Jedro

Pritožbeni očitki v zvezi z uporabljivostjo in mejami upoštevnosti Direktive 13/93 za presojo v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Odločitev temelji na ZVPot, ki ga je sodišče razložilo ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Direktive. Pri razlagi Direktive se je oprlo na sodbe SEU, ki jih je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela evropsko skladne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji). Ta stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče.

Neutemeljeni so očitki o retroaktivni opredelitvi standarda toženkinega dolžnega ravnanja. Kot je pojasnilo že VS RS, so bile določbe tedaj veljavnega ZPotK pomensko odprte in niso podrobneje urejale pojasnilne dolžnosti. Določale so, da mora banka pred sklenitvijo pogodbe potrošnika seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku in da mora v primeru, da izračun efektivne obrestne mere ali skupnih stroškov kredita ni mogoč, pogodba vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. Ker izračun končnih stroškov kredita, vezanega na CHF, zaradi možnega spreminjanja mesečnih obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ni mogoč, zakon pa elementov za izračun konkretno ne določa, jih je treba predstaviti potrošniku v okviru predpogodbenega pojasnila. Šele če potrošnik ve, kakšne so možne posledice ponujenega pogodbenega pogoja, je mogoče govoriti o enakovrednem pogajalskem položaju, kar je izhodiščni namen Direktive 13/93, opredeljen v 16. uvodni izjavi.

Neutemeljeni so očitki o zmotni opredelitvi dolžnega pojasnila. Za opredelitev ni bila ključna odločba US RS Up-14/21, ampak (zavezujoča) stališča SEU, ob upoštevanju katerih je sodišče razložilo določbe ZVPot. Nenazadnje je podana razlaga skladna s sodno prakso VS RS.

Neutemeljeni so tudi očitki glede ugovora zastaranja. Ob upoštevanju načela evropsko skladne razlage je VS RS že zavzelo stališče, da lahko zastaralni rok prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).

O toženkinih navedbah v zvezi z možnostjo konverzije se je bilo sodišče dolžno izreči, a to procesno pomanjkljivost lahko odpravi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 62/2023, na katero se sklicuje pritožnica, navedlo razloge, zaradi katerih je na tovrstne navedbe treba odgovoriti, v kasnejši odločbi II Ips 74/2023 pa se je o njih tudi vsebinsko izreklo. Po tem stališču pogodbena možnost o konverziji, ne da bi bil pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.

Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti dvoje, prvič, da je izhodišče razlage dejstvo, da je utemeljenost ničnostnega zahtevka verjetno izkazana, in drugič, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke zoper delno sodbo se zavrne in se izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 18. 6. 2024 se zavrže.

III.Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 12. 9. 2024 se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

IV.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo in sklepom (1) dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), (2) ugotovilo, da sta notarski zapis SV 388/06 z dne 22. 2. 2006 in pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. ... z dne 17. 2. 2006 nična (II. točka izreka), (3) ugotovilo, da je vknjižba hipoteke, izvedena na podlagi navedenega notarskega zapisa, neveljavna, in se izbriše (III. točka izreka).

2.S sklepom z dne 18. 6. 2024 je sodišče prve stopnje odločilo, da se začasno do končanja postopka zadrži učinkovanje v prejšnji točki navedenih pogodb (I. točka izreka), in zavrnilo predlog, da se toženki prepove razpolaganje s terjatvami iz pogodb, izterjava v izvršilnem postopku zoper tožnika ali drugačna uveljavitev poplačila in se za kršitev izreče denarna kazen.

3.S sklepom z dne 12. 9. 2024 je zavrnilo toženkin ugovor zoper izdano začasno odredbo.

4.Toženka v pritožbi zoper delno sodbo uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano delno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5.Tožnika v pritožbi zoper II. točko izreka sklepa z dne 18. 6. 2024 uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravic iz 2. odst. 14. čl. in 22. čl. Ustave. Predlagata spremembo izpodbijanega dela sklepa in ugoditev predlogu v zavrnjenem delu.

6.Toženka v pritožbi zoper sklep z dne 12. 9. 2024 uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, ugoditev ugovoru in zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

7.Pravdni stranki v odgovorih na pritožbe predlagajo njihovo zavrnitev.

8.Pritožbe niso utemeljene.

