Jedro

Tožnica v tožbi navaja, da na podlagi svojega uspeha v postopku ni dejansko prejela ničesar, niti ni možnosti, da bi se to zgodilo v prihodnje. Izpodbijani sklep o tem nima nobenih razlogov, zato ga ni mogoče preizkusiti glede okoliščine, ki lahko bistveno vpliva na odločitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 12/2003 z dne 24. 12. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od prejema tega sklepa na njen TRR plačati znesek v višini 4.948,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka), v izreku pa je navedeno še „Vračilo začasno založenih sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči je prihodek proračuna Republike Slovenije“ (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožnici z odločbo z dne 4. 2. 2003 odobrena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) v obliki zastopanja, sestave vlog in kot oprostitev plačila stroškov v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kopru, opr. št. P 318/2002. Iz sodbe v tej zadevi izhaja, da je toženec po nasprotni tožbi dolžan tožnici plačati znesek 21.832,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2004 do plačila. Ob tem so bili iz naslova odobrene BPP poravnani stroški v skupnem znesku 4.948,28 EUR. Toženka se sklicuje na določbo 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ugotavlja, da je toženka v navedenem postopku delno uspela in pridobila premoženje, zato je dolžna Republiki Sloveniji povrniti denarna sredstva, ki so bila izplačana na podlagi odobrene BPP.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je ugotovitev toženke, da je na podlagi uspeha v postopku pridobila premoženje, zmotna. V postopku je sicer res delno uspela, vendar je s tem pridobila le pravico do denarnega zneska, ki ga dejansko ni prejela in ga glede na premoženjsko stanje dolžnika tudi ne bo. Uporaba navedene določbe ZBPP je možna le takrat, ko je pridobitev premoženja dejanska in ne le „papirnata“, kar izhaja tudi iz stališča Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu I Cp 2236/2015, ko je to sodišče sicer odločalo o vrnitvi sodne takse, vendar pri tem gre za smiselno enako zakonsko besedilo. Sodišču predlaga, naj njeni pritožbi (pravilno tožbi, op. sodišča) ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in dodaja, da navedena sodba pomeni izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko tožnica zahteva poplačilo terjatve, iz zakonskega besedila pa ne izhaja omejitev, na katero se tožnica sklicuje. Dejstvo, da svoje terjatve ni niti poskušala uveljavljati v izvršilnem postopku, ni ovira za obravnavani postopek, saj bi država sicer v takih primerih ne mogla zahtevati vračila sredstev BPP, „čeprav razpolaga z izvršilnim naslovom“. Toženka pripominja še, da bi tožnica lahko svojo terjatev tudi prodala in tako prišla do poplačila, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po prvem odstavku 48. člena ZBPP je upravičenec do BPP v primeru, če je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma prihodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka. Po tretjem odstavku istega člena se od upravičenca v nobenem primeru ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. 7. Morebitna obveznost vračila BPP je torej poleg okoliščin, ki izhajajo iz prvega odstavka navedenega člena, da je namreč upravičenec do BPP na podlagi uspeha v sodnem postopku pridobil premoženje oziroma dohodke in da Republika Slovenija stroškov, ki so bili dejansko plačani za BPP, ni v celoti dobila oziroma izterjala od nasprotne stranke, lahko odvisna tudi od nadaljnje okoliščine iz tretjega odstavka istega člena, namreč ali oziroma koliko je upravičenec v postopku tudi dejansko dobil. Enotna in ustaljena upravnosodna praksa te okoliščine ne enači zgolj z uspehom v sodnem postopku, temveč z dejansko pridobitvijo premoženja, s katerim lahko upravičenec razpolaga, kar v primerih denarne terjatve pomeni izplačilo določenega zneska (od novejše prakse tukajšnjega sodišča prim. npr. sodbe II U 268/2015, I U 329/2015 in I U 1987/2014).

8. Tožnica v tožbi navaja, da na podlagi svojega uspeha v postopku ni dejansko prejela ničesar, niti ni možnosti, da bi se to zgodilo v prihodnje. Izpodbijani sklep o tem nima nobenih razlogov, zato ga ni mogoče preizkusiti glede okoliščine, ki po povedanem lahko bistveno vpliva na odločitev. To je po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v tej zadevi uporablja v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, v vsakem primeru bistvena kršitev pravil upravnega postopka, zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki ga je izdal, v ponovni postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9. V ponovljenem postopku bo moral organ za BPP ugotoviti, ali je tožnica na podlagi uspeha v postopku dejansko pridobila kakšno premoženje, če bo menil, da do tega ni prišlo zaradi njene pasivnosti, pa bo moral ugotoviti in ustrezno obrazložiti tudi okoliščine v zvezi s tem. Glede na dosedanji potek postopka sodišče opozarja še, da bo moral organ v primeru izvajanja posebnega ugotovitvenega postopka (145. člen ZUP in nadaljnji) tožnici dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo (zaslišanje stranke – prvi dostavek 9. člena ZUP).

10. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeva upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

11. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v upravnem sporu zastopala odvetnica, se ji na podlagi drugega odstavka 3. člena omenjenega pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Ker je odvetnica zavezanka za plačilo DDV, je bil navedeni znesek v skladu z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča povišan še za 22 % DDV. Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6. I/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).