Jedro

Opis dejanja, ki naj bi predstavljalo disciplinsko kršitev, mora vsebovati vse znake, ki jih določa kolektivna pogodba oz. splošni akt delodajalca za posamezno disciplinsko kršitev, določen pa mora biti tudi čas storitve te kršitve. Delavčeva odgovornost se ugotavlja na podlagi v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka opisanega konkretnega dejanja, ne pa na podlagi nedoločenega opisa ravnanj ali zgolj citiranih pravnih predpisov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 2. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa disciplinske komisije (pravilno direktorja tožene stranke) z dne 29.11.2002 in sklep drugostopenjskega disciplinskega organa (prav tako direktorja tožene stranke) z dne 15.1.2003 o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 15.1.2003, temveč ji je trajalo do 3.5.2003. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji od minimalne bruto plače v znesku 103.643,00 SIT na mesec obračunati davke in prispevke ter izplačati neto zneske in sicer za mesec januar 2003 32.650,00 SIT, za mesec februar 2003 65.300,00 SIT, za mesec marec 2003 65.300,00 SIT, za mesec april 2003 65.300,00 SIT, vse v roku 8 dni (1. in 2. točka izreka izpodbijane sodbe). Obrestni zahtevek tožnice in zahtevek za povrnitev stroškov postopka je zavrnilo (3. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo, dejansko pa le zoper odločitev v 1. in 2. točki izreka te sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi med drugim navaja, da je napačno in nerazumljivo stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka prvostopenjski sklep spremenila tako, da iz izreka dokončnega sklepa nista več razvidna ne način storitve kršitve, ne kraj in čas storitve. Iz obeh sklepov namreč izhaja, da gre za kršitve delovnih obveznosti, ki so se začele v začetku leta 2002 in so v času izpodbijanih sklepov še trajale. V času drugoizpodbijanega sklepa po naravi stvari niso več trajale, saj tožnica v delovni proces ni bila več vključena. Prav tako iz obeh izrekov izpodbijanih sklepov izhaja, da so se kršitve dogajale v poslovnih prostorih A. kluba in sicer iz navedbe, da je bila tožnica zaposlena kot čistilka v P. A. klubu, A. klub pa je naziv poslovne enote tožene stranke in je edino logično, da je tožnica opravljala dela samo tam. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja tudi, da iz izreka dokončnega sklepa ni razviden način storitve kršitve, vendar to ne drži. Tožena stranka je v Pravilniku o delovnih razmerjih in disciplinskem pravilniku opredelila kršitve delovnih obveznosti v skladu z določbo 58. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis), med drugim tudi kršitve, ki jih je storila tožnica. Dovolj določno je tudi navedeno, da je le-ta v dalj časa trajajočem obdobju neresno in malomarno opravljala svoje delovne obveznosti, ki so eksplicitno navedene v pogodbi o zaposlitvi, pa tudi sicer ne gre pozabiti, da oba izpodbijana sklepa tvorita smiselno celoto. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, vendar pa takšna odločitev nima podlage v spisovni dokumentaciji, saj je tožnica na glavni obravnavi specificirala tožbeni zahtevek in zahtevala ugotovitev trajanja delovnega razmerja do 3.5.2003. Sodišče se tudi ni spuščalo v vsebino samega spora, kar ni pravilno, tega pa tudi ni pojasnilo. V celoti je izpadla odločitev o vprašanju v zvezi z zastaranjem posameznih kršitev, pa tudi odločitev o zahtevkih tožnice pod točkama 2 in 3. Sodišče bi se moralo spustiti v obravnavanje vsebine spora, ne pa enostavno ugoditi zahtevku tožnice zaradi domnevnih procesnih pomanjkljivosti in še to iz razlogov, na katere se tožnica v postopku nikoli sploh ni sklicevala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov in razlogov, na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo nobene od absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče že po uradni dolžnosti, izpodbijana sodba pa je sicer jasna in razumljiva in jo je bilo mogoče v celoti preizkusiti.

