Jedro

Tožnik je za brezplačno pravno pomoč zaprosil v zvezi s pritožbami zoper sodbe, s katerimi so bile zavrnjene njegove tožbe zoper odločbe, s katerimi so bile zavrnjene njegove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, organ za BPP pa je pravilno ocenil, da tožnik z vloženimi pritožbami ne more uspeti in mu pravilno pojasnil, da je po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 pritožba zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena samo, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka in na tej podlagi spremenilo izpodbijani akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1 (odločanje o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče RS – organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo in sklepom združil zadeve, ki se pri tem sodišču vodijo pod opr. št. Bpp 291/2011, opr. št. Bpp 292/2011, opr. št. Bpp 293/2011, opr. št. Bpp 294/2011, opr. št. Bpp 295/2011, opr. št. Bpp 296/2011, opr. št. Bpp 297/2011, opr. št. Bpp 298/2011, opr. št. Bpp 299/2011, opr. št. Bpp 311/2011, opr. št. Bpp 312/2011, opr. št. Bpp 313/2011, opr. št. Bpp 314/2011, opr. št. Bpp 315/2011, opr. št. Bpp 316/2011, opr. št. Bpp 317/2011, opr. št. Bpp 318/2011, opr. št. Bpp 319/2011, opr. št. Bpp 358/2011, opr. št. Bpp 360/2011, opr. št. Bpp 361/2011, opr. št. Bpp 363/2011, opr. št. Bpp 364/2011, opr. št. Bpp 365/2011, opr. št. Bpp 371/2011, opr. št. Bpp 372/2011, opr. št. Bpp 373/2011, opr. št. Bpp 374/2011, opr. št. Bpp 375/2011 in opr. št. Bpp 376/2011, v skupno obravnavo in odločanje pod opr. št. Bpp 291/2011 (1. točki izreka) in odločil, da se prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem v zvezi s pritožbami zoper sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 594/2011-5 z dne 14. 4. 2011, opr. št. I U 530/2011-5 z dne 14. 4. 2011, opr. št. I U 527/2011-7 z dne 13. 4. 2011, opr. št. I U 448/2011-5 z dne 6. 4. 2011, opr. št. I U 372/2011-6 z dne 7. 4. 2011, opr. št. I U 596/2011-5 z dne 20. 4. 2011, opr. št. I U 373/2011-7 z dne 12. 4. 2011, opr. št. I U 531/2011-5 z dne 14. 4. 2011, opr. št. I U 326/2011-6 z dne 7. 4. 2011, opr. št. I U 525/2011-5 z dne 4. 5. 2011, opr. št. I U 405/2011-11 z dne 20. 4. 2011, opr. št. I U 598/2011-6 z dne 10. 5. 2011, opr. št. I U 746/2011-5 z dne 11. 5. 2011, opr. št. I U 591/2011-7 z dne 11. 5. 2011, opr. št. I U 731/2011-5 z dne 11. 5. 2011, opr. št. I U 406/2011-5 z dne 10. 5. 2011, opr. št. I U 600/2011-5 z dne 14. 4. 2011, opr. št. I U 737/2011-5 z dne 11. 5. 2011, opr. št. I U 597/2011-7 z dne 10. 5. 2011, opr. št. I U 593/2011-6 z dne 18. 5. 2011, opr. št. I U 590/2011-5 z dne 10. 5. 2011, opr. št. I U 526/2011-5 z dne 10. 5. 2011, opr. št. I U 589/2011-6 z dne 18. 5. 2011, opr. št. I U 599/2011-6 z dne 19. 5. 2011, opr. št. I U 748/2011-7 z dne 25. 5. 2011, opr. št. I U 739/2011-6 z dne 2. 6. 2011, opr. št. I U 528/2011-4 z dne 1. 6. 2011, opr. št. I U 747/2011-6 z dne 1. 6. 2011, opr. št. I U 449/2011-5 z dne 5. 5. 2011 in opr. št. I U 745/2011-5 z dne 24. 5. 