Jedro

Tožnik je v tožbi z dne 28. 10. 1996 postavil dva zahtevka, eden je stvarno pravni, prepoved vznemirjanja, drugi pa odškodninski. Zahtevek je nato spremenil s pripravljalnim spisom 29. 1. 2003 tako, da je zahteval še vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno prvi zahtevek, stvarno pravni, presojalo po določbah 42. čl. ZTLR, ki je še veljal v času nastanka spornega razmerja in se zato uporablja za to razmerje. Glede na pravno varstvo, ki ga daje ta določba je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali toženec neutemeljeno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika in sicer kako drugače kot z odvzemom stvari. S tožbo se lahko zahteva, da vznemirjanje preneha. Zato se je sodišče v dokaznem postopku pravilno ukvarjalo z okoliščino o tem, ali je toženčevo vznemirjanje neutemeljeno, protipravno. Gre za opustitveno, negatorno tožbo lastnika ali domnevnega lastnika. Ta tožba varuje lastnika tudi pred prepovedanimi imisijami. Bistveni pogoj, da je vznemirjanje podano, je protipravnost, kar pomeni, da ta, ki vznemirja do tega nima pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, s katerim je zahteval od tožene stranke, da opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico pokojnega P. M. na parc. št. ... in ..., vpisano v vložku ... k.o. S., še posebej pa hojo in vožnjo z vsemi prevoznimi sredstvi preko travnika na teh parcelah ter da je dolžan odstraniti betonski robnik in nasuti zemljo ob meji parcele št. ... tako, da se parcela oz. travnik vrneta v prejšnje stanje in urediti odvod vode tako, da se voda preneha stekati na travnik ter zasuti pot, ki poteka po travniku in speljati pot po stari trasi parcele št. ... k.o. S. do glavne ceste. Pod tč. 2 je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nadomestilo v višini, kot ga je ocenil cenilec kmetijske stroke za obdobje preteklih let do vložitve tožbe in od vložitve tožbe do izdaje sodbe, pod tč. 3 pa, da je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške tožeči stranki. Ker je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, je tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov tožene stranke v višini 329.615,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2004 dalje do plačila. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče zaključilo, da ima toženec po tej parceli služnostno pravico hoje in vožnje, zato je zaključilo, da poseg ni bil neutemeljen in je iz tega razloga tudi zahtevek zavrnilo. Odškodninski zahtevek pa je zavrnilo zato, ker ga tožnik ni določil. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in v laični pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP (in ne iz 333. kot pomotno navaja). V pritožbi očita sodišču, da je njegov tožbeni material, njegovo izpoved z dodatnim dokazilom slik in zemljevidi in njegove priče v celoti ignoriralo, pri tem pa le uporabilo material izpovedi toženca in prič, ki jih je predlagal, čeprav je bila to čista laž. V nadaljevanju pritožbenih razlogov navaja, da je opisal sociološko sosedska razmerja med kmetijami M. in G. v vasi B. in o. čas med NOB in očita odvetniku M. nepravilno ravnanje zaradi katerega se bo pritožil na O. z. S., M. z. n. z. in M. z. p.. V drugem delu pritožba očita tožencu in odvetniku M. kaznivo dejanje s spremembo škode za kmetijo - prisvajanje zemlje, da spremenita konfiguracijo terena tako, da ni več izvozne poti iz parcele, da je oteženo spravilo lesa in da že nekaj let ne more iz ostalega travnika, ki je velik približno 1 ha pospraviti seno, spremeniti