanja sodišča prve stopnje je bil star 56 let), ta okvara ga ovira pri komunikaciji z ljudmi, predvsem pa v službi, na delu, je presoja prvostopenjskega sodišča, da je tožnik upravičen do odškodnine le v znesku 1.100.000,00 SIT in ne 1.200.000,00 SIT, kot je zahteval, po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna, tako nizek znesek tudi ni, kot pravilno opozarja pritožnik, v skladu s sodno prakso v podobnih primerih. Primerna odškodnina bi, tudi skladno s kriteriji iz čl. 179 in 182 Obligacijskega zakonika (OZ) znašala 1.200.000,00 SIT in je zato sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko v skupnem znesku 1.484.371,67 SIT in ne kot je prisojeno 1.384.371,67 SIT, s pripadajočimi obrestmi.

Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija odločitev glede odškodnine zaradi škode na vozilu (znesek 80.954,02 SIT z obrestmi). Sodišče prve stopnje je škodo odmerilo po cenah na dan sojenja (vrednost v nesreči uničenega vozila - totalka), zato je pravilno tudi plačano akontacijo odškodnine postavilo na isti imenovalec, valoriziralo. Škodo, ki ni bila odpravljena, in se torej nedenarna terjatev še ni spremenila v denarno, je sodišče pravilno določilo po cenah ob sojenju (2. odst. 168. čl. OZ) in navedbe pritožbe, da je škoda odmerjena po cenah na dan nezgode, niso točne. Tožeča stranka je sicer v tožbi res zahtevala plačilo obresti od dne, ko je prišlo do škodnega dogodka, to je od 24.8.2002 dalje, tekom postopka pa je s pripravljalno vlogo dne 27.3.2003 zahtevek glede obresti za to škodo spremenila tako, da je plačilo le-teh zahtevala od 19.12.2002 dalje do plačila in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je obresti priznalo šele od tedaj dalje. Pravilno so tožniku prisojene zamudne obresti po 13,5% obrestni meri do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa po zakonski obrestni meri, saj je bila po noveliranem Zakonu o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (ZPOMZO - A) predpisana obrestna mera, ki je vsebovala tudi valorizacijo (temeljna obrestna mera) ter se zato terjatve iz naslova odškodnine, odmerjene po cenah ob izdaji sodbe, lahko obrestujejo le po realni obrestni meri, ki je po 2. čl. ZPOMZO - A znašala 13,5 % (tako tudi načelno pravno mnenje VS RS - občna seja VS RS z dne 26.6.2002). Od uveljavitve ZPOMZO-1 dalje (Ur. l. RS 56/2003) pa tečejo zamudne obresti po predpisani obrestni meri za zamudne obresti, saj ta zakon ne pozna več temeljne obrestne mere. Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da je odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, kolikor se ta nanaša na povračilo stroškov za vleko vozila in račune, nepravilna. Tožnik kot oškodovanec je to škodo odpravil in lahko zahteva zamudne obresti od dne, ko je bila škoda odpravljena, to je 24.8.2002 oz. 26.8. in 5.9.2002. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da obresti gredo šele od 15.11.2002, ko je bila vložena tožba, ker naj bi bila tožena stranka šele tedaj v zamudi, pri tem pa je očitno spregledalo določbo 165. čl. OZ, po kateri odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, le-ta pa je bila znana in se je z odpravo škode spremenila v denarno škodo že pred vložitvijo tožbe. Tedaj je tudi nastala zamuda, sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in je tožena stranka dolžna plačati ne le 288,84 SIT, pač pa 1.030,41 SIT (skupno 935,13 in 95,31 SIT), kolikor so natekle obresti od odprave škode do dne, ko je tožena stranka plačala glavnico, z obrestmi.

Tudi odločitev o stroških ni pravilna, na kar pritožnik utemeljeno opozarja. Sodišče prve stopnje neutemeljeno pritožniku ni priznalo nagrade za sestavo zahtevka za plačilo odškodnine, podanega pri zavarovalnici., Do nagrade za to storitev je stranka upravičena (Tar.št. 38 OT), prav tako gre pri stroških za izvedenca za stroške, ki so v vsakem primeru za pravdo potrebni in je sodišče prve stopnje v škodo tožeče stranke presodilo, da gre tožeči stranki le del teh stroškov, v okviru uspeha v pravdi. Stroški tožeče stranke so torej višji za 53.856,00 SIT (zahtevek pred pravdo - 400 točk, zvišano za materialne stroške in DDV), skupno 712.785,54 SIT, od tega znaša strošek za plačilo izvedenca 185.025,00 SIT. Po spremenjeni sodbi je uspeh tožnika približno 93 %. Po pobotu stroškov tožnika (93% zneska 527.760,54 SIT ter 185.025,00 SIT izvedenine) ter stroškov tožene stranke 808,00 SIT, je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 674.298,00 SIT pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji, z obrestmi. Ni pa tožeča stranka upravičena do obresti od plačila izvedenin za čas pred izdajo sodbe prve stopnje. Ob izdaji sodbe je namreč sodišče prve stopnje odmerilo tudi pravdne stroške, kar so tudi stroški za izvedence in od tedaj lahko tečejo zamudne obresti, in tudi iz odločb, ki jih pritožba citira, ne izhaja, da bi bile odločitve drugačne.

Ob povedanem je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in sodbo ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. čl. in 4. odst. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo. Zaradi delnega uspeha s pritožbo je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov in jih je pritožbeno sodišče glede na doseženi uspeh odmerilo na 53.094,00 SIT (22.800,00 SIT sodne takse ter 225 točk povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV nagrade za sestavo pritožbe - 154. in 165. čl. ZPP).