2011 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka in sodnih taks, zavrne (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil prošnje, da bi mu bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za popravo in dopolnitev pritožb, vloženih zoper sodbe Upravnega sodišča, naštete v 2. točki izreka ter za zastopanje pred tem sodiščem. Organ za BPP je zaradi načela ekonomičnosti postopka vse tožnikove prošnje združil v skupno obravnavanje. Prošnje pa je zavrnil na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04-UPB1, 23/08, v nadaljevanju ZBPP) v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena tega zakona, ker je ugotovil, da ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kot je opredeljen v 24. členu ZBPP. Pojasnjuje, da je po 73. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) pritožba zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena samo, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka in na tej podlagi spremenilo izpodbijani akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. Z nobeno sodbo, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, pa ni bilo odločeno tako, da bi v smislu 73. člena ZUS-1 bila zoper njo dopustna pritožba, na kar je bil prosilec v pravnem pouku teh sodb izrecno opozorjen. Pričakovanja prosilca, da bi s pritožbami uspel, so v nasprotju z izidom v podobnih zadevah. Organ zaključuje, da prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh in se nadaljnjega postopka ni razumno udeleževati, kar pomeni, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik vlaga tožbo zoper navedeno odločbo in sklep. V tožbi navaja, da je do brezplačne pravne pomoči upravičen, ker ni prava uka oseba in bo s pravno pomočjo navedel vsa relevantna dejstva, ki utemeljujejo verjetnost uspeha s pritožbo. Dokler mu ne bo nudena pravna pomoč, ne bo mogel izpodbijati sodb tega sodišča, ki niso pravilne, ne temeljijo na zakoniti pravni podlagi, kršijo Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah ter temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). To sodišče mu ne dodeli pravne pomoči, s katero bi se odpravile kršitve Okrožnega sodišča, ki mu pravne pomoči ne nudi. Zadeve se vlečejo več kot 22 let in nastaja vedno več odškodninskih tožb. S tem ko sodišče navaja, da pritožba ni dovoljena, krši Ustavo RS in Evropsko konvencijo. Kršena mu je ustavna pravica do pravnega sredstva. V nobenem primeru brezplačne pravne pomoči ni dobil. To sodišče ne upošteva, da je v izjemno težkem finančnem stanju, saj prejema 220 EUR socialne podpore, in da je bolan. Prepričan je, da ima na podlagi ustave pravico do pritožbe, zato se pritožuje zoper vse odločbe, sklepe in sodbe. Očitno so določbe 270. člena ZPP (zaradi katerega se mu pravica do pritožbe odreka) v nasprotju z Ustavo in EKČP (1., 6., 13. in 18. člen). Postavlja se vprašanje korektnosti takih predpisov s stališča nediskriminatornosti in enakosti pred zakonom. Tožnik meni, da bi morala država poskrbeti zato, da bi ga takoj pozvala na predložitev ustreznih dokazil, da je finančno nesposoben za najem odvetnika in mu ga takoj dodeliti. Zaradi slabega zdravstvenega in socialnega stanja in nujnosti zadeve tožnik prosi za urgentno rešitev. Izkoristil je vsa pravna sredstva, ki so mu po lastnem vedenju na voljo in prosi za pojasnilo o pravnih sredstvih, ki jih še lahko izkoristi. Smiselno tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe in sklepa. Hkrati zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči v navedeni zadevi in za oprostitev plačila stroškov in taks v tem postopku.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega akta in predlaga zavrnitev tožbe.

O prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v predmetnem upravnem sporu je bilo odločeno z odločbo Upravnega sodišča RS – organa za BPP št. Bpp 417/2011-2 z dne 26. 9. 2011. Prošnja je bila zavrnjena.

Tožba ni utemeljena.

Organ za BPP je z izpodbijano odločbo tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP, ki dodelitev brezplačne pravne pomoči pogojuje z okoliščinami in dejstvi o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo. Takšna okoliščina je (tudi), da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna (tudi), če je pričakovanje prosilca ali njegov zahtevek v očitnem nasprotju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Ob nespornem dejanskem stanju, da je tožnik za brezplačno pravno pomoč zaprosil v zvezi s pritožbami zoper sodbe, s katerimi so bile zavrnjene njegove tožbe zoper odločbe, s katerimi so bile zavrnjene njegove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je po presoji sodišča organ za BPP pravilno ocenil, da tožnik z vloženimi pritožbami ne more uspeti. Tožniku je organ za BPP pravilno pojasnil, da je po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 pritožba zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena samo, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka in na tej podlagi spremenilo izpodbijani akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1 (odločanje o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo). S sodbami, zoper katere je tožnik vložil pritožbe, pa je sodišče vzdržalo v veljavi izpodbijane akte, torej jih ni na podlagi drugačnega dejanskega stanja spremenilo, prav tako ni odločalo na podlagi 66. člena ZUS-1. Tožnik je bil v pravnem pouku sodb tudi poučen, da pritožba ni dovoljena. Po ustaljeni sodni praksi se takšne pritožbe kot nedovoljene zavržejo. Organ za BPP je zato v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP tožnikove pritožbe pravilno okvalificiral kot nerazumne, saj nimajo možnosti za uspeh in je tožniku utemeljeno odrekel dodelitev brezplačne pravne pomoči. Izpodbijana odločba je torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilna.

Kolikor pa tožnik ugovor napačne uporabe materialnega prava temelji na zatrjevani neustavnosti zakonske določbe, ki izključuje pritožbo (ne gre za določbo 270. člena ZPP, kot zmotno meni tožnik, temveč za določbo 73. člena ZUS-1, ki jo je sodišče povzelo že zgoraj), pa sodišče odgovarja, da je navedena določba že bila predmet ustavnopravne presoje. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 65/08) presodilo, da prvi odstavek 73. člena ZUS-1 ni v neskladju s 25. členom Ustave (pravica do pravnega sredstva), iz istih razlogov pa tudi ne s 6. in 13. členom EKČP (pravica do poštenega sojenja in pravica do učinkovitega pravnega sredstva). V navedeni odločbi je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je poleg pritožbe „drugo pravno sredstvo“, s katerim je prav tako zadoščeno ustavni pravici do pravnega sredstva, upravni spor. Z upravnim sporom o zakonitosti dokončnega upravnega akta sodišče v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili zagotavlja instančno kontrolo. Po stališču Ustavnega sodišča RS izključitev nadaljnje pritožbe zoper odločitev Upravnega sodišča RS v takih primerih ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva. Tožnik torej zmotno meni, da ima pravico do pritožbe zoper odločbe Upravnega sodišča RS že na podlagi Ustave. Po 6. členu EKČP pa je pravici do dostopa po tem členu zadoščeno že v primeru, če država (razen v kazenskih zadevah) zagotovi enoinstančni sodni postopek. Glede na navedeno je neutemeljen tudi smiselni tožbeni ugovor, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi neustavnega zakona.

Sodišče tožniku tudi ne more pritrditi, da je ureditev po ZBPP, kolikor se nanaša na finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, diskriminatorna. Takšna bi bila, če bi enake dejanske položaje urejala različno. Če pa je poleg finančnega stanja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči zahtevano tudi, da je zadeva, za katero je brezplačna pravna pomoč dodeljena, razumna, to ne pomeni, da prosilci niso obravnavani enako, saj morajo vsi oba pogoja izpolnjevati. Vprašanje, kot ga zastavlja tožnik, ni vprašanje (ne)ustavnosti, temveč primernosti ureditve.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe in sklepa pravilen in da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen.

O predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, ker je tožnik v tem upravnem sporu, katerega predmet je odločitev o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, izpolnitve taksne obveznosti oproščen že na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10).