Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba I Cpg 959/2017

ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CPG.959.2017 Gospodarski oddelek

verižna kompenzacija ponarejen podpis pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba neobstoječa pogodba kazenska ovadba kot dokaz javna listina prosta dokazna ocena
Višje sodišče v Ljubljani
19. september 2018
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec, v imenu drugega brez njegovega pooblastila, pa zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Ker soglasje s strani (enega) kompenzacijskega udeleženca za odpust dolga očitno ni bilo podano, pogodba med (vsemi) udeleženci sploh ni nastala.

V konkretnem primeru verižne kompenzacije gre za neobstoječo pogodbo, ki med strankami ni ustvarila nobenih medsebojnih pravic in obveznosti, zato takšne pogodbe niti ni mogoče razdreti.

Kazenska ovadb predstavlja javno listino, ki le v mejah pristojnosti organov za notranje zadeve dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa - torej zgolj sum obstoja kaznivega dejanja in gradiva, ki ga ovadba omenja, ne pa tudi obstoja kaznivega dejanja oziroma njegovih elementov. Kazenska ovadba tudi ne potrjuje resničnosti vseh dejstev, kako je bilo kaznivo dejanje storjeno, vendar glede obstoja teh dejstev predstavlja dokaz, ki je v pravdnem postopku podvržen prosti dokazni oceni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati njene stroške odgovora na pritožbo v višini 641,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 5. 7. 2017 odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 12156/2016 z dne 11. 2. 2016 (v nadaljevanju: sklep o izvršbi) ohrani v veljavi v 1. odstavku izreka za glavnico 40.277,32 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneskov: 42.896,53 od 11. 2. 2016 do 13. 5. 2016, 42.419,89 EUR od 14. 5. 2016 do 26. 5. 2016, 41.832,05 EUR od 27. 5. 2016 do 11. 7. 2016, 41.779,15 EUR od 12. 7. 2016 do 10. 8. 2016. 40.771,42 EUR od 11. 8. 2016 do 29. 10. 2016, 40.277,32 EUR od 30. 10. 2016 do plačila ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2016 do plačila (I. točka izreka sodbe).

2. Sklep o izvršbi je nadalje v 1. odstavku izreka razveljavilo za glavnico 1.261,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2016 do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe) ter razveljavilo za glavnico v 2.619,05 EUR in v tem delu postopek ustavilo (III. točka izreka sklepa). Toženi stranki je nato naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača nadaljnje pravdne stroške v višini 2.496,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka sodbe).

3. Zoper prisodilni del (I. točka izreka) in stroškovni del (IV. točka izreka) sodbe se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi v celoti in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih z naložitvijo tožeči stranki plačilo njenih pravdnih stroškov. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži v plačilo njene stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo 44.157,96 EUR, kar predstavlja del neporavnanih terjatev po računih št. 000-163 z dne 7. 7. 2015 v višini 25.509,00 EUR in št. 000-168 z dne 14. 7. 2015 v višini 26.682,06 EUR, ki jih je tožeča stranka izstavila toženi za dobavo naročenega blaga ter po bremenopisih št. B06/2015 z dne 30. 11. 2015 v višini 2.006,60 EUR in št. B02/2016 z dne 10. 2. 2016 v višini 648,86 EUR za zamudne obresti od neplačanih zapadlih zneskov. Tožena stranka je ugovarjala višini tožbenega zahtevka, saj je zahtevani znesek delno že poravnala bodisi z neposrednim plačilom tožeči stranki bodisi z medsebojnim pobotom terjatev. Med drugim je zatrjevala, da ji je bil dolg do višine 15.228,04 EUR na podlagi Pogodbe o verižni kompenzacije št. 27/10 (v nadaljevanju tudi: pogodba o verižni kompenzaciji), sklenjene s tožečo stranko in še s tremi drugimi družbami, odpuščen. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da verižna kompenzacija ni bila realizirana in upoštevaje delni umik tožbe za znesek 2.619,05 EUR, tožbenemu zahtevku za plačilo glavnice v višini 40.277,32 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ugodilo. Zaradi nekonkretiziranega načina obračuna zamudnih obrestih po obeh bremenopisih, je tožbeni zahtevek glede teh postavk v delni višini 612,73 EUR in višini 648,86 EUR (skupaj 1.261,59 EUR) zavrnilo.

7. Pravna podlaga za tožbeni zahtevek tožnice je prodajna pogodba (I. poglavje Obligacijskega zakonika, OZ). Tožena stranka ne oporeka, da je njena obveznost za plačilo po pravni podlagi nastala, pač pa ugovarja višini zahtevka v znesku 15.228,05 EUR, saj pritožbeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da pogodba o verižni kompenzaciji zaradi zlorabe in ponareditve žiga ter podpisa družbe O. d.o.o. ni bila realizirana, saj s tem ni bila izražena prava volja stranke za sklenitev pogodbe.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo pogodbo o verižni kompenzaciji in ni upoštevalo izrecnih določb pogodbe glede njene veljavnosti ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da OZ instituta verižnega pobota ne pozna, pač pa gre pri takšnem „pobotanju“ za vrsto sporazumov o odpustu dolga, sklenjenih pod pogojem, da bodo vsi realizirani. Sodišče prve stopnje je na tako pravno podlago pravilno ugotovilo, da s tem, ko je družba O. d.o.o. stornirala svoje sodelovanje v verigi „pobotov“, ni prišlo do odpusta obveznosti pri eni stranki verižne kompenzacije, kar pomeni, da tudi pri toženi (in vseh drugih strankah „verige“) ta odpust ni nastal. 9. Po mnenju pritožnice sodišče prve stopnje napačno ni upoštevalo pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije, ki v četrtem odstavku 5. člena določa, da se za potrebe verižne kompenzacije šteje, da je veljavna izjava volje, ki je prejeta po faksu, pri čemer se šteje, da je podpisana oseba pooblaščena za zastopanje, če uporablja žig stranke. Uporaba žiga stranke s podpisom glede na navedeno torej vzpostavlja domnevo, da ima podpisnik pogodbe tudi pooblastilo za zastopanje udeleženca v kompenzacijski verigi, po katerem naj bi bila izražena prava volja stranke, na kar se je med postopkom v svojo obrambo sklicevala tožena stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno (dispozitivno) pogodbeno določilo ne more izključiti upravičenja stranke, za katero pogodba ustvarja pravne učinke, da uveljavlja njeno neveljavnost zaradi nespoštovanja (kogentnih) predpostavk, ki so potrebne za veljavno sklenitev.

