Jedro

Odločanje po prostem preudarku ni samovoljno in pravno nevezano in pomeni pravico ter odgovornost upravnega organa, da odloči o vlogi stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.10.1999, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Upravne enote L. z dne 8.7.1999. Navedena upravna enota je zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za nabavo samokresa in sicer na podlagi določbe 1. odstavka 20. člena Zakona o orožju (ZOro, Uradni list SRS, št. 7/81 in 44/90).

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je pravilno stališče tožene stranke, da mora tisti, ki prosi za dovoljenje za nakup orožja, v postopku dokazati, da ima upravičen razlog za posest orožja. Tožnik je imel možnost, da v postopku to dokaže. Organ prve stopnje in tožena stranka sta upoštevala, da je tožnik v sporu z J.S., ter lastnikom hiše, v kateri ima najeto stanovanje. Z obema ima tudi sodne spore. Upravna organa sta tudi upoštevala, da je bil tožnik večkrat kaznovan oziroma da je v postopku zaradi kršenja javnega reda in miru. Strinjalo pa se je, da tožnikova osebna varnost in premoženje nista toliko ogroženi, da bi se tem nevarnostim dalo na edini in hkrati pravi način upreti oziroma se zavarovati z orožjem. Tožena stranka je pri tem zasledovala tudi javni interes. Sodišče je tudi sledilo stališču tožene stranke, da bi lahko tožnikova posest orožja pri osebah, s katerimi je v sporu, pomenila demonstracijo moči in morebitno medsebojno obračunavanje. Iz podatkov upravnih spisov pa je sodišče prve stopnje tudi razbralo, da upravna organa pri svojem odločanju po prostem preudarku nista ravnala samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ga daje Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) v svojem 2. odstavku 4. člena in 3. odstavku 209. člena.

Tožnik v pritožbi navaja, da so navedbe sodišča o tem, da bi za povečanje svoje varnosti povečal ogroženost drugih ljudi, pavšalne in posplošene. Bil je le enkrat pravnomočno kaznovan za prekršek s področja javnega reda in miru in sicer z odločbo iz leta 1991, vendar ne zaradi nasilniškega obnašanja. Bil je kaznovan po določbi 6. točke 1. odstavka 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir, katera pa je bila kasneje razveljavljena z Zakonom o zaščiti živali. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi ali pa podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Priložil je tudi izpisek iz evidence Sodnika za prekrške v Ljubljani, potrdilo kazenskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani, ter potrdilo preiskovalnega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje obrazložilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Zmotno je stališče tožnika v pritožbi, da mu je bila njegova prošnja za nabavo orožja zavrnjena zaradi njegove predkaznovanosti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sta upravna organa svoji odločitvi pravilno oprla na določbo 1. odstavka 20. člena Zakona o orožju, ki določa, da pristojni organ lahko odreče izdajo dovoljenja za nabavo orožja in streliva, orožnega lista ali dovoljenja za posest orožja, če ugotovi, da ni upravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje ali strelivo. Da ni upravičenih razlogov sta upravna organa obrazložila z razlogi, s katerimi se je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča lahko utemeljeno strinjalo, strinjalo pa se je lahko tudi, da pri tem upravna organa nista kršila prostega preudarka. Odločanje upravnega organa po prostem preudarku je namreč določeno že v Zakonu o orožju. Taka ureditev je v skladu z ustavnim načelom vezanosti delovanja upravnih organov na ustavo in zakonsko podlago in okvir (legalitetno načelo, načelo zakonitosti), ki je eno od temeljnih načel pravne države, v zvezi s katero je Republika Slovenija opredeljena že v 2. členu Ustave RS. Odločanje upravnega organa po prostem preudarku torej ni samovoljno in pravno nevezano ter pomeni pravico ter odgovornost upravnega organa, da po presoji vseh okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku, na podlagi zakonsko določenih kriterijev in navedenih ustavnih načel odloči o vlogi stranke.

V obravnavanem primeru sta upravna organa glede na pravno in dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, odločila tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno, odločba pa je bila izdana v mejah pooblastil in v skladu z namenom, za katerega je organu bilo dano to pooblastilo. Ker tožnik v svoji pritožbi ne uveljavlja izrecno pritožbenih razlogov, iz katerih izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v skladu z določbo 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS, po uradni dolžnosti presodilo, ali je sodišče prve stopnje morebiti storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu in če je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeni razlog, ki ga smiselno uveljavlja tožnik (in prilaga nove dokaze), in ki se nanaša na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožbeno sodišče zavrača kot nedopusten, saj je ta pritožbeni razlog na podlagi 5. odstavka 72. člena ZUS dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Ker pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, za katerega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravilno in popolno ugotovljeno, ta pritožbeni razlog ni dopusten.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.