Jedro

Obdolženka se v fazi predobravnavnega naroka ni odpovedala zbornemu sojenju, kar je v kazenskem postopku edina zakonsko predpisana faza postopka, kjer se obdolženec, ki krivde ne prizna, lahko odpove zbornemu sojenju. Če tega v fazi predobravnavnega naroka ne stori, se s tem glede na zakonsko predpisano sestavo senata odpove možnosti razpolaganja s pravico do zbornega sojenja. Le ob takšni razlagi je zagotovljeno, da je sestava sodišča skladna z zakonom.

Izrek

Zahtevi se ugodi in se ugotovi, da je bil s pravnomočno sodbo prekršen prvi odstavek 21. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 371. člena ZKP.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 369/2015 z dne 14. 12. 2023 obdolženo A. A. iz razloga po tretji točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem in četrtem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženke, nagrado in potrebne izdatke zagovornika naložilo v breme proračuna. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 369/2015 z dne 5. 6. 2025 zavrnilo pritožbo pooblaščenca oškodovanke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo zaradi kršitve določb kazenskega postopka in sicer kršitev po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da navedeno kršitev ugotovi.

3.Na zahtevo je odgovorila zagovornica obdolženke, ki predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti, pri čemer trdi, da se lahko obdolženec tudi v kasnejši fazi postopka odpove zbornemu sojenju, ne le na predobravnavnem naroku.

B.

4.Vložnica zatrjuje, da je pravnomočna sodba obremenjena s kršitvijo po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je na pobudo predsednika senata ob soglasju strank in pooblaščenca oškodovanke zaradi bolezni enega od porotnikov, glavno obravnavo predsednik senata nadaljeval in končal kot sodnik posameznik. Po stališču vložnice se obdolženec lahko odpove zbornemu sojenju le na predobravnavnem naroku skladno z določbo 2. točke drugega odstavka 285. f člena ZKP.

5.Pravilna sestava sodišča kot jo na zakonski ravni ureja ZKP, je odraz dveh ustavnih določb. Prva je določba drugega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), da sme o posameznikovih pravicah soditi le sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom, s čimer je na ustavni ravni določen zakonski pridržek. Druga relevantna ustavna določba v zvezi s sestavo sodišča je 128. člen Ustave, ki določa, da udeležbo državljanov pri izvajanju sodne oblasti ureja zakon, tako v primerih kot oblikah neposredne udeležbe državljanov pri izvajanju sodne oblasti. Zakonodajalcu je tako v okviru zakonskega pridržka puščeno širše polje proste presoje, v katerih primerih in oblikah bo določil neposredno udeležbo državljanov pri izvajanju sodne oblasti. Iz obeh ustavnih določb izhaja, da sestavo sodišča določa le zakon. Sestava sodišča tako brez izrecne zakonske podlage ni predmet razpolaganja strank ali konkretnega sodišča.

6.Ne glede na v pravni teoriji zastopano stališče o zmanjševanju pomena zbornega sojenja v kazenskem postopku na ravni zakonske ureditve, je zborno sojenje še vedno izrecno predpisano. Na zakonski ravni se namreč povzeta ustavnopravna izhodišča odražajo v predpisanem načelu zbornega sojenja (prvi odstavek 21. člena ZKP). S tem je kot pravilo določeno, da sodišča v kazenskem postopku sodijo zborno, v drugem odstavku istega člena pa je določeno, da pri okrajnem sodišču sodi sodnik posameznik. Pravilo zbornosti sojenja ni absolutno, saj velja le v določenih fazah postopka, praviloma takrat ko se odloča o obtožbi oziroma pravnih sredstvih. Bistvo zbornega sojenja naj bi bilo v bolj kakovostnih odločitvah ter aktivnejšem sodelovanju državljanov pri izvajanju sodne veje oblasti. Pred okrožnim sodiščem skladno s 1. točko prvega odstavka 25. člena ZKP o kaznivih dejanjih, za katere ni mogoče izreči kazni 15 let ali več, sodi senat, sestavljen iz enega sodnika ter dveh sodnikov porotnikov. Izjemo od navedenega določa 1.a točka prvega odstavka 25. člena ZKP ob sklicevanju na primer iz 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP. Gre za primer, kadar se obdolženec sam na predobravnavnem naroku, potem ko ne prizna krivde, odpove zbornemu sojenju, tako da mu namesto senata sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča.

7.O tem, ali se lahko obdolženec odpove zbornemu sojenju tudi v kasnejših fazah postopka, je Vrhovno sodišče že presodilo v sodbi I Ips 42797/2020 z dne 21. 12. 2023. V citirani zadevi je bilo procesno dejansko stanje sledeče:

predobravnavni narok ni bil opravljen;

prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen pred sodnico posameznico;

na naslednjem naroku, ki je potekal v obdolženčevi nenavzočnosti, je zagovornik podal pisno izjavo obdolženca, da se strinja, da mu v predmetni zadevi sodi sodnica posameznica;

naknadno, ko se je glavna obravnava pričela znova, so stranke izjavile, da se odpovedujejo pravici do zbornega sojenja.