V posledici odločitve o razveljavitvi izpodbijanih sklepov o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje v nadaljnjih odločitvah o reintegraciji in reparaciji pravilno izhajalo tudi iz tožbenega zahtevka tožnice in pri tem upoštevalo, da je v 4. točki zahtevka zahtevala ugotovitev, da ji 15.1.2003 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še vedno traja, ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za ves čas, ko pri toženi stranki ni delala, priznati in izplačati vse pravice iz dela, naknadno pa je na glavni obravnavi dne 7.5.2003 le nekoliko specificirala ta del tožbenega zahtevka. Zahtevala je ugotovitev, da ji delovno razmerje 15.1.2003 ni prenehalo pri toženi stranki ter da ji je trajalo do 3.5.2003, ter za to obdobje izplačilo nadomestila plače, kot ji ga je sodišče prve stopnje prisodilo. S tem pa je tožnica le dopolnila tekst prvotnega zahtevka v 4. točki. To nadalje pomeni, da ni v celoti modificirala prvotnega tožbenega zahtevka (v točki 4), temveč ga je nekoliko specificirala in le dopolnila. Ker je izrecno navedla, da s specificiranjem tožbenega zahtevka pod točko 4 le dopolnjuje prvotni tekst tega zahtevka, ni mogoče zaključiti, da je tožnica v celoti preoblikovala prvotni tožbeni zahtevek in da je celo umaknila zahtevek za reintegracijo. Če bi umaknila del tožbenega zahtevka, - zahtevek za reintegracijo, bi to morala izrecno navesti, ne pa, da je navedla ravno obratno - da s specifikacijo na glavni obravnavi dne 7.5.2003 le dopolnjuje tekst prvotnega zahtevka pod točko 4. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sledilo takšnemu tožbenemu zahtevku in tudi odločilo v okviru tega zahtevka, zaradi česar niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o kršenem postopku iz razloga, ker naj bi tožnica ne vztrajala več pri reintegraciji.

Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da del pritožbenih navedb, ki po mnenju tožene stranke predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga procesnih kršitev, dejansko predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Opis dejanja, ki naj bi predstavljalo disciplinsko kršitev, mora vsebovati vse znake, ki jih določa kolektivna pogodba oz. splošni akt delodajalca za posamezno disciplinsko kršitev, določen pa mora biti tudi čas storitve te kršitve. Predpisana oblika je potrebna ne samo zaradi individualizacije dejanja, temveč tudi zato, ker so na očitane kršitve vezane tudi druge pravne posledice (nadaljevanje in ponavljanje kršitev, zastaranje, načelo ne bis in idem). Opredelitev posameznih disciplinskih kršitev in jasen kratek opis dejanja, s katerimi so bile storjene, je nadalje pomembno zato, ker je ugotavljanje disciplinske odgovornosti povezano z izvedbo dokazov, ki se nanašajo le na tista dejanja in okoliščine, kot so opisane v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka. Dokazno breme v disciplinskem postopku nosi vlagatelj zahteve za njegovo uvedbo. Vprašanje, ali so podane disciplinske kršitve ali ne, se presoja po tem, ali iz dejanja, opisanega v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, izhajajo vsi znaki disciplinske kršitve, opredeljene v KP ali internem aktu. Eden temeljnih postulatov postopka je načelo objektivne identitete zahteve pristojnega organa in odločbe disciplinskega organa. To nadalje pomeni, da se delavčeva odgovornost ugotavlja na podlagi in v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka opisanega konkretnega dejanja, ne pa na podlagi nedoločenega opisa ravnanj ali zgolj citiranih pravnih predpisov.

V konkretni zadevi iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka z dne 19.11.2002 izhaja, da naj bi tožnica ne opravljala kvalitetno svojega dela na delovnem mestu čistilke 1., 3., 22., 24., 25., 29. in 30. aprila 2002 in da se tudi v nadaljevanju njen pristop k delu ni izboljšal, kar naj bi izhajalo tudi iz izjave kolektiva delavcev v A. klubu Izola z dne 7.11.2002 o tem, da delavka svojega dela ne opravlja dosledno in kvalitetno. V zahtevi so torej konkretno časovno navedeni le očitki kršitev v aprilu 2002, pa tudi očitki časovno neopredeljenih ponavljajočih kršitev vse od konca aprila 2002 do zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Kršitve od konca aprila 2002 niso krajevno in časovno opredeljene, prav tako pa časovna opredelitev teh kršitev niti posredno ne izhaja iz dopisa delovnega kolektiva z dne 7.11.2002, saj je iz njega razvidno le to, da kolektiv soglaša, da tožnica ne opravlja dela snažilke dosledno in kvalitetno, zaradi česar naproša upravo v Ljubljani, da se glede tega kaj ukrene in samo delo opravi. Časovno opredeljene kršitve v aprilu 2002 ne vsebujejo dejanskih znakov vsake od kršitev (v čem konkretno se je vsakič kazalo nekvaliletno oz. malomarno delo tožnice).