O toženkini pritožbi zoper delno sodbo

9.Spor med pravdnima strankama se nanaša na veljavnost kreditne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili 17. 2. 2006 (notarski zapis pa 22. 2. 2006) za posojilo v višini 195.000 CHF z dogovorjenimi obrestmi in rokom odplačila 240 mesecev, in posledično veljavnost hipotekarnega zavarovanja. Na podlagi pogodbe sta tožnika prejela (tolarsko protivrednost) 124.703,21 EUR. S tožbo, vloženo 31. 12. 2019, sta zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe in notarskega zapisa, izbris hipoteke in plačilo zneska, ki presega na podlagi pogodbe izplačani znesek. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo odločilo o ničnostnih zahtevkih in neveljavnosti vknjižbe.

10.Odločitev temelji na ugotovitvah in stališčih,

-da imata tožnika položaj potrošnika,

-da je bil znesek posojila nakazan in odplačevan v EUR in zgolj indeksiran v tuji valuti,

-da ima pogodba dopustno kavzo,

-da toženka ni dokazala, da bi kondikcijski zahtevek zapadel že v septembru 2011, tožnika pa sta dokazala, da jima je drastična sprememba tečaja CHF/EUR v januarju 2015 razkrila neustreznost pogodbenih pogojev in potrebo po pravnem varstvu, kar pomeni, da ugovor izteka petletnega zastaralnega roka ni utemeljen,

-da neustrezno izvedeno pojasnilo pri kreditnih pogodbah, indeksiranih v tuji valuti, ne ustreza standardu profesionalne skrbnosti in je zato kršeno načelo vestnosti in poštenja, ki je po 4. al. 1. odst. 24. čl. Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ničnostni razlog,

-da upoštevaje stališča Sodišča Evropske unije v zvezi z razlago Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 13/93) in stališča sodne prakse Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča ne zadostuje, da je potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, ampak mora pojasnilo vključevati informacije, ki mu omogočajo oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti; zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil; dolžno pojasnilo mora vključevati pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma izračuna obveznosti ter opozorilo na možnost in vpliv zelo velike depreciacije domače valute na višino obrokov,

-da so bili kreditni pogoji glede kredita, indeksiranega v CHF, ugodnejši, da toženka tožnikoma ni pojasnila tveganj, povezanih s pogodbo, in jima ni podala informacij, na podlagi katerih bi lahko ocenila znatne ekonomske posledice zaradi nepredvidljivega gibanja valute, da jima je zagotavljala, da ne bo bistvenih sprememb v višini anuitete, in ju ni opozorila na možnost bistvenega porasta glavnice,

-da toženkina opustitev opozorila na obrestno in valutno tveganje pomeni opustitev dolžne skrbnosti banke in je zato njeno ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja,

-da sta pogodba in notarski zapis iz navedenega razloga nična, posledično pa je neveljavna tudi vknjižba hipoteke.

11.Pritožbeni očitki v zvezi z uporabljivostjo in mejami upoštevnosti Direktive 13/93 za presojo v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Odločitev temelji na ZVPot, ki ga je sodišče razložilo ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Direktive. Pri razlagi Direktive se je oprlo na sodbe SEU, ki jih je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela evropsko skladne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 - PEU). Ta stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče. Da bi bila razlaga contra legem, ni utemeljeno.

