Jedro

Iz predloženega programa izhaja datum, dvorana in okvirna ura izvedbe tožničinih dveh prispevkov. Zakaj toženka dvomi v njegovo verodostojnost, iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno. Toženka celo protispisno navaja, da „zahtevanih programov konferenc, iz katerih bi bilo mogoče razbrati izvajalce prispevkov, naslove prispevkov ter kraj in čas izvedbe stranka ni predložila“. Prav tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj toženka ni izvedla predlaganega zaslišanja prič, čeprav v izpodbijani odločbi zaključuje, da verodostojnosti potrdil o izvedbi referatov ni bilo mogoče preizkusiti na drug način. Zakaj izvedba dokaza z zaslišanjem prič ne bi bil ustrezen dokaz za dokazovanje izvedbe referata na mednarodni konferenci, v izpodbijani odločbi ne pojasni. Toženka torej presoje predloženih oziroma predlaganih dokazov ni opravila, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 10051-633/2016/6 z dne 6. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonski zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila predlog za napredovanje tožnice v naziv svetnica. Iz obrazložitve je razvidno, da tožnica ni izkazala izvedbe petih samostojnih referatov na dveh mednarodnih posvetih, kot to za ovrednotenje določa razdelek č) 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Pravilnik). Niti v predlogu niti v dopolnitvah namreč potrdil o izvedbi petih referatov na mednarodnih posvetih ni podprla s programom posvetov, verodostojnosti pa ni bilo mogoče preizkusiti na drug način. Tako ni izkazala zadostnega števila točk za opravljena dodatna strokovna dela.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da toženka v izpodbijani odločbi ne navaja nobenega konkretiziranega dejstva, na podlagi katerega bi lahko podvomila v verodostojnost tožničinih dokazil o izpolnjevanju pogojev za napredovanje v naziv. Izpostavlja, da je predložila izjave šestih prič in predlagala njihovo zaslišanje, česar toženka ni izvedla, niti tega ni obrazložila. Poudarja tudi, da je predlogu za napredovanje priložila program obeh konferenc, na katerih je izvedla predmetnih pet referatov. Meni, da je bila kršena njena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, saj ji toženka ni omogočila dokazovanja skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Poudarja, da ne drži, da bi le program konference potrdil izvedbo referata. Sam program namreč še ne potrjuje dejanske izvedbe referata, ki jo lahko neposredno potrdijo le priče. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo dodatno pojasnjuje razloge za odločitev. Sklicuje se tudi na sodbo tega sodišča, s katero je le-to v, kot navaja, pravno in dejansko istovrstni zadevi I U 1373/2016 z dne 4. 4. 2017 tožbo zavrnilo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnica v pripravljalni vlogi še poudarja, da dejstvo, da je izvedla pet referatov, izhaja iz izjav prič, kar bi le-te potrdile na zaslišanju. Prepričana je, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker ji toženka ni omogočila dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po določbah 11. člena Pravilnika lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki izpolnjuje pogoje, določene v prvem odstavku tega člena, med drugim tudi pogoj, da je opravil različna dodatna strokovna dela in z njimi zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

7. Med strankama je sporno, ali je tožnica izkazala, da je opravila dodatna strokovna dela, ki so po Pravilniku ovrednotena s tremi ali več točkami, in sicer tista, ki so po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika ovrednotena s štirimi točkami, to je za izvedbo samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Sporno je, ali je tožnica na 16. in 17. mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja pedagogov tehnične ustvarjalnosti Slovenije (ZPTUS) dejansko izvedla pet referatov.

