Jedro

Ker tožena stranka pri določanju trajno presežnih delavcev ni imela vnaprej izdelanih meril za ugotavljanje delovnih rezultatov, kar enako ugotavljata obe nižji sodišči, to pomeni, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo v skladu z veljavnimi predpisi. Zaradi nezakonitega postopka tudi ni mogoče ugotoviti resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja tožnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 8.4.1998 in 14.5.1998, s katerima je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežnemu delavcu, ugodilo je tudi zahtevku, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da je dolžna tožena stranka tožniku od 23.11.1998 do 15.6.1999 in od 1.1.2000 dalje priznati vse uveljavljane pravice iz dela in po delu.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče nedosledno uporabljalo določbe splošne in panožne kolektivne pogodbe, saj se je prva uporabljala od 1.6.1997 dalje, druga pa je veljala do 25.4.1998. Nikjer ni določeno, da je možno kriterije uporabiti samo, če so bili delavci po njih ocenjevani šest mesecev, saj zadošča, da so se dalj časa samo uporabljali. In tožena stranka je kriterije uporabljala dalj kot šest mesecev, kar ji je v postopku uspelo dokazati. V postopku je treba uporabljati določbe, ki so za delavce bolj ugodne. Vse povedano kaže, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka, glede na to, da je dokazno breme na njej (36. h člen zakona o delovnih razmerjih - ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) v postopku ni dokazala, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnika glede na določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD - Uradni list RS, št. 40/97) in kolektivne pogodbe za cestni potniški promet (panožna pogodba - Uradni list RS, št. 32/98).

Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, 15/92) v točki a. drugega odstavka 9. člena določa, da je dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu. O razlogu za prenehanje delovnega razmerja po točki b. istega člena odločajo nepristranski organi (sodišče) na podlagi dokazov, ki so jih predložile stranke.

Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči in na katerega je revizijsko sodišče vezano glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, je pravilen zaključek, da revidentka postopka ugotavljanja delavcev, katerih delo trajno ni potrebno, ni izpeljala v skladu s predpisi. V postopku niso bile upoštevane zahteve ZDR, ker postopek ni bil izveden v skladu z določbo 36.b člena ZDR. Ta določa, da se pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, upoštevajo kriteriji. Ti so določeni v 17. členu SKPGD in 29. členu (ne 17. členu, kot to navaja revizija) panožne pogodbe (ta je bila podpisana 31.3.1998, v uradnem listu je bila objavljena 23.4.1998, tako da je bila v času izdaje sklepov tožene stranke veljavna in 25.4.1998 ni prenehala veljati, kot to zmotno navaja tožena stranka). Obe kolektivni pogodbi sta kot prvi kriterij za ohranitev zaposlitve določali doseganje delovnih rezultatov, zato sodišče ni moglo nedosledno uporabiti njihovih določb, kot mu to očita revizija. Določali sta tudi, da je kriterije treba uporabljati samo po metodi izključevanja, razen, če ni s podjetniško pogodbo določena kumulativna metoda. Ker tožena stranka v svoji pogodbi (drugem aktu) takega določila ni imela, je o kumulativni metodi odveč govoriti. Ker tožena stranka pri določanju trajno presežnih delavcev ni imela vnaprej izdelanih meril za ugotavljanje delovnih rezultatov, kar enako ugotavljata obe nižji sodišči, to pomeni, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo v skladu z veljavnimi predpisi. Zaradi nezakonitega postopka tudi ni mogoče ugotoviti resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja tožnika.

Ob upoštevanju povedanega, ko je revizijsko sodišče ugotovilo, da je revidentka zmotno uporabila materialno pravo pri ugotavljanju trajno presežnih delavcev, je na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.