12.Neutemeljeni so očitki o retroaktivni opredelitvi standarda toženkinega dolžnega ravnanja. Kot je pojasnilo že VS RS, so bile določbe tedaj veljavnega Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK) pomensko odprte in niso podrobneje urejale pojasnilne dolžnosti. Določale so, da mora banka pred sklenitvijo pogodbe potrošnika seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku in da mora v primeru, da izračun efektivne obrestne mere ali skupnih stroškov kredita ni mogoč, pogodba vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. Ker izračun končnih stroškov kredita, vezanega na CHF, zaradi možnega spreminjanja mesečnih obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ni mogoč, zakon pa elementov za izračun konkretno ne določa, jih je treba predstaviti potrošniku v okviru predpogodbenega pojasnila. Šele če potrošnik ve, kakšne so možne posledice ponujenega pogodbenega pogoja, je mogoče govoriti o enakovrednem pogajalskem položaju, kar je izhodiščni namen Direktive 13/93, opredeljen v 16. uvodni izjavi. V istem odstavku je v zahtevo pravičnega in lojalnega sodelovanja izrecno vključeno upoštevanje zakonitih interesov potrošnika. Tudi ZVPot nudi dovolj razvidno podlago za obstoj dolžnega predpogodbenega pojasnila banke. Izrecno je določeno, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, hkrati pa tudi, da je nepošten pogoj, ki povzroči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tega, kar je potrošnik pričakoval (22. in 24. čl. ZVPot). Iz povezave teh dveh določb dovolj jasno izhaja, da morajo biti potrošniku predstavljene bistvene značilnosti ponujene kreditne opcije. Mednje gotovo sodi tudi možnost bistvene spremembe obsega potrošnikovih obveznosti v primerjavi s temi, kakršne se nakazujejo v okoliščinah ob sklenitvi kreditne pogodbe. Pritožbena trditev, da zelo velike depreciacije domače valute (katere posledica je, da se kreditna opcija, ki je ob sklenitvi pogodbe videti ugodna, pokaže kot zelo obremenjujoča) ni mogla predvideti, ni utemeljena. Sodišče ji ni pripisalo dolžnega vedenja o konkretnem gibanju tečaja valutnega para CHF in EUR, ampak le, da je kot profesionalna finančna institucija mogla vedeti, da se ta tečaj - sploh med dolgoročnim pogodbenim razmerjem - lahko spremeni in da te spremembe lahko znatno vplivajo na mesečne obveznosti in končno ceno kredita. V sodni praksi opredeljena vsebina dolžnega pojasnila tako ni nekaj, kar bi bilo določeno za nazaj, ampak je skladna s standardom vestnega in poštenega ravnanja banke, ki ravna s profesionalno skrbnostjo. Neutemeljeni so zato tudi očitki o nedopustnem posegu v ustavno in konvencijsko pravico do lastnine.

13.Neutemeljeni so očitki o zmotni opredelitvi dolžnega pojasnila. Za opredelitev ni bila ključna odločba US RS Up-14/21, ampak (zavezujoča) stališča SEU, ob upoštevanju katerih je sodišče razložilo določbe ZVPot. Nenazadnje je podana razlaga skladna s sodno prakso VS RS.

14.Neutemeljeno je pritožbeno stališče o dvostopenjski presoji nepoštenosti. Sodišče je pravilno sledilo (sedaj že utrjenemu) stališču sodne prakse, da ZVPot zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva in netransparentnost pogodbenega pogoja ni predpostavka za presojo njegove nepoštenosti.

15.Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da odločitev v sodbi VS RS II Ips 8/2022 temelji na ugotovitvi, da je podana vsebinska neuravnoteženost v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Oprlo se je na (neizpodbijane) ugotovitve o obsegu danega pojasnila in izrecno navedlo, da že neustrezno izvedena pojasnilna dolžnost vodi k zaključku o nepoštenosti pogodbenega pogoja.

16.Pritožbeno opozorilo na razlike v pogodbenih pogojih, ki so bili predmet presoje v sodbi SEU C-609/19, in kakršni so bili sprejeti v obravnavani pogodbi, ne more privesti do drugačnega izida. Ključno je, da je obseg obveznosti iz kreditne pogodbe, vezane na CHF kot valuto, v kateri tožnika nista prejemala dohodkov, zaradi nenapovedljivosti gibanja tečaja ob sklenitvi pogodbe nepredvidljiv. Za kreditojemalca ima lahko daljnosežne (usodne) posledice že znaten padec domače valute v obdobju, krajšem od ročnosti kredita, in ga ne more pokriti, čeprav bi se oziroma se bo (morda) na dolgi rok celo izkazalo (na primer ko zapade zadnji obrok), da je bila odločitev o kreditiranju v CHF ekonomsko smotrnejša. Te značilnosti kredita so osebi, ki pretežno plačuje v svoji domači valuti, na prvi pogled težje dojemljive in hkrati zastrte z ugodnejšo obrestno mero. Zaradi posledic teh lastnosti izbrane kreditne opcije je bila toženka zavezana k njihovemu razkritju.