Že prvi sklep direktorja tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 29.11.2002 je presegel zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka, saj je tožnici očital malomarno in nevestno opravljanje čiščenja poslovnih prostorov A. kluba vse od začetka leta 2002 dalje. Okvir očitanih kršitev je bil torej presežen časovno, pa tudi tako, da posamezna dejanja malomarnega in nevestnega opravljanja čiščenja prostorov sploh niso bila časovno opredeljena, neopredeljena pa je ostala v celoti tudi določitev - opis posameznih kršitev. Zgolj tako splošni očitki kršitev, za katere je bila tožnica spoznana za odgovorno, ne omogočajo obrambe delavca. Še toliko bolj pa je jasno, da je tožena stranka napačno izpeljala disciplinski postopek z odločitvijo drugostopenjskega disciplinskega organa, ki je prvostopenjski sklep spremenil tako, da je tožnico vse od začetka leta 2002 (spet brez konkretne časovne opredelitve in opisa dejanj) spoznal za odgovorno nevestnega in malomarnega opravljanja svojih delovnih obveznosti, zaradi česar brez objektivnega razloga niso bili doseženi pričakovani delovni rezultati in je bil dalj časa moten delovni proces, kar naj bi predstavljalo hujše kršitve iz 1., 3. in 12. alinee 24. čl. Pravilnika o delovnih razmerjih in disciplinskega pravilnika tožene stranke. Iz te opredelitve izhaja, da je bila tožnica spoznana za odgovorno tako za neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti (1. alinea 24. čl.), za nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov v obdobju 3 mesecev, čeprav za to ni bilo objektivnih razlogov (3. alinea 24. čl.) in za motenje enega ali več delavcev v delovnem procesu, ki izrazito otežuje izpolnjevanje delovnih obveznosti (12. alinea 24. čl. pravilnika tožene stranke). To nadalje pomeni, da za razen nevestnega in malomarnega opravljanja dela, kar je bilo tožnici očitano že z zahtevo in s prvostopenjskim sklepom o prenehanju delovnega razmerja, dokončni disciplinski sklep vsebuje še dve disciplinski kršitvi, glede katerih pa dejansko stanje sploh ni bilo navedeno v zahtevi niti v prvostopenjski odločbi, torej nikakor ne gre za objektivno identiteto zahteve pristojnega organa in dokončne odločbe.

Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da načina, kraja in časa storitve iz izpodbijanih odločb ni mogoče preizkusiti. S tem v zvezi se pritožbeno sodišče lahko le delno strinja s pritožbo tožene stranke, da ni sporno, da je tožnica lahko kršitve storila le na lokaciji, na kateri je delala, torej v poslovni enoti tožene stranke A. klub, kar pa nikakor ne zadostuje za drugačen zaključek o bistveno pomanjkljivem disciplinskem postopku. Posamezni očitki kršitev bi morali biti že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka zadosti konkretizirani (krajevno, časovno, s kratkim opisom posamezne kršitve), ne pa tako, da posamezne kršitve niso niti opredeljene, časovno pa naj bi šlo za obdobje vse od začetka leta 2002. V konkretni zadevi sicer tudi ne moremo govoriti o nadaljevanih disciplinskih kršitvah, glede zadnjih, vsaj časovno zadosti opredeljenih disciplinskih kršitev (1., 3., 22., 24., 25., 29. in 30. april 2002) pa je sicer tudi jasno, da sta za te kršitve zastarala tako začetek kot vodenje disciplinskega postopka (1. in 3. odst. 67. čl. ZTPDR). Ne glede na to ugotovitev se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izrecno opredeliti tudi do vprašanja zastaranja, saj za pravilno odločitev zadostuje že zaključek sodišča prve stopnje, da je bil disciplinski postopek tako bistveno pomanjkljiv, da izpodbijanih odločb ni mogoče niti preizkusiti. Glede na to ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi se moralo sodišče prve stopnje spustiti v vsebinsko obravnavanje zadeve.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 2. točki izreka). Glede na zavrnitev pritožbe, prvenstveno pa že iz razloga, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka (2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94), je pritožbeno sodišče odločilo tudi, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.