konfiguracije terena tako, da sedaj ni več izvozne poti, ki je nekdaj bila. Od sodišča je nerazumno, saj je travnik osnovno sredstvo kmetije in osnovni pogoj za pridobivanje dobrin za eksistenco. Za kmetijsko zemljo je dovoljen promet samo s pogodbami in na njih osebni podpisi, iz katerih je razvidna volja pogodbenikov in zaradi vpisa ali izbrisa v zemljiško knjigo. V tem primeru pa sta po njegovem mnenju odvetnik in sodišče napravila kaznivo dejanje. Iz naštetih medsebojnih sovražnih razmerij med obemi kmetijami ni dobil toženec nobenega dovoljenja kot samo za čas gradnje prevoz po zemljišču travnika. Iz zapisa na poravnalnem svetu se točno vidi zapis, da se mora cesta zapreti. Dejansko si mora toženec pismeno urediti pri obeh lastnikih, preden karkoli poseže v tujo zemljišče. Zato računa, da bo pritožbeno sodišče uvidelo laž tožnika in odvetnika in prepoznalo korupcijo ter upoštevalo 50 čl. Ustave ter ugodilo njemu kot oškodovancu. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva v novo sojenje s sodnimi izvedenci in cenilci, geometrom, gradbenikom, kmetijske stroke, da se oceni gmotna škoda zaradi razžalitve prednikov, kmetije in njega in da se oceni, da je to čista črna gradnja in bi moral biti toženec preganjan zaradi črne gradnje in da je pri gradnji hiše uporabil toženec intrige, zvijače in nasilje, da se razsodi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški pravdnega postopka in da bo celoten strošek določen, ko bo končan postopek.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka tožnikove navedbe in predlaga, da se mu povrnejo stroški odgovora na pritožbo za razgovor s stranko 50 točk, za sestavo odgovora na pritožbo 250 točk, za poročilo stranki 50 točk, za materialne stroške 7 točk, za takso za odgovor na pritožbo 6.650,00 SIT in 20 % DDV.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi z dne 28. 10. 1996 postavil dva zahtevka, eden je stvarno pravni, prepoved vznemirjanja, drugi pa odškodninski. Zahtevek je nato spremenil s pripravljalnim spisom 29. 1. 2003 tako, da je zahteval še vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno prvi zahtevek, stvarno pravni, presojalo po določbah 42. čl. ZTLR, ki je še veljal v času nastanka spornega razmerja in se zato uporablja za to razmerje. Glede na pravno varstvo, ki ga daje ta določba je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali toženec neutemeljeno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika in sicer kako drugače, kot z odvzemom stvari. S tožbo se lahko zahteva, da vznemirjanje preneha. Zato se je sodišče v dokaznem postopku pravilno ukvarjalo z okoliščino o tem, ali je toženčevo vznemirjanje neutemeljeno, protipravno. Gre za opustitveno, negatorno tožbo lastnika ali domnevnega lastnika. Ta tožba varuje lastnika tudi pred prepovedanimi imisijami. Bistveni pogoj, da je vznemirjanje podano, je protipravnost, kar pomeni, da ta, ki vznemirja do tega nima pravice.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obširno obrazložilo vse dokaze, ki jih je izvedlo in na podlagi katerih je zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bila med tožencem in pravnim prednikom sklenjena služnostna pogodba le za določen čas; nasprotno, toženec je dokazal, da je služnost poti priposestvoval. Pritožnik s pritožbo posebej takšnih dokaznih zaključkov in ocene sodišča ni izpodbijal, saj sodišču le pavšalno očita nepravilno razsojo. Očitki tožnika sodišču, da se je oprlo na dokaze toženca in da njegovih dokazov ni upoštevalo, po mnenju pritožbenega sodišča niso utemeljeni.