17.Toženkine navedbe o vabilu tožnikoma k refinanciranju kredita v letu 2013, ki se mu nista odzvala, ne morejo vplivati na pravilnost odločitve. Niti iz navedb, še manj pa iz vabila ne izhaja, da je (niti da bi) tožnikoma pojasnila posledice prevzetega valutnega tveganja in da bi jima ponudila rešitev, ki bi odpravila že nastale posledice nepoštenega pogodbenega pogoja.

18.Neutemeljeni so toženkini očitki o pravilnosti ugotovitev, da tožnikoma ni pojasnila tveganj, povezanih s pogodbo, da jima ni podala informacij, na podlagi katerih bi lahko ocenila znatne ekonomske posledice zaradi nepredvidljivega gibanja valute, in da ju ni opozorila na možnost bistvenega porasta glavnice. Te ugotovitve imajo potrebno podlago v tožbenih navedbah. Trdila sta namreč, da se nista zavedala razsežnosti valutnega tveganja in da bi jima toženka morala dati ustrezne informacije. Neodločilne so ugotovitve o letaku iz leta 2004 in o morebitni kreditni nesposobnosti za sklenitev kreditne pogodbe v evrih (tedaj tolarjih). Dvoma o pravilnosti dokaznih zaključkov ne vnaša niti podrobna analiza izpovedb zaslišanih prič. Bistveno je, da iz nobene od izpovedb ne izhaja, da bi bile tožnikoma pojasnjene bistvene lastnosti kredita na tak način, da bi se mogla zavedati nepredvidljive višine mesečnih obveznosti in končne cene kredita in da je ta lahko tudi taka, da bo znatno vplivala na njune zmožnosti odplačila kredita. V 24. in 26. točki sta korektno povzeti izpovedbi uslužbenca, ki je sodeloval pri sklepanju obravnavane pogodbe, in vodje poslovalnice, iz nobene od njiju pa ne izhaja, da bi tožnikoma (ali drugim strankam) pojasnili možne znatne razsežnosti prevzetega valutnega tveganja. Prepričljiv je zaključek v izpodbijani sodbi, da iz obeh izhaja, da opozoril o posledicah znatne spremembe tečaja niso dajali, da so strankam kredit v CHF predstavili kot ugoden in varen, da je nižja anuiteta (na račun nižje obrestne mere in pribitka) imela za posledico višjo kreditno sposobnost, da bistvenih sprememb v anuiteti ne bo, da ni bilo govora o vplivu spremembe tečaja na porast glavnice. Še več, vodja poslovalnice je na vprašanje toženkine pooblaščenke odgovoril, da se je strankam zagotavljajo, da se višina anuitete ne bo bistveno višala. Pravilen je zato zaključek, da tožnikoma niso bile pojasnjene posledice možne večje spremembe tečaja CHF na višino anuitete in končno cena kredita in da so jima bila dana zagotovila, da se obrok ne bo bistveno spreminjal.

19.Neutemeljeni so tudi očitki glede ugovora zastaranja. Ob upoštevanju načela evropsko skladne razlage je VS RS že zavzelo stališče, da lahko zastaralni rok prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. čl. OZ).

20.Prepričljivo je stališče v izpodbijani sodbi, da se tožnika pred začetkom leta 2015 nista mogla zavedati nepoštenosti pogodbe. Pritožbene navedbe o potrebni skrbnosti potrošnika pri seznanitvi z okoliščinami, pomembnimi za odločitev za vložitev tožbe (z vidika pravne varnosti in stališč teorije in presoje ESČP), ne vzbujajo dvoma o njegovi pravilnosti. Kar izpostavlja pritožnica v pritožbi, so dejanske okoliščine, na podlagi katerih bi tožnika mogla sklepati, da se anuiteta lahko tudi znatno spremeni, pritožnica pa niti ne zatrjuje, da sta se tožnika pred letom 2015 mogla zavedati razsežnosti vpliva sprememb na obseg njunih pogodbenih obveznosti, in še manj, na podlagi česa bi se mogla zavedati, da te okoliščine utemeljujejo neveljavnost pogodbe.

21.Navedeno utemeljuje sklep, da pritožbeni razlogi niso podani. Prav tako niso podane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP).