8. Kot izhaja iz upravnega spisa zadeve tožnica izvedbo petih referatov izkazuje s potrdili z dne 20. 2. 2016 o udeležbi s samostojnimi referati z naslovi: „A.“, „B.“ in „C.“ na 16. mednarodni znanstveni konferenci, ki je potekala od 19. do 20. 2. 2016 v Portorožu ter s potrdili z dne 23. 4. 2016 o udeležbi s samostojnima referatoma z naslovom „Č.“ in z naslovom „D.“ na 17. mednarodni znanstveni konferenci, ki je potekala od 21. do 23. 4. 2016 v Portorožu. V postopku je predložila tudi program 17. mednarodnega znanstvenega posveta oziroma konference, iz katerega izhaja, da je bil izveden v Portorožu v času od 21. do 23. 4. 2016 ter v katerem so po dnevih, okvirnih urah in dvoranah, v katerih bodo izvedena, navedena posamezna predavanja oziroma predstavitve ter poimensko njihovi izvajalci, med drugimi tudi tožnica. Hkrati je predložila kopijo dela Zbornika povzetkov 16. in 17. mednarodnega znanstvenem posvetu Združenja pedagogov tehnične ustvarjalnosti Slovenije (ZPTUS) s kazalom. Predložila je tudi izjave prič, ki s svojimi podpisi potrjujejo, da so sodelovale na navedenih posvetih in spremljale samostojne predstavitve tožnice. Tekom upravnega postopka je tožnica predlagala tudi njihovo zaslišanje.

9. V zvezi z navedenimi dokazili, ki jih je predložila tožnica v upravnem postopku, toženka v izpodbijani odločbi navaja, da iz predloženega okvirnega programa 17. mednarodnega posveta ni mogoče potrditi izvedbe referatov v skladu s Pravilnikom ter da iz tožničinih dokazil ni razvidno, na kakšen način je bila opravljena njena zatrjevana aktivna udeležba, torej ali je bil prispevek izveden v obliki referata ali v kateri drugi obliki1. Tako je toženka zaključila, da tožnica potrdil o izvedbi petih referatov na mednarodnih posvetih ZPTUS ni podprla s programom posvetov, verodostojnosti pa ni bilo mogoče preizkusiti na drug način2. 10. V skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora upravni organ ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba upravnega organa na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (načelo proste presoje dokazov, 10. člen ZUP).

11. Po presoji sodišča pa toženka v tej zadevi takšne presoje predloženih oziroma predlaganih dokazov, predvsem programa 17. posveta in predlaganega zaslišanja prič, ni opravila, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Kot že navedeno iz predloženega programa izhaja datum, dvorana in okvirna ura izvedbe tožničinih dveh prispevkov. Zakaj toženka dvomi v njegovo verodostojnost, pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno. Toženka celo protispisno navaja, da „zahtevanih programov konferenc, iz katerih bi bilo mogoče razbrati izvajalce prispevkov, naslove prispevkov ter kraj in čas izvedbe stranka ni predložila3“. Prav tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj toženka ni izvedla predlaganega zaslišanja prič, čeprav v izpodbijani odločbi zaključuje, da verodostojnosti potrdil o izvedbi referatov ni bilo mogoče preizkusiti na drug način. Zakaj izvedba dokaza z zaslišanjem prič ne bi bil ustrezen dokaz za dokazovanje izvedbe referata na mednarodni konferenci, v izpodbijani odločbi ne pojasni.

12. Po presoji sodišča pa bi toženka morala slediti tožničinemu dokaznemu predlogu za zaslišanje prič in šele po tako izvedenem dokaznem postopku bi lahko opravila celovito presojo vseh v tem postopku predloženih dokazov. Pri tem sodišče poudarja, da mora biti dokazna ocena konkretizirana in ne pavšalna.

13. Na tem mestu pa je potrebno odgovoriti tudi na sklicevanje toženke na sodbo tega sodišča v zadevi I U 1373/2016 z dne 4. 4. 2017. Po presoji sodišča so namreč v obravnavani zadevi dejanske okoliščine v bistvenem drugačne od zadeve I U 1373/2016 z dne 4. 4. 2017. Zato se toženka na navedeno sodbo ne more uspešno sklicevati.

14. Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil upravnega postopka (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

15. Ker je tožnica s tožbo uspela, je po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek tretjega člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravno sodno prakso se navedeni znesek poviša za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

1 Glej: drugi odstavek na 2. strani in četrti odstavek na 3. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. 2 Glej: zadnji odstavek na 3. strani izpodbijane odločbe. 3 Glej: drugi odstavek na 2. strani obrazložitve izpodbijane odločbe.