Jedro

Obstoj judikatne terjatve že sam po sebi nalaga aktivnost dolžniku. Dolžnik je namreč tisti, ki mora denarno obveznost iz judikatne terjatve (praviloma v paricijskem roku) izpolniti upniku.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Dolžnik je dolžan v petnajstih dneh povrniti upniku stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti v znesku 167,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 21. 1. 2014 sklenilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom na podlagi izvršilnega naslova z dne 12. 11. 2003, nadaljuje z novimi izvršilnimi sredstvi. Nato je zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe, v katerem je dolžnik uveljavljal zastaranje terjatve.

2. Pritožbeno sodišče je s sklepom zavrnilo dolžnikovo pritožbo proti sklepu sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega ugovora. Stališče pritožbenega sodišča je, da se je z vložitvijo izvršilnega predloga pretrgalo zastaranje upnikove judikatne terjatve.

3. Vrhovno državno tožilstvo je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti proti sklepu pritožbenega sodišča. Tožilstvo pričakuje, da bo Vrhovno sodišče odgovorilo na vprašanje, ali nastopi zakonska domneva iz prvega odstavka 366. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), da zastaranje terjatve z vložitvijo predloga za izvršbo ni bilo pretrgano, ker upnik v razumnem roku, ki ga narekuje načelo koncentracije in pospešitve postopka, ni predlagal oprave procesnih dejanj, ki jih je imel na razpolago za prisilno izterjavo njegove terjatve, čemur je pripisati učinek umika predloga za izvršbo v smislu prvega odstavka 43. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pri tem uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker naj bi nižji sodišči nepravilno uporabili 365. člen in tretji odstavek 369. člena OZ, nista pa uporabili prvega odstavka 366. člena OZ, vse v zvezi s prvim odstavkom 356. člena OZ, posledično pa naj bi bila tudi nepravilno uporabljena 11. točka 55. člena ZIZ v zvezi s 43. členom ZIZ, zaradi česar naj bi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

4. V zahtevi je poudarjeno, da je upnik 27. 10. 2003 vložil predlog za izvršbo z rubežem dolžnikove plače na podlagi sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 2. 1999 (zadeva II P 975/1995), ki je postala pravnomočna 20. 10. 1999. Izvršilno sodišče je upnikovemu predlogu ugodilo s sklepom o izvršbi dne 12. 11. 2003 (zadeva I 507/2003-17), ki je postal pravnomočen 11. 12. 2003 brez ugovora dolžnika. Izvršilno sredstvo, kot ga je predlagal upnik, pa ni pripeljalo do poplačila upnikove judikatne terjatve. Iz izvršilnih spisov ni razvidno, da bi na strani dolžnika obstajale kakršnekoli pravne ali dejanske ovire, ki bi preprečevale prisilno izterjavo upnikove terjatve. Kljub neuspešnosti izvršbe pa upnik več kot 10 let ni predlagal nobenih izvršilnih dejanj - niti dodatnih izvršilnih dejanj v okviru že predlaganega izvršilnega sredstva, skladno z določbami 134. člena ZIZ, niti ne novih izvršilnih dejanj, s katerimi bi si prizadeval v razumnem roku doseči poplačilo judikatne terjatve. To pa je bil nedvomno dolžan storiti, saj tudi za upnika velja načelo koncentracije in učinkovitega teka izvršilnega postopka, ki narekuje postopanje brez nepotrebnih zastojev in zagotavlja strankam postopka pravno varnost pri uveljavljanju njihovih pravic(1). Upnik je šele 7. 1. 2014 predlagal nadaljevanje izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi, dne 28. 2. 2014 pa še izdajo sklepa iz prvega odstavka 134. člena ZIZ zoper dolžnikovega delodajalca. Iz povzetih spisovnih podatkov, ki jih je dolžnik v svojem laično zapisanem ugovoru smisleno tudi zatrjeval, torej izhaja, da je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe z izterjavo svoje judikatne terjatve več kot 10 let po tem, ko je bila dovoljena izvršba z rubežem na dolžnikovo plačo. 5. Vrhovno tožilstvo poudarja, da se je dolžnik v ugovoru skliceval na zastaranje upnikove terjatve, kar predstavlja razlog, ki preprečuje izvršbo. Z uporabo pravnih pojmov o teku in nastopu zastaranja, na katere sodišče ni vezano, je smiselno zatrjeval, da je od dovolitve izvršbe do vložitve predloga za njeno nadaljevanje preteklo več kot 10 let, zato je judikatna terjatev upnika zastarala. Sodišče je dolžno vse navedbe strank preizkusiti na različnih pravnih podlagah. Tudi v obravnavanem primeru bi moralo na podlagi zatrjevanih dejstev opraviti presojo utemeljenosti ugovora zastaranje s kateregakoli pravnega vidika, česar pa ni storilo. Spregledalo naj bi tudi določbo prvega odstavka 366. člena OZ, ki vsebuje zakonsko domnevo, da zastaranje z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, torej tudi z vložitvijo predloga za izvršbo ni bilo pretrgano, če upnik umakne ali odstopi od takega dejanja. Zaradi tega ni upoštevalo dejstva, na katerega je v svojem laičnem ugovoru opozarjal dolžnik, namreč da je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe več kot 10 let po tem, ko je bila dovoljena izvršba za izterjavo njegove judikatne terjatve. To dejstvo bi z vidika prvega odstavka 366. člena OZ lahko vplivalo na tek zastaralnega roka in je bilo zato odločilno za presojo utemeljenosti dolžnikovega ugovora zastaranja.

6. Upnik je argumentirano odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti in zahteval povrnitev stroškov postopka v zvezi z izrednim pravnim sredstvom.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

8. Upnik je v izvršilnem postopku uveljavljal plačilo judikatne terjatve, torej terjatve glede katere ne more biti nikakršnega dvoma o njenem obstoju. Obstoj judikatne terjatve že sam po sebi nalaga aktivnost dolžniku. Dolžnik je namreč tisti, ki mora denarno obveznost iz judikatne terjatve (praviloma v paricijskem roku) izpolniti upniku. Sodna izvršba je skrajno sredstvo, ki preostane upniku, če ima opravka s trmastim dolžnikom. Zaradi tega ni pravilna široka razlaga določbe prvega odstavka 366. člena OZ, ki jo ponuja Vrhovno državno tožilstvo. Upnik je zaradi očitane neaktivnosti pri predlaganju oprave procesnih dejanj (dovolj) sankcioniran z očitnim dejstvom, da je njegova judikatna terjatev ostala doslej nepoplačana, ni pa nikakršne zakonske podlage, da bi upnikovo neaktivnost razlagali kot umik predloga za izvršbo. Situacija v kateri bi bilo treba šteti, da z vložitvijo izvršilnega predloga zastaranje ni bilo pretrgano, v našem primeru nedvomno ni nastopila in zato očitek sodišču, da ni uporabilo prvega odstavka 366. člena OZ, ni relevanten z vidika pravilne uporabe materialnega prava.

9. Odločitev o zahtevi tudi ni v nasprotju z odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 219/2014. 10. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti ob upoštevanju 391. in 378. člena ZPP ter 15. člena ZIZ.

11. V skladu z načelom uspeha v postopku, je dolžnik dolžan povrniti upniku stroške v zvezi z argumentiranim odgovorom na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Op. št. (1): S tem v zvezi zahteva opozarja na judikat VSRS II Ips 219/2014, točka 10 obrazložitve in divergentno sodno prakso višjih sodišč.