10. Pogodba je namreč sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Soglasje strank torej predstavlja nujni pogoj za nastanek pogodbe. Sodišča prve stopnje je ugotovilo, da je bila izvedba verižne kompenzacije s strani udeleženca O. d.o.o. stornirana, ker je bil podpis družbe ponarejen in zlorabljen, kar vodi v zaključek, da je pogodbo v imenu družbe sklenila neupravičena oseba (73. člen OZ). Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec, v imenu drugega brez njegovega pooblastila, pa zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena OZ). Ker soglasje s strani (enega) kompenzacijskega udeleženca za odpust dolga (in s tem sodelovanja kot ene izmed strank pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije) očitno ni bilo podano, kar potrjuje predložena kazenska ovadba o naznanitvi falsificirane odobritve pogodbe s strani zaposlene delavke družbe pristojni policijski postaji, tako pogodba med (vsemi) udeleženci posledično sploh ni nastala.1 Pritožbeno sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da na tej podlagi ni moglo priti do prenehanja obveznosti tožene stranke po računu št. 000-163 za znesek 15.228,04 EUR.

11. Pritožbeno naziranje, da lahko v skladu s tretjim odstavkom 5. člena pogodbe o verižni kompenzaciji vsak član verižne kompenzacije svojo udeležbo stornira le s soglasjem predlagatelja, do česar v konkretnem primeru ni prišlo, se v zvezi z navedenim izkaže za neutemeljeno. Obveznost lahko ugasne s soglasno voljo obeh pogodbenih strank (primerjaj tudi z 9. členom OZ), a le če ju pogodbeno razmerje veljavno zavezuje. V konkretnem primeru verižne kompenzacije pa gre za neobstoječo pogodbo, ki med strankami ni ustvarila nobenih medsebojnih pravic in obveznosti, zato takšne pogodbe niti ni mogoče razdreti.

12. Tožena stranka nadalje v pritožbi opozarja, da je že v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da vložitev ovadbe ni zadosten dokaz o zatrjevani ponareditvi in zlorabi podpisa udeleženca. Drži, da kazenska ovadba oziroma v konkretnem primeru „zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe“ (priloga spisa A28) predstavlja javno listino, ki le v mejah pristojnosti organov za notranje zadeve dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) - torej zgolj sum obstoja kaznivega dejanja in gradiva, ki ga ovadba omenja, ne pa tudi obstoja kaznivega dejanja oziroma njegovih elementov. Kazenska ovadba tudi ne potrjuje resničnosti vseh dejstev, kako je bilo kaznivo dejanje storjeno, vendar glede obstoja teh dejstev predstavlja dokaz, ki je v pravdnem postopku podvržen prosti dokazni oceni (8. člen ZPP).2 Tožeča stranka v postopku ni postavljala trditev v smeri ugotavljanja obstoja kaznivega dejanja in krivde storilca, kot na to meri pritožba. Zatrjevala je zgolj dejstvo, da soglasja volj za sklenitev pogodbe izvedbi o verižne kompenzacije ni bilo in tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožeči stranki z njeno predložitvijo uspelo dokazati svoje trditve, da neupravičeno zastopani udeleženec ni odobril pogodbe s takšno vsebino, zato pritožnica s temi pritožbenimi navedbami prav tako ne more uspeti.

13. Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako ni storilo očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti, niti kršitve po 15. točki drugega odstavka istega člena, saj v razlogih sodbe pritožbeno sodišče ne najde zatrjevanih nasprotij v odločilnih dejstvih glede vsebine pogodbe in med samo pogodbo. Ker niso podani niti drugi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene potrebne stroške postopka, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 1125 odvetniških točk (tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife - OT) in materialne izdatke v višini 21,25 odvetniških točk (11. člen OT), zavrnilo pa nagrado za posvet s stranko (tar. št. 39/1) in pregled listin (tar. št. 39/2) v višinah po 50 točk, saj ne gre za samostojni storitvi, pač pa za opravili, ki sta že zajeti v nagrado za sestavo odgovora na pritožbo. Priznani stroški tožeče stranke v višini 1146,25 odvetniških točk, ob upoštevanju višine vrednosti odvetniške točke 0,4590 EUR (13. člen OT) ter 22% DDV znašajo 641,88 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna tožeči poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika – OZ).

1 N. Plavšak, Obligacijsko pravo (splošni del), GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 365. 2 Glej VSRS sodba II Ips 102/2006.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia