Jedro

Kadar med pravdo pride do odtujitve stvari (odstopa terjatve), o kateri teče pravda, in s tem do materialnopravnega nasledstva, je procesno nasledstvo možno zgolj, če v to privolita obe stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 23. 9. 2013 zavrnilo predlog M. za vstop v pravdo namesto tožeče stranke ter z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 12. 2011, opr. št. VL 201754/2011, in zavrglo tožbo ter predlog za stransko intervencijo.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje M.(1). Navaja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo določbo 190. člena ZPP, saj njen predlog ne pomeni subjektivne spremembe tožbe, zato privolitev tožene stranke ni potrebna. Sodišče bi moralo uporabiti določbo drugega odstavka 191. člena ZPP, po kateri za njen vstop v pravdo ni ovir. V zvezi s tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 6. 2008, opr. št. II Ips 371/2008. Dodaja, da je bila tožeča stranka res izbrisana iz sodnega registra ter je prenehala obstajati, vendar je nepravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da postopka ni mogoče nadaljevati zaradi neobstoja tožeče stranke, saj je ta oziroma pritožnica že v pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2013 sodišče obvestila, da je bila terjatev, ki je predmet te pravde, s pogodbo prenesena na pritožnico, s katero bi torej na strani tožeče stranke sodišče moralo nadaljevati postopek. Sklicuje se na 419. člen OZ, po katerem tožena stranka po tem, ko je bila obveščena o odstopu terjatve, te ne bi več mogla veljavno izpolniti tožeči stranki. Sodišču očita zmotno uporabo določb 1. oddelka VI. poglavja OZ, zlasti 417., 419. in 421. člena. Opozarja, da je prekršilo določbo 81. člena ZPP, saj je bila pomanjkljivost glede procesne sposobnosti tožeče stranke odpravljiva – z vstopom pritožnice v pravdo. Z zavrženjem tožbe je sodišče odreklo odločitev o postavljenem zahtevku, s čimer je prekršilo drugi odstavek 2. člena ZPP, kar je obenem tudi relativna bistvena kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. S tem je prvostopenjsko sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar predstavlja tudi kršitev njene ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Predlaga razveljavitev 1. točke izpodbijanega sklepa.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrglo tožbo, ker tožeča stranka nima pravnega naslednika, s katerim bi bilo postopek mogoče nadaljevati. Ni sporno, da je bila tekom postopka na prvi stopnji med tožečo stranko in pritožnico sklenjena pogodba o odstopu terjatve, ki se uveljavlja v tej pravdi, ter da je bila kasneje tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra in je prenehala obstajati. Sporno je, ali pritožnica, ki ji je bila terjatev odstopljena, lahko vstopi v pravdo namesto tožeče stranke.

6. Pravilno je materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje,(2) ki je zavrnitev vstopa pritožnice v pravdo namesto tožeče stranke utemeljilo na določbi drugega odstavka 190. člena ZPP, po kateri tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, lahko vstopi v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki. Tožena stranka na poziv sodišča v vstop nove tožnice v pravdo namesto tožeče stranke ni privolila, zato je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 23. 9. 2013 predlog za vstop v pravdo pravilno zavrnilo.

7. Vrhovno sodišče je v odločbi,(3) na katero se sklicuje pritožnica, odločilo na podlagi drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v tej zadevi, zato tista odločitev v tu obravnavani zadevi ni uporabljiva. Vrhovno sodišče je izrecno poudarilo (7. točka obrazložitve), da ni prišlo do odtujitve stvari, o kateri teče pravda, temveč je šlo za situacijo, ki jo obravnava 191. člen ZPP: prvotnemu tožniku sta se pridružila še drugi in tretji tožnik, za vstop katerih ob pogojih iz prvega odstavka 191. člena ZPP (ki so bili v konkretnem primeru podani) privolitev toženca ni (bila) potrebna.

8. V tu obravnavanem primeru pa je med pravdo prišlo do odtujitve stvari (odstopa terjatve), o kateri teče pravda, in s tem do materialnopravnega nasledstva. Skladno z drugim odstavkom 190. člena materialnopravno nasledstvo lahko pripelje do procesnega samo, če v to privolita obe stranki. Prvostopenjsko sodišče je tožbo zato pravilno zavrglo, ker tožeča stranka nima pravnega naslednika oziroma je prenehala obstajati. Za vstop pritožnice v pravdo pa niso (bili) izpolnjeni pogoji, tj. ni bilo privolitve tožene stranke.

9. S pritožbo uveljavljeni razlogi so neutemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (365. člen ZPP).

10. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato je strošek, ki je s tem nastal toženi stranki, za pravdo nepotreben, in ga ta krije sama (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Pritožbo pritožnice zoper sklep o zavrnitvi vstopa v pravdo je Višje sodišče zavrglo z obrazložitvijo, da gre za sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe oziroma ni posebne pritožbe, in se torej lahko izpodbija šele v pritožbi zoper končno odločbo, tj. zoper sklep z dne 29. 9. 2014. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da se pritožnica pritožuje zoper tudi zoper prvotni sklep.

Op. št. (2): Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 9. 2013, opr. št. XII Pg 1334/2012. Op. št. (3): Odločba Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 6. 2008, opr. št. II Ips 371/2008.