O pritožbi tožnikov zoper sklep z dne 18. 6. 2024

22.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala, da bi se do pravnomočnega končanja tega pravdnega postopka zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter toženki prepovedalo razpolaganje s terjatvami po teh pogodbah in izterjava v izvršilnem postopku. Ker je bila s to sodbo potrjena odločitev o ničnosti prej omenjenih pogodb (o ničnosti je s tem pravnomočno odločeno), začasna odredba pa se predlaga ravno v zvezi s tem zahtevkom in sicer do končanja tega postopka, tožeča stranka nima več pravnega interesa za pritožbo zoper ta sklep, s katerim je sodišče njen predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Zato je sodišče pritožbo tožeče stranke kot nedovoljeno zavrglo (352. člen ZPP).

O toženkini pritožbi zoper sklep z dne 12. 9. 2024

23.Odločitev o začasnem zadržanju učinkovanja spornih pogodbe temelji na ugotovitvah, - da je verjetno izkazano, da toženka tožnikoma ni posredovala konkretnih informacij, na podlagi katerih bi lahko ocenila znatne ekonomske posledice zaradi nepredvidljivega gibanja tečaja CHF/EUR in kako bi na obroke vplivala zelo velika depreciacija, da jima je kredit predstavila kot ugoden in varen in jima zagotavljala, da ne bo bistvenih sprememb v višini anuitete, - da se je obrok s prvotnih 740,86 EUR zvišal na 1.110,13 EUR, da tožnikoma po plačilu obroka ostane 1.336,55 EUR, da je zaradi tega ogroženo njuno preživljanje in so bistveno okrnjene njune življenjske aktivnosti, - da sta toženki plačala za 70.170,94 EUR več, kot sta prejela, - da je predpostavka težko nadomestljive škode ob upoštevanju sodbe SEU C-287/22 podana že, če je verjetno izkazana nepoštenost in posledična ničnost pogodbe, tožnik pa bi moral za vračilo med postopkom plačanih zneskov spremeniti tožbo ali vložiti novo, oboje pa je povezano s plačilom stroškov postopka. - da so glede na hipotekarno zavarovanje posledice morebitne kasnejše zavrnitve zahtevka za toženko manjše kot bi bile posledice za tožnika v primeru neizdaje začasne odredbe, - da reverzibilnost ob upoštevanju evropsko skladne razlage ni relevantna predpostavka za izdajo obravnavane začasne odredbe.

24.Razloge, na katerih je temeljilo sklep o verjetni izkazanosti terjatve, je sodišče prve stopnje navedlo v sklepu o izdaji začasne odredbe. V izpodbijanem sklepu je te ugotovitve le utrdilo s ponovitvijo razlogov sodbe tako o vsebini dolžnega pojasnila kot o dejansko danem pojasnilu. Tako odločitev je mogoče preizkusiti. S tem je implicitno odgovorilo tudi na toženkine ugovorne navedbe, s katerimi je utemeljevala zadostnost danega pojasnila.

25.V zvezi z verjetno izkazanostjo terjatve je sodišče pravilno upoštevalo utrjeno stališče v sodni praksi o obsegu dolžnega pojasnila banke pri sklenitvi kreditne pogodbe, vezane na CHF, in pravni podlagi o ničnosti pogodbe v primeru izostanka takega pojasnila.

25.V pritožbi ni obrazloženo, kateri dokazi podpirajo njeno navedbo, da je bilo tožnikoma jasno in večkrat predstavljeno, da ugodnost kredita v CHF ni zagotovljena in da se bo anuiteta lahko povišala na višino anuitete primerljivega kredita v EUR ali jo celo presegla, da jima je jasno predočila, da povišanje anuitete nima meje in da jima je bilo pojasnjeno, da je pri presoji njune kreditne sposobnosti upoštevana 10 % višja anuiteta. Zgoraj povzeti izpovedbi bančnih uslužbencev v ničemer ne potrjujeta teh navedb. Tudi tožnikova izpovedba o sprejemljivosti spremembe anuitete do 100 EUR ne utemeljuje sklepa, da se je zavedal dejanskih razsežnosti valutnega tveganja. Neprepričljivo je zato tudi sklicevanje na eno odločitev izpred spremembe sodne prakse; na odločitev US v zvezi z njo pa kot prvo iz razloga, ker iz nje ni razvidno, kateri razlogi so vodili v nesprejem ustavne pritožbe, kot drugo pa nesprejem ustavne pritožbe ne potrjuje, da je bila odločitev pravilna. Kot navaja že sama pritožnica, Ustavno sodišče ne preizkuša pravilnosti in zakonitosti odločitev, izpodbijanih z ustavno pritožbo. Sodišče ni spregledalo, da ni določena oblika izpolnitve pojasnilne dolžnosti in da je lahko dana na različne načine. Dejanske ugotovitve v zadevi II Ips 74/2023, na katero se sklicuje pritožnica, so bile bistveno drugačne. Tam je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik seznanjen, da je valutno tveganje neomejeno in da se v dolgem obdobju odplačevanja lahko uresniči, nenazadnje pa je tožnik sam izpovedal, da mu je referentka vse pojasnila in da se je po premisleku odločil za kredit v CHF. V obravnavani zadevi ni izkazano, da bi bila valutnemu tveganju sploh posvečena bistvena pozornost.