Sodišče je izvedlo dokaze, ki jih je predlagal tožnik, zaslišalo je stranke, opravilo ogled spornega dela nepremičnine, pregledalo zapisnik poravnalnega sveta, fotografije in zaslišalo priči J. G. in M. J.. Priče C. L. ni zaslišalo, ker je v pisnem opravičilu le-ta kar dvakrat navedla, da na obravnavo ne bo prišla in da ne bo pričala, ker ji zadeva ni znana, tožnik pa ni vztrajal pri njenem zaslišanju in ni predlagal prisilnih ukrepov za privedbo, ki mu jih daje ZPP v členu 241. Sodišče torej tožniku ni kršilo pravice do razpravljanja na sodišču, saj je izvedlo dokaze, ki jih je predlagal oziroma tiste, za katere je štelo, da so odločilni.

Sodišče prve stopnje je po obširnem dokaznem postopku, ko je opravilo tudi ogled kraja, v razlogih sodbe podrobno obrazložilo svojo dokazno oceno in povedalo, zakaj ni verjelo tožniku o tem, da je bila dogovorjena pravica uporabe ceste le za določen čas, dokler toženec ne bo končal z izgradnjo hiše. Sodišče pa je tudi povedalo, zakaj ni verjelo priči M. J., tožnikovi sestri. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbam prič, na podlagi katerih je zaključilo, da je toženec služnostno pravico poti priposestvoval in pravilno zaključilo, da so izpovedbe teh prič skladne, glede na dejstvo, da je toženec utrjeval cesto in jo ves čas uporabljal tudi takrat, ko je bil M. še živ, pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče pravilno ocenilo te dokaze. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ocenilo vsebino zapisnika, ki so ga potrdile tudi priče in pravilno zaključilo, da iz vsebine zapisnika ne izhaja, da bi M. prepovedal tožniku uporabe poti. Na podlagi dokazne ocene pa je sodišče tudi pravilno zaključilo, da toženčevo ravnanje ni protipravno, ker je služnostno pravico pridobil najprej z ustno pogodbo, nato pa jo je še priposestvoval. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe tudi pravilno zaključilo, da tožeča stranka z ničemer ni dokazala napačnega odvodnjavanja. Sicer pa njen zahtevek v tem delu ne izpolnjuje pogojev o tem, kakšna mora biti tožba, saj je zahtevek nedoločen, tožnik pa tudi ni navajal takšnih dejstev, ki bi zadoščala za obravnavanje. Enako pa je tudi nedoločen zahtevek iz tč. 2. Tožba mora, kot je to določeno v 180. čl. ZPP, vsebovati določen zahtevek, le-ta mora biti razviden iz tožbe. Če je zahtevek dajatveni, mora biti dajatev popisana, kadar gre za denarni zahtevek mora biti le-ta izražen in se tožnik v tožbi ne more sklicevati na mnenje ali na kakšno drugo listino. Zato zgolj navedbe v tožbenem zahtevku, da mora tožena stranka tožniku plačati nadomestilo v višini, kot ga je ocenil cenilec kmetijske stroke, ne morejo zadoščati zato, da bi lahko sodišče takšno tožbo obravnavalo.

Pritožbene navedbe glede rabe in spremembe rabe zemljišča oziroma spremembe konfiguracije terena niso upoštevne, saj ne predstavljajo dejstev, ki bi bila odločilna za odločanje o zahtevku glede na podano pravno podlago. Enako tudi nimajo zveze z zadevo dogodki iz NOB. Pritožnik pa se mora zavedati, da kot stranka v postopku nima pravice žaliti nasprotne stranke in pooblaščenca, ki zastopa nasprotno stranko in ki je kot zastopnik stranke dolžan delati v interesu svoje stranke.

Pritožbeni očitki, da je dovoljen promet z zemljišči zgolj s pisnimi pogodbami in z vpisi v zemljiško knjigo načeloma držijo, vendar pa se lahko pridobijo stvarno pravne pravice, kot so lastninska pravica ali služnostna pravica tudi na originalen način s priposestvovanjem, torej s potekom z zakonom določenega časa (ZTLR čl 51). Na tak način se pridobi služnostna pravica tudi brez vpisa v zemljiško knjigo. Za takšno pridobitev pa ni potrebna pogodba. Sodišče prve stopnje pa je ravno v tem primeru ugotavljalo, da ravnanje toženca ni bilo protipravno, ker je služnostno pravico priposestvoval. Sodišče prve stopnje tako pavšalni pritožbi tožnika ni moglo ugoditi, saj je ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo, da je sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, v sodbi navedlo razloge o odločilnih dejstvih, vse dokaze je v skladu s predpisi o dokaznem pravilu natančno ocenilo in obrazložilo, zakaj je nekemu dokazu verjelo, zakaj pa drugemu ne, ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, sodišče pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je bilo potrebno pritožbo v skladu z določbo 353. čl. ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, ki pa ni bil potreben in zato sama nosi stroške odgovora na pritožbo.