8.Ob takšnem procesnem dejanskem stanju je Vrhovno sodišče presodilo, da je določba 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP izjema od zbornega sojenja, ki jo je potrebno razlagati restriktivno. Kot takšna pa ne daje podlage za odločitev, da bi se tej pravici obdolženec lahko odpovedal tudi v kasnejših fazah postopka po predobravnavnem naroku.

9.Po podatkih spisa obdolženka o odpovedi zbornemu sojenju v okviru izvajanja predobravnavnega naroka glede na vsebino zapisnikov o predobravnavnem naroku ni bila izrecno vprašana. Ker mora biti odpoved izrecna, predsednik senata pa mora po določbi 2. točke drugega odstavka 285.f člena po izjavi obtoženca in zaslišanju tožilca odločiti, da obtožencu namesto senata sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča, je glede na vsebino zapisnikov mogoče zaključiti le, da se obdolženka zbornemu sojenju na predobravnavnem naroku ni odpovedala. Predsednik senata je na naroku glavne obravnave dne 14. 12. 2023 naznanil, da je eden od porotnikov utrpel možgansko kap, zaradi česar dlje časa ne bo zmožen opravljati funkcije sodnika porotnika. Nato je pozval prisotne, da se izjavijo, ali soglašajo, da se sojenje nadaljuje pred predsednikom senata kot sodnikom posameznikom. Obdolženka, zagovornik, državna tožilka in pooblaščenec oškodovanca so se strinjali, da se postopek nadaljuje pred predsednikom senata kot sodnikom posameznikom, pri čemer sta se obdolženka in njen zagovornik izrecno odpovedala pravici do zbornega sojenja. Predsednik senata je sklenil, da se postopek nadaljuje pred predsednikom senata kot sodnikom posameznikom ter „odpustil“ porotnico, ki je do tedaj sodelovala v senatu. V nadaljevanju istega naroka je sodišče izvedlo še nekatere pisne dokaze, podane so bile zaključne besede strank, nakar je sodišče izreklo sodbo.

10.Vrhovno sodišče ugotavlja, da je procesno dejansko stanje v bistvenem enako kot v citirani zadevi. Obdolženka se v fazi predobravnavnega naroka ni odpovedala zbornemu sojenju, kar je v kazenskem postopku edina zakonsko predpisana faza postopka, kjer se obdolženec, ki krivde ne prizna, lahko odpove zbornemu sojenju. Če tega v fazi predobravnavnega naroka ne stori, se s tem glede na zakonsko predpisano sestavo senata odpove možnosti razpolaganja s pravico do zbornega sojenja. Le ob takšni razlagi je zagotovljeno, da je sestava sodišča skladna z zakonom. Upoštevanje naknadne odpovedi zbornemu sojenju je tako v nasprotju z zakonsko določenim zbornim sojenjem po prvem odstavku 21. člena ZKP. Vložnica zato pravilno opozarja, da je bilo sodišče nepravilno sestavljeno. Nepravilna sestava sodišča je absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki po prvem odstavku 392. člena ZKP narekuje razveljavitev sodbe s sklepom in vrnitev zadeve v novo sojenje. Iz tega razloga okoliščine konkretnega primera, na katere se v obrazložitvi sklicujeta sodišči nižje stopnje (točka 21 prvostopenjske sodbe, točka 6 drugostopenjske sodbe), za odločitev niso relevantne. Sodišče druge stopnje je sicer presodilo, da bi vnovičen začetek sojenja zaradi spremembe sestave senata z novim sodnikom porotnikom pomenil kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. S tem se ni mogoče strinjati, saj zagotavljanje sojenja v zakoniti sestavi pojmovno ne more pomeniti kršitve navedene pravice.

11.Vrhovno sodišče glede na navedeno presoja, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je bilo sodišče prve stopnje nepravilno sestavljeno, ker je zmotno štelo, da se obdolženec lahko odpove zbornemu sojenju tudi po predobravnavnem naroku.

C.

12.Glede na okoliščino, da je zahteva ob pravnomočni oprostilni sodbi vložena v škodo obdolženke, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP le ugotovilo, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršen prvi odstavek 21. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.

13.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1.L. Šturm v M. Avbelj, Komentar Ustave Republike Slovenije, 1. del, Nova univerza, Nova Gorica, 2019, str. 207.

2.S. Bardutzky v M. Avbelj, Komentar Ustave Republike Slovenije, 1. del, Nova univerza, Nova Gorica, 2019, komentar 128. člena Ustave, točka 7, prosto dostopno na spletni strani: https://e-kurs.si/komentar/opredelitev-clena-in-razmerje-do-drugih-ustavnih-institutov-2019-02-55/ (dostop 2. 4. 2026).

3.Katja Šugman Stubbs, Primož Gorkič, Zvonko Fišer, Temelji kazenskega procesnega prava, Pravna obzorja, GV Založba, Ljubljana, 2020, str. 274.

4.J. Stajnko, K. Verdnik v M. Šepec, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2023, str. 236.