26.O toženkinih navedbah v zvezi z možnostjo konverzije se je bilo sodišče dolžno izreči, a to procesno pomanjkljivost lahko odpravi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 62/2023, na katero se sklicuje pritožnica, navedlo razloge, zaradi katerih je na tovrstne navedbe treba odgovoriti, v kasnejši odločbi II Ips 74/2023 pa se je o njih tudi vsebinsko izreklo. Po tem stališču pogodbena možnost o konverziji, ne da bi bil pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti. Tudi sicer konverzija sama po sebi ne odpravlja posledic valutnega tveganja in neuravnoteženosti potrošnikovega položaja, iz pritožničinih navedb - sploh v povezavi z abstraktno vsebino vabila - pa ne izhaja, da je pritožnica tožnikoma nameravala predstaviti bistvene značilnosti veljavne pogodbe, kakšno možnost preoblikovanja pogodbenega razmerja sta imela na razpolago in ali bi ponujena možnost spremembe odpravila neuravnoteženost njunega položaja (vključno z že nastalim).

27.Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotni razlagi določb ZIZ v povezavi z institutom urejevalne začasne odredbe. Sodišče se je pravilno oprlo na stališča pritožbenega sodišča v zvezi z uporabljivostjo Direktive 13/93 in upoštevanjem stališč SEU v sodbi C-287/22 v zadevah, primerljivih obravnavani. V teh (in kasneje večkrat ponovljenih stališčih) je bilo navedeno,

-da je v skladu z načelom evropsko skladne razlage sodišče države članice dolžno uporabiti vse razlagalne možnosti celotnega nacionalnega prava in po potrebi tudi spremeniti dotedanjo sodno prakso, če je to treba za dosego razlage, skladne s pravom EUR, ni pa dolžno nacionalnega prava razlagati contra legem (v danem primeru sodišče prve stopnje tega ni storilo),

-da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi 13/93 zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev,

-da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, plačanih med postopkom, ki je pogojena s plačilom sodnih stroškov,

-da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, (1) kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (2) je le z odločitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.

-da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je pred začetkom postopka potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska.

28.Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti dvoje, prvič, da je izhodišče razlage dejstvo, da je utemeljenost ničnostnega zahtevka verjetno izkazana, in drugič, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega. Toženkino stališče, da so z vidika dokončnega odplačila kredita v CHF meritorne le vrednosti v CHF, nima verjetne opore v stališčih SEU. V prid razumevanju, da so relevantna plačila v domači valuti v primerjavi s prejetim zneskom v domači valuti, govori tudi stališče v sodbi C-520/21, po katerem v primeru ničnosti pogodbe banka ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe.

29.Za pravilnost stališča o verjetno izkazanem nastanku težko nadomestljive škode zadostujejo torej ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da je verjetno izkazano, da sta tožnika plačala več od prejetega kredita in da bi za povrnitev tega, kar bi plačevala med postopkom, morala razširiti tožbo ali vložiti novo, oboje pa je povezano s plačilom stroškov postopka. Pritožbeni pomisleki glede izkazanosti težkega finančnega položaja tožnikov zato niso relevantni. Nadalje ni pomembno, ali je tožnikov premoženjski položaj tak, da bi utemeljeval oprostitev plačila sodne takse in odobritev brezplačne pravne pomoči. Upoštevaje utrjeno stališče SEU o dolžnosti evropsko skladne razlage je neutemeljeno tudi toženkino sklicevanje na procesno avtonomijo in meje načela učinkovitosti in navedbe v zvezi z (ne)posredno uporabljivostjo direktiv. Bistvene razlike med slovenskim in poljskim pravom, torej take, ki bi utemeljevale neupoštevanje stališč iz sodbe C-287/22, niso izkazane. Možnost spremembe tožbe je dana le do zaključka glavne obravnave, začasna odredba pa (lahko) velja vsaj do pravnomočnosti odločitve. Možnosti, ki jih imata upnika na razpolago v izvršilnem postopku, jima ne jemljeta interesa za dosego začasnega varstva v pravdnem postopku. Z izdano začasno odredbo je odpravljena negotovost v pravnem položaju tožnikov glede nadaljnje obveznosti izpolnjevanja pogodbenih obveznosti in s tem preprečen nastanek zanju neugodnih posledic neizpolnitve. Pritožbene navedbe, s katerimi utemeljuje nasprotno stališče, ne prepričajo.

30.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z reverzibilnostjo. Tak pogoj z vidika zagotovitve zgoraj navedenih ciljev Direktive 13/93 ne bi bil sprejemljiv.

31.Ker že verjeten izkaz o nastanku težko nadomestljive škode zadostuje za izdajo začasne odredbe, odgovor na pritožbene navedbe v zvezi s tehtanjem posledic ni potreben.

32.Navedbam o delni ničnosti pogodbe nasprotuje dejstvo, da je bila v zadevi izdana sodba o ničnosti pogodbe v celoti, toženka pa v pritožbi ni uveljavljala razlogov, ki bi utemeljevale drugačno odločitev. O utemeljenosti te navedb se zato ni treba izreči.

33.Vse navedeno utemeljuje sklep, da imajo stališča v izpodbijanem sklepu podlago v evropsko skladni razlagi določb ZIZ. Pritožbeni očitki o pristranskosti, samovoljnosti, arbitrarnosti, absurdnosti ipd. zavzetih stališč že iz tega razloga niso utemeljeni.

Sklepno

34.Po navedenem in po presoji, da po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zoper prvi izpodbijani sklep zavrglo, toženkini pritožbi zoper delno sodbo in zoper drugi sklep pa zavrnilo in izpodbijane odločbi sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. in 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

35.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da postopek pred sodiščem prve stopnje še ni zaključen.

-------------------------------

1V izpodbijani delni sodbi je ugotovljeno, da je bila vložena 3. 1. 2020.

2Glej med drugim sodbe SEU C-415/11 z dne 14. 3. 2013 (Aziz), C-126/13 z dne 30. 4. 2014 (Kásler in Káslerné Rábai), in C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc), C-51/17 z dne 20. 9. 2018 (OTP Bank Nyrt., OTP Faktoring Követeléskezelő Zrt.), C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (BNP Paribas Personal Finance SA proti VE), C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021 (VB, WA, XZ, YY, ZX, DY, EX proti BNP Paribas Personal Finance SA in AV, BW, CX, FA proti BNP Paribas Personal Finance SA), in C-405/21 z dne 13. 10. 2022 (FV proti Novi kreditni banki Maribor).

3Več o pomenu načela evropsko skladne (lojalne) razlage glej odločbe US RS Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009, 9. točka obrazložitve, Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013, 5. točka obrazložitve, in U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013, 32. do 34. točka obrazložitve.

4Glej odločbe US RS Up-317/21 z dne 8. 9. 2021, Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 in Up-54/19 z dne 6. 7. 2023.

5Glej sodbo VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

6Glej sodbi II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, 21., 22. in 29. točka obrazložitve, in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 16. do 18. točka obrazložitve.

7Ki se v relevantnem delu glasi: "... ker je treba pri oceni dobre vere zlasti posvečati pozornost moči pogajalske pozicije strank, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem in ali je bilo blago ali storitve prodano ali dobavljeno na posebno naročilo potrošnika; ker zahtevo dobre vere lahko izpolni prodajalec ali dobavitelj, če posluje lojalno in pravično z drugo stranko, katere zakonite interese mora upoštevati;"

8Prim. tudi sodbo VS RS II Ips 8/2022, 70. točka obrazložitve: "Ne glede na to pa je nevzdržno stališče, tudi z vidika stabilnosti finančnega sistema, da od profesionalne finančne institucije ni mogoče pričakovati, da ima zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg. Nasprotna logika bi pomenila, da se finančni sektor ni ničesar naučil ob finančnih zlomih in je lahko vedno znova nepripravljen in presenečen ob vsakem dogodku, ki zamaje valutna razmerja"

9Da to ni v nasprotju s pravom EU, glej zgoraj navedeno sodbo SEU C-405/21.

10Glej 79. točko v povezavi z 58. točko obrazložitve. Taka razlaga izhaja tudi iz kasnejših odločitev VS RS v podobnih primerih (glej npr. II Ips 54/2023 z dne 20, 9. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023 in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.

11Priča Robert Guzijan, referent, je povedal, da so bili krediti v CHF tedaj najcenejša opcija - bistveno cenejša od evrskega kredita; da so se zato bolj ali manj osredotočili na kredite v CHF; da boljše opcije po njegovem mnenju ni bilo; da tedaj nihče ni pomislil, da bo EUR toliko padel; da je prav na račun nizkega CHF veliko strank sploh prišlo do možnosti nakupa nepremičnine s kreditom; da je bil obrok pri CHF kreditu med 20 in 30 % nižji od obroka pri kreditu v EUR; da je na vprašanje, ali so vzeli v zakup, da se vrednost CHF lahko bistveno spremeni, odgovoril, da je že samo po sebi umevno, da se lahko spremeni, in dodal, da tega absolutno nikoli ne bi pričakoval; da je na vprašanje, ali je strankam zagotavljal, da ne bo sprememb, odgovoril, "ne,ah, kje, ne", nato pa povedal, da je strankam predstavil, da težko verjame, da bi se tako močna valuta spremenila; da ni pomislil, da bi se to lahko zgodilo; da so o tečajih govorili zelo redko, ker to tedaj ni bil pomemben faktor; da posebnih navodil nadrejenih o vsebini pojasnila ni bilo. Priča Robert Capuder, vodja poslovalnice, v kateri je bila sklenjena obravnavana pogodba, je povedal, da so stranke opozorili na valutno tveganje, ni pa povedal, kaj je to opozorilo vsebovalo, da so imeli podatke o gibanju tečaja le za obdobje od uvedbe evra (od 1999), tako da so glede na te podatke povedali le, da tečaj lahko zaniha in da se v obdobju, za katerega so imeli podatke, to ni zgodilo, da se je več kreditov sklepalo v CHF in da je bila zaradi nižje obrestne mere in pribitka anuiteta nižja, to pa je hkrati pomenilo večjo kreditno sposobnost stranke. Na vprašanje toženkine pooblaščenke je priča povedala, da se je strankam zagotavljalo, da se mesečna anuiteta ne bo bistveno višala in da je bilo tako oglaševano tudi v letaku.

12Glej sklep VS RS II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021.

13Pritožbeno sodišče se pri tem ne izreka o vprašanju zastarljivosti ugotovitvenega in izbrisnega zahtevka, ki sta predmet izpodbijane delne sodbe.

14Enako stališče je bilo zavzeto v sodbah VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 24/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 37/2023, II Ips 62/2023, II Ips 74/2023 in II Ips 75/2023, vseh z dne 20. 3. 2024.

15Glej 49. točko obrazložitve.

16Sodba C-287/22, 43. točka obrazložitve.

17Sodba C-287/22, 48. do 52. točka obrazložitve.

18Sodba C-287/22, 59. in 60. točka obrazložitve.

19Sodba C-287/22, 52. točka obrazložitve.

20Sodba C-287/22, 42. točka obrazložitve.

21Nenazadnje bi bilo o morebitnem preplačilu v CHF mogoče govoriti le v primeru že izpolnjene kreditne pogodbe. Prim. sklep VSL II Cp 1890/2024 z dne 22. 11. 2024, II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024 in druge.

22Sodba SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 (Akradiusz Szcześniak proti Bank M., SA).

23Glede zadev, na kateri se sklicuje (sklep VSL I Ip 2629/2017, VS RS II Ips 78/2021), pritožnica ni izkazala, da bi obravnavali situacijo, primerljivo obravnavani.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 24, 24/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 346

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1, 